Cerera je pritlikavi planet in obenem največji asteroid. Je v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom, od lani pa ga spremlja Nasina sonda Dawn. Okoli Cerere se sonda vrti pri oddaljenosti slabih 400 kilometrov in že več kot leto dni nazaj pošilja natančne fotografije in meritve. Znanstvenike zanima, zakaj se Cerera nikoli ni razvila v "polnopravni" planet, temveč se je njena rast ustavila pri okoli 950 kilometrih premera; koliko vode je v njej in zakaj so na njenem površju bleščeče maroge.

Do zdaj so že izključili možnost, da bi šlo za led. Cerera ima namreč izjemno redko atmosfero s komaj zaznavnim tlakom, zato bi tudi zmrznjena voda zelo hitro izhlapela. Meritve so še pokazale, da so lise nanosi različnih vrst soli, katerih, pa na Nasi še ugotavljajo. Sveža raziskava pa nakazuje, da so snovi najbrž prišle iz notranjosti planetoida, so sporočili z Nase. Izidi so objavljeni v znanstveni publikaciji Nature.

Oddaljena analiza sestave nanosa
Kako so to ugotovili? Osredinili so se na največje lise, ki se nahajajo v velikem kraterju Occator. Pregledali so jih z instrumentom spektrometrom, ki vidno ter infrardečo svetlobo razbije in analizira, s tem pa razkrije kemično sestavo površine, od katere se je svetloba odbila. Ugotovili so, da je v kraterju izjemno visoka koncentracija ogljikovih mineralov - pravzaprav najvišja znana v vsem Osončju (razen na Zemlji).

"Prvič se je zgodilo, da smo drugje po Osončju uzrli takšne količine ogljikovih mineralov," je komentirala prva avtorica raziskave, Maria Cristina De Sanctis.

Sol iz hidrotermalnega okolja
S starostjo okoli 80 milijonov let Occator spada med mlajše kraterje. Širok je 92 kilometrov, osrednja kotanja pa 10 kilometrov. V njenem središču je kupolasta struktura, ki močno odbija svetlobo. Raziskava kaže, da je večinoma sestavljena iz natrijevega karbonata. To je vrsta soli, ki jo na Zemlji najdemo v okolišu vodnih vrelcev, torej hidrotermalnem okolju.

Kako se je natrijev karbonat znašel na površju mrzlega asteroida? Zunanje dejavnike so na Nasi izključili, soli ni mogel dostaviti kakšen drug asteroid ob trku. Sol je torej morala priti iz notranjosti.
To bi lahko pojasnila dva scenarija. Morda je dejansko prišlo do trka z drugim večjim nebesnim telesom, pri čemer je odtrgalo del Cererine skorje in razkrilo spodaj ležeče, s soljo bolj bogate plasti. Toda raziskovalci so v konkretnem članku bolj prepričani v drugo možnost: Cerera je v notranjosti toplejša, kot so domnevali do zdaj.

Lokalni žepi tekoče vode?
Izidi raziskave nakazujejo možnost, da v Cereri ni zgolj zelo debela plast ledu, vsebujoča več H₂O-ja, kot je sladke vode na Zemlji (200 milijonov kubičnih metrov). Ne, v Cereri bi morala v relativno sveži geološki zgodovini, torej pred nekaj milijoni let, obstajati tekoča voda, ki je privrela na površje in tam začasno zamrznila. Ali je prišla v obliki večjega podpovršnega jezera ali zgolj lokalnih žepov, ni znano.

"Za prisotnost mineralov, ki smo jih našli v Occatorju, so potrebne predhodne spremembe, ki vključujejo tekočo vodo," je pojasnila De Sanctisova. "Karbonati govorijo v prid scenariju, da je v Cereri potekala hidrotermalna dejavnost, ki je te materiale potisnila na površje," je dodala.

Povezanost s plinskimi velikani
Lanska raziskava iste ekipe znanstvenikov (prav tako objavljena v Nature) pa je na Cereri našla z amonijakom bogato glino. Ker je s tem elementom bogat predvsem zunanji del Osončja (tisti, kjer so plinski velikani), se iz nje da sklepati, da bi Cerera lahko nastala tam, nekje v bližini današnje orbite Neptuna. Lahko bi tudi nastala iz materiala, ki izvira s tega območja in je pozneje migriral bližje Soncu.
Sveža raziskava je prisotnost soli z amonijakom potrdila, kar povezanost Cerere z zunanjim delom Osončja potrjuje. Veliko amonijaka so med drugim našli v gejzirjih Saturnove lune Enkelad.
Gejzirji
Cerera sicer tudi v tej dobi v obliki gejzirjev bruha vodo, in sicer okoli šest kilogramov na sekundo. To je pred dvema letoma z meritvami pokazal evropski vesoljski teleskop Herschel.

Kmalu na še eno dogodivščino?
Dawn se po notranjem Osončju potika že od leta 2007. Pred Cerero je obiskal drugi največji asteroid, Vesto. Upokojiti pa bi se uradno moral prav danes, 30. junija, a se to ni zgodilo. Sporočili so le, da se končuje primarna misija. Nasa namreč preučuje predlog, da se misija podaljša, saj je očitno v pogonskem tanku ostalo dovolj ksenona za potencialno še en obisk - za zdaj še neznane - tarče. Če pa Nasa podaljšanja, ki seveda tudi nekaj stane, ne bo podprla, bo Dawn za našo perspektivo za vekomaj ostal v orbiti okoli Cerere.