Vesolje s svojo velikostjo daleč preseže človeške možnosti za predstavo. A celo tisti del, ki je še v našem vidnem polju, komajda poznamo. Vse, kar vidimo - planeti, zvezde, plini - vse to je le ščepec v primerjavi s skrivnostno temno snovjo, ki po oceni znanstvene ekipe za teleskopom Planck predstavlja kar 84 odstotkov vse obstoječe materije.

Ne da se je zaznati ne z vidno svetlobo niti ne oddaja sevanja. Vse, kar lahko znanstveniki naredijo na lovu za njenim obstojem, je, da poskušajo oceniti njen gravitacijski vpliv na okolišno vidno snov.
Najnovejša fotografija teleskopskega veterana Hubbla jim je, sodeč po objavi v znanstveni publikaciji Astrophysical Journal, v precejšnjo pomoč.

Medtem ko je leta 2009 izstreljeni vesoljski teleskop Kepler zaradi poškodb vrnil "delovno knjižico", stari Hubble tako še naprej preseneča. V Zemljino orbito so ga lansirali leta 1990 in 23 let pozneje je postregel z novo prelomno fotografijo. Odkril je namreč največjo do zdaj znano skupino globularnih zvezdnih kopic - kar 160.000 jih je - ki "kot čebele rojijo" znotraj gigantske jate galaksij Abell 1689.

Nekaj številk za primerjavo. Ena sama zvezdna kopica navadno vsebuje od nekaj stotisoč do nekaj milijonov zvezd (z golim očesom lahko na nebu vidimo do 6.000 zvezd). Odkrita gruča pa vsebuje kar 160.000 zvezdnih kopic.

Zvezdne kopice so navadno sestavni deli galaksij. Tudi naša galaksija, Rimska cesta, vsebuje okoli 150 takšnih globularnih zvezdnih kopic. Ocenjeno skupno število galaksij v vesolju je od 100 do 300 milijard. Naše Sonce je le ena pika v tej masi številk.

Hubble je po poročanju ameriške vesoljske agencije Nasa svojo napredno opazovalno kamero usmeril v zelo oddaljeno jato galaksij, ki nosi ime Abell 1689. Od Zemlje jo loči 2,25 milijarde svetlobnih let.

Arheološka najdišča vesolja
Znotraj sicer že poznane jate je odkril novo "podrobnost": izjemno koncentracijo skupin globularnih zvezdnih kopic. Globularne zvezdne kopice so, poenostavljeno povedano, gosti skupki stotisočev zvezd, navadno locirani znotraj galaksij. So "arheološka najdišča" vesolja, saj je pod njihovim okriljem najti nekaj najstarejših obstoječih zvezd. Večina globularnih zvezdnih kopic je namreč nastala od ene do dveh milijard let po Velikem poku (ki se je zgodil pred 14 milijardami let).

Galaksijsko povečevalno steklo
Znotraj Abella 1689 je teh kopic kar 160.000. Celotna jata galaksij je supermasivna ter močno ukrivlja čas in prostor v svoji okolici. Deluje kot velikansko povečevalno steklo, ki ukrivlja svetlobo in omogoča pogled do skrajno oddaljenih kotičkov vesolja. Z njeno pomočjo so leta 2008 odkrili galaksijo A1689-zD1, v času odkritja najbolj oddaljeno (znano) galaksijo sploh.

Pričujoča fotografija (na voljo v spodnji galeriji) lepo prikaže učinek gravitacijske leče, saj oddaljene okrogle galaksije vidno razpotegne v dolge, zvite črte.

Sicer ni prvič, kar se je Hubble zazrl v ta košček neba. Prvič je to storil leta 2002, drugič pa leta 2010, ko je znanstveni srenji dal veliko kost za glodanje. Znanstveniki so izračunali, kolikšna je predvidena masa vidne snovi in kakšen bi moral biti njen gravitacijski učinek lečenja. Ugotovili so, da je to za količino znane mase daleč preintenzivno. V ozadju mora delovati nevidna snov. S pomočjo zapletenih matematičnih modelov so ugotovili, kje se utegne skrivati (več v galeriji).

Povezanost med kopicami in temno snovjo
Leta 2013 so šli še korak dlje: s pomočjo Hubblove fotografije so odkrili povezanost med globularnimi zvezdnimi kopicami, temno snovjo in oddaljenostjo od središča galaksije. "Drugače povedano, če veste, koliko globularnih kopic je na določeni oddaljenosti od središča galaksije, vam lahko podamo tudi oceno količine temne snovi," je prepričana Karla Alamo-Martinez z mehiške univerze Morelia, ki je vodila mednarodno znanstveno ekipo.

Zakaj je Hubble potreboval kar 34 ur, da je posnel fotografijo? Večji del teh zvezdnih kopic je izjemno temnih. Predstavljajte si najbolj bledo zvezdo, ki jo še lahko ob vsem trudu opazite na večernem nebu. Iskane zvezdne kopice so milijardkrat temnejše.