je astrofizik in kozmolog iz Nove Gorice, ki je po diplomskem in magistrskem študiju fizike v Ljubljani znanstveno pot nadaljeval v ZDA. Zadnja leta deluje na Univerzi Kalifornija v Berkeleyju in na Univerzi v Zürichu.
Je največkrat citiran slovenski znanstvenik – kolegi po vsem svetu so njegove strokovne ugotovitve uporabili 12.300-krat. Njegova vila in BMW v Kaliforniji sta dokaz, da je mogoče tudi od znanosti dobro živeti. Je živa reklama za študij naravoslovnih znanosti.
____________________________________________
Prevzemate položaj predstojnika Centra za kozmološko fiziko Univerze Kalifornija v Berkeleyju. Kaj ta dosežek pomeni za vas? Katere bodo vaše prioritete?
To je zame nov izziv in tudi odgovornost, saj smo pred kratkim prejeli večjo donacijo zasebnega donatorja iz San Francisca, ki nam je podaril sedem milijonov dolarjev. Donator pričakuje, da s tem denarjem naredimo nekaj smiselnega. Imamo precej idej: želimo povečati raziskovalne skupine z mladimi raziskovalci; druga smer je povečanje števila obiskov znanstvenikov iz drugih vodilnih skupin, zdaj lahko povabimo bolj znane ljudi, jim ponudimo boljšo plačo, da bodo lahko ostali dlje časa pri nas …

Tretja smer je, da bomo poskusili izboljšati vidnost Centra v širšem, bolj poljudnoznanstvenem krogu, in sicer na več načinov – povabili bi gostujoče profesorje iz drugih panog, recimo iz filozofije ali statistike, ki bi se pogovarjali z našimi raziskovalci. Mogoče bo vse skupaj imelo globlji pomen in preseglo meje našega raziskovalnega programa.
Ali potem donatorji določajo smer vaših raziskav?
Donatorji določajo teme, hočejo podpirati tisto, česar državne agencije ne podpirajo. Naloga nas znanstvenikov je, da pokažemo potrebe, ki jih ne moremo pokriti iz državnih virov. Moramo pokazati, kaj potrebujemo in kaj bi bilo koristno. Od države dobimo precej denarja, a le za določene projekte, ki pa ne omogočajo bolj špekulativne smeri. In tu pridemo do vloge zasebnih donatorjev.
So zanje predvidene davčne olajšave?
Vsekakor, vsaka donacija je neobdavčena, to je osnovni razlog, zakaj je donatorstvo v ZDA tako razširjeno: ker je davčno privlačno.
Kaj vas je pripeljalo v ZDA?
Študiral sem fiziko, diplomski in magistrski študij v Ljubljani, potem sem se odločil za študij v tujini, ker pri nas študija kozmologije ni bilo. Sprejet sem bil na Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT), po podoktorskem študiju na Harvardu (Harvard-Smithsonovo središče za astrofiziko) sem sprejel profesorsko mesto na Univerzi Princeton, od koder sem prišel v Berkeley.
Zakaj ravno kozmologija?
Zdelo se mi je, da ima največ možnosti za uspeh, da se to področje odpira in da so se sposobnosti, ki jih imam, dobro združile s področjem.
Katere?
Nisem hotel biti čisti teoretik, nisem hotel biti čisti, recimo temu »eksperimentalec«. Hotel sem biti teoretik, ki veliko uporablja podatke, ki se pojavljajo ob nekaterih meritvah. Druga stvar pa je to, da so kozmološka vprašanja, o katerih se vsi sprašujemo, zanimiva - zakaj je svet tako narejen, kakšno je vesolje, kakšna je njegova prihodnost …
Ste si ta vprašanja zastavljali že kot otrok?
Vsak bo to rekel, ampak to niti ni toliko pomembno. Pomembneje je, ali se ti zdi, da lahko prispevaš k odgovorom. To je bila prelomnica - da sem začutil nišo v smislu, da ni bila toliko razvita kot danes; zdelo se mi je tudi, da se moje sposobnosti dobro vklapljajo, in sem vskočil v to področje.

Kakšne razlike ste opazili v študiju v ZDA v primerjavi s Slovenijo?
Razlika je v tem, da je okolje v ZDA bolj stimulativno, ker je bilo preprosto veliko študentov, ki smo imeli podobne interese, ki smo bili bolj motivirani, imeli smo sposobnosti. Okolje je bolj stimulativno in te bolj povleče, da se v njem zavedaš, da potem najbrž dlje prideš. Če se zavedaš, da si najboljši v nekem okolju, te to ne stimulira v neko trdo delo, to je čisto naravna človeška reakcija. Nič ni narobe s študijem pri nas. Govorim samo o dveh okoljih.
So vas poskušali v Sloveniji porezati, da ne bi preveč štrleli?
V Sloveniji so me na fakulteti vedno podpirali, vedno so podpirali kakovost in jo še vedno.
Kako ste se znašli na plačilnem seznamu NASE?
NASA me financira od leta 1999, in sicer gre za redne naloge. Tako NASA kot evropska satelitska agencija, ki imata satelite na področju kozmologije, vlagata ogromno denarja v to. Prispevek nas znanstvenikov je, da računamo, kaj se bo dalo vse izmeriti, kako bomo določili parametre, izdelali modele, zalotili te dogodke, kakšna je atomska masa, kako se je izoblikovalo vesolje - vse, kar bo izhajalo iz satelitskih podatkov.

Zakaj se v Sloveniji sorazmerno malo mladih odloča za študij naravoslovja? Ogromno je družboslovcev, ki po študiju ne dobijo služb.
Temu problemu se tudi jaz čudim. Res je, da družboslovci ne morejo dobiti službe, tudi po naravoslovnem študiju se lahko pozneje ukvarjaš z aplikativnimi znanostmi ali računalništvom. Delo je zanimivo, izzivalno, vsak dan so nove stvari, vsekakor ni dolgčas. V bistvu ne vem.
Je krivda pri profesorjih v srednjih šolah, ki ne znajo približati zapletenih znanosti na zanimiv način ali kaj tretjega?
To ni samo slovenski problem, v Berkeleyju vidim podoben položaj, trikrat več dodiplomcev je na filozofiji kot na fiziki. Za tiste, ki končajo filozofijo, ni čisto jasno, kam lahko gredo naprej. To je splošen problem, raje ne bi špekuliral naprej.
Mogoče pa je kriva podoba »norega« znanstvenika, ki živi brez denarja; toda vi ste nasproten primer.
Plače na vrhunskih univerzah so precej konkurenčne, ne vem, kako je s tem pri nas. Ideja, da znanstveniki niso dobro plačani, ne drži, so precej dobro plačani … To ni razlog, da se mladi ne bi odločali za naravoslovni študij. Ne vem, kako je v Sloveniji, toda v zahodnem svetu to ni dejavnik. No, do neke mere sta izjemi Italija in Francija.
Kot predstojnik Centra za kozmologijo boste nasledili nobelovca Georgea Smootha, tudi vaš finančni direktor je Nobelov nagrajenec za fiziko Saul Peerchutter. Kako je delati z nobelovci?
S Saulom sva na redni liniji, pogovarjava se predvsem o tem, kako porabiti denar, ki smo ga dobili, kaj reči donatorjem. Ogromno komuniciram z nobelovci. Vsi ti ljudje so zelo prijazni, nobenega problema (smeh).
Ali ste Slovenec, ki je najbližje Nobelovi nagradi?
Niti ne, ker sem bolj teoretik. Običajno gredo Nobelove nagrade za eksperimentalno odkritje. Četudi teoretiki kaj napovemo, potem »eksperimentalci« to izmerijo, bo vseeno nagrada šla »eksperimentalcu« in jaz mislim, da je to čisto pravilno. Fizika in splošna znanost slonita na opazovanju in merjenju. Brez merjenja ne bi prišli nikamor. Mi imamo zadoščenje, da uživamo ob tem, da delamo nove napovedi. Sem popolnoma zadovoljen, če Nobelovo nagrado dobi tisti, ki izmeri.
Vi ste skromni.
(smeh) Oni imajo dejansko težje delo. Recimo, da mi nekaj napovemo, potem »eksperimentalci« dajo deset let svojega življenja v to, da nekaj izmerijo. Mi lahko napovemo deset bedarij, mogoče bo vsakemu desetemu uspelo kaj izmeriti … Delati teorije je zabavno, a to izmeriti je bistveno težje in bolj zahtevno, zahteva dosti več dela.
Tudi vi niste vedeževalec.
(smeh) Nisem, saj ravno zaradi tega morajo eksperimentalci vse izmeriti in zato je v redu, da tudi oni poberejo slavo.
Saša Banjanac Lubej; foto: Tomi Ilijaš