Pojav v obliki črke X je verjetno posledica konvekcije dušikovega ledu. Črna packa je verjetno umazan vodni led, ki plava na vrhu. Vidni so tudi objekti v velikosti 77 metrov. Foto: APNASA/JHUAPL/SwRI
Pojav v obliki črke X je verjetno posledica konvekcije dušikovega ledu. Črna packa je verjetno umazan vodni led, ki plava na vrhu. Vidni so tudi objekti v velikosti 77 metrov. Foto: APNASA/JHUAPL/SwRI
Pluton
Prikaz lokacije izseka, ki je v večji obliki objavljen spodaj. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

To je že drugi tovrstni vertikalni izsek Plutona. Pred mesecem dni smo videli bolj razrvano, puščobno različico, ki prikazuje temačni Ktulu in prastare planjave kraterjev. Zdaj je na vrsti aktivni Sputnik, ogromno ledeno jezero, ki pa ni "ravno zamrznjeno v času".

Sputnik je ravnica, ki sestavlja polovico slovitega "srca". Prekrita je večinoma z dušikovim ledom. Od preostale okolice je precej nižja, ni pa popolnoma ravna, temveč je razdeljena v nekakšne celice, v mnogokotnike, ki so široki od 16 do 40 kilometrov. Torej nekako toliko kot kakšna večja slovenska občina. Te celice so okoli 100 metrov dvignjene in med seboj ločene z jarki, so sporočili z Nase.
Toplejši led gor, mrzlejši dol
V ekipi za sondo New Horizons menijo, da je oblika posledica konvekcije. Led je verjetno debel več kilometrov. Toplota Plutonovega jedra počasi ogreva spodnje plasti. Te se razširijo in silijo proti vrhu, s čimer preoblikujejo tudi površje v vidno obliko. Material se na površju spet ohladi in se preusmeri proti dnu.

Računalniški modeli kažejo, da se skozi milijone let ti posamezni mehurji medsebojno združujejo. Nenavadni X, ki je viden na naslovni fotografiji, je verjetno opuščeni mejni jarek.

Pikčasto izhlapevanje
Tisočere male pike na po celotni ravnici so najbrž posledica nekega drugega mehanizma: izhlapevanja. Sonce kljub veliki oddaljenosti nekoliko ogreva površje, ravno dovolj, da lahko dušikov led spremeni agregatno stanje in za seboj pusti številne jame.
S seboj v atmosfero odnese tudi raznolike organske spojine. Ko te dosežejo višje plasti sicer zelo redkega ozračja, so bolj izpostavljene sevanju in spremenijo kemično sestavo v toline. Ti rdečkasti minerali nato v ciklih padajo nazaj na površje in mu dajejo značilno barvo.
Tolini gredo naprej s tokom
V ločeni raziskavi so na Nasi iskali razmerje med tolini in različnimi oblikami ledu na predelu, poimenovanem Viking Terra. Ugotovili so, da se svetli metanov led nabira na robovih kraterjev, medtem ko se tolini zbirajo v nižjih predelih in na strmih pobočjih. Kaže, da se ti minerali počasi stekajo v svojevrstnih tokovih ali pa jih naokoli poganja veter.

Več v spodnjih dveh fotografijah, barvna različica obale Sputnikovega ledenega jezera je na voljo tukaj.

Sonda New Horizons je od Zemlje trenutno oddaljena 5,3 milijarde kilometrov, od Plutona pa 216 milijonov kilometrov. Potuje proti objektu Kuiperjevega pasu 2014 MU69, ki ga bo dosegla predvidoma 1. januarja 2019.





Izsek je širok okoli 80 kilometrov in 700 kilometrov dolg. Na njem se vidijo do 77 metrov veliki objekti. Posnela ga je sonda New Horizons med obletom 14. julija letos z oddaljenosti 17.000 kilometrov od pritlikavega planeta. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Izsek območja, poimenovanega Viking Terra. Bela barva nakazuje svetli metanov led, medtem ko temnejši odtenki in rdeča kažejo na starejše površje in minerale toline. Led se, zanimivo, zbirana robovih kraterjev, medtem ko tolini očitno sledijo nekaterim podpovršnim tokovom ali pa tečejo kar sami. Na fotografiji so vidni objekti do velikost 480 metrov. Celotno področje je veliko 250 kilometrov. Fotografijo je sonda posnela z oddaljenosti 34.000 kilometrov. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI