Meglica Mehur je večja od razdalje med Soncem in njemu najbližjo zvezdno sosedo, Alfo Kentavro. Zvezda, ki napihuje ta mehur, je v zgornjem levem delu. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team (STScI/AURA)
Meglica Mehur je večja od razdalje med Soncem in njemu najbližjo zvezdno sosedo, Alfo Kentavro. Zvezda, ki napihuje ta mehur, je v zgornjem levem delu. Foto: NASA, ESA, Hubble Heritage Team (STScI/AURA)
Meglica Mehur,  BD +60º2522
Primerjava s fotografijo, posneto na kopnem teleskopu (levo). Na tej meglici je Hubblova ekipa že velikokrat preizkušala zmogljivosti teleskopa, zdaj pa je prvič posneta s kamero WFC3. Foto: T. Rector/University of Alaska Anchorage, H. Schweiker/WIYN and NOAO/AURA/NSF, NASA, ESA, Hubble Heritage Team (STScI/AURA)

Stari vesoljski teleskop, ki še vedno redno podira rekorde, je v vesolje ponesel zdaj že upokojeni vesoljski čolniček 24. aprila 1990. Neprekinjeno delovanje po vsem tem času ni samoumevno in vsako dodatno leto na Nasi zelo cenijo. 26. obletnico zato zaznamujejo z novimi odmevnimi posnetki. Tokrat se je Hubble osredinil na meglico NGC 7635 oziroma meglico Mehur. "Pogled nanjo opominja, da nam Hubble ves ta čas zagotavlja pogled na veličastno vesolje iz prve vrste," je ob tem dejal Grunsfeld, eden glavnih ljudi agencije.

Meglica Mehur se nahaja v domači Galaksiji, 7.100 svetlobnih let stran od Osončja proti ozvezdju Kasiopeje. Velika je sedem svetlobnih let, kar je za okoli 1,5-krat več od razdalje med Soncem in njegovo najbližjo sosednjo zvezdo, Alfo Kentavro.

Vroča in kratkoživa zvezda svetilka
V Mehurju je velika, vroča zvezda BD +60º2522 z maso 45 Sonc, ki spada v kategorijo Wolf-Rayetovih zvezd. "Gori" zelo intenzivno, svetla je za nekaj sto tisoč Sonc; in ima relativno kratko "življenjsko" dobo. Konkreten primerek je star okoli štiri milijone let in v nekje desetih do 20 milijonih let bo najbrž eksplodiral kot supernova.

Zdaj v vse smeri piha zvezdni veter s hitrostjo več kot šest milijonov kilometrov na uro in pri tem nariva tamkajšnje mrzle oblake prahu in plinov, podobno kot snežni plug nariva nametani sneg. A zvezda ni na sredini mehurja, pravzaprav je daleč stran od središča. Na eni strani je mehur večji, na drugi manjši, ker so namreč mrzli oblaki tam gostejši.

Plini oddajajo različne barve glede na temperaturo in sestavo. Kisik je dovolj vroč, da v okolici zvezde oddaja modro, medtem ko so hladnejši plinski stebri rumeni, sestavljeni iz mešanice vodika in dušika. Stebri so sicer podobni tistim na še eni ikonični fotografiji, t. i. Stebrom stvarjenja v meglici Orel.
Meglico Mehur je leta 1787 odkril britanski astronom William Herschel, po katerem je poimenovan še en vesoljski teleskop, ki je ugasnil že pred Hubblom.
Video: "Polet" v meglico. Priporočamo, da pred predvajanjem v spodnjem desnem kotu izberite možnost kakovosti 1080p60 in celozaslonski način.

Video 2: Prelet čez meglico

Video 3: Polet do meglice, delo Evropske vesoljske agencije