Ognjeniški izbruhi, ki z izpihanim pepelom zastrejo Sonce in ohladijo ozračje, v Zemljini zgodovini niso redek pojav. Zadnji takšen večji dogodek se je zgodil dobro stoletje nazaj (1883). Zaradi eksplozije Kratakoe so bile zime daljše, mrzlejše in bolj prepredene s snežnimi viharji. Foto: EPA
Ognjeniški izbruhi, ki z izpihanim pepelom zastrejo Sonce in ohladijo ozračje, v Zemljini zgodovini niso redek pojav. Zadnji takšen večji dogodek se je zgodil dobro stoletje nazaj (1883). Zaradi eksplozije Kratakoe so bile zime daljše, mrzlejše in bolj prepredene s snežnimi viharji. Foto: EPA

To je bila najdramatičnejša ohladitev na severni polobli zadnjih 2.000 let.

Ulf Büntgen, prvi avtor
Sneg
V poznoantični mali ledeni dobi niso bile težava le dolge in hladne zime, temveč tudi mrzla in s sončno svetlobo revna poletja. Fotografija je simbolična. Foto: BoBo
Altai
Raziskovalna skupina je preučila tisoče drevesnih ostalin. Na fotografiji pokrajina v ruskem Altaiju. Foto: Vladimir S. Myglan
Altai
Z grafom prikazani izidi. Os X prikazuje čas v letih, na osi Y pa so temperaturne spremembe v primerjavi z referenčnim obdobjem (1961-1990). S svetlozeleno črto je prikazano nihanje v gorah regije Altai, s temnozeleno pa v Alpah. Foto: Ulf Büntgen

Šesto stoletje je bilo zelo burno obdobje. Stari red Evrope, ki so ga skoraj tisoč let vzdrževali Rimljani s svojim imperijem, je propadal. Širile so se bolezni, ki so za seboj puščale milijone mrtvih, jalove letine veliko lakoto, izginjala so kraljestva. Evropa je na koncu padla v dolgi temni vek, čas zatona blagostanja, kulture in znanja.

Stari red so prekucnili številni in kompleksni dejavniki. Zgodovinarji so jih premerili, kolikor jih je ob obstoječih virih mogoče. Zdaj pa je mednarodna ekipa znanstvenikov različnih ved našla nov dejavnik, ki bi zaradi svojega velikega vpliva lahko povezal vse. Do zdaj neznano veliko ohladitev, največjo v zadnjih 2.000 letih, ki bi zaradi obsežnosti lahko pomembno prispevala k velikemu družbenemu prestrukturiranju na stari celini. Poenostavljeno: naravna "katastrofa" je veliko prispevala tudi k družbeni, so sporočili s švicarskega Federalnega inštituta za raziskave gozdov, snega in pokrajine (WSL).
Povedne drevesne letnice
Zgodbo so povedala ruska drevesa. Švicarski in ruski znanstveniki so preučevali izjemno stare primerke sredi Azije, v regiji Altai. Posvetili so se drevesnim letnicam, slojem, ki jih rastlina doda po vsako leto enega, in zato razkrije razmere, ki so vladale vsako poletje. Ob bogati naravni zapuščini so lahko ustvarili sliko za celotni pretekli tisočletji.

Presenetilo jih je nenavadno mrzlo obdobje v 6. stoletju, očitno najhladnejše v zadnjih 2.000 letih. Kot so sporočili z WSL-ja, je konkretni padec temperatur trajal dlje kot kateri koli drugi takšen dogodek znotraj male ledene dobe (med 14. in 19. stoletjem). Izkazal je tudi nižje temperature in pokril širše območje.

"To je bila najdramatičnejša ohladitev na severni polobli zadnjih 2.000 let," je izjavil dendroklimatolog Ulf Büntgen.
Izide raziskave so objavili v znanstveni publikaciji Science. V njih so uvedli novo zgodovinsko obdobje, poimenovano poznoantična mala ledena doba, in ga uvrstili v čas od leta 536 do leta 660. Več deset let so bila poletja v povprečju za štiri stopinje Celzija hladnejša, celotno obdobje pa za dve stopinji hladnejše od referenčnega obdobja med letoma 1961 in 1990.

Ognjeniški izvor
Ocenili so, da so to ledeno obdobje povzročili trije ognjeniški izbruhi v letih 536, 540 in 574. Da je izbruh leta 536 povzročil ohladitev, je že dolgo znano, saj so o "letih brez poletja" poročali tudi takratni pisci. Ni pa bilo znano, da je ohladitev očitno trajala še več kot stoletje naprej.

Ognjeniki v atmosfero bruhajo pline in prah. Ta se, odvisno od količine, lahko še dolgo zadržuje v višjih plasteh ozračja in zastira sončno svetlobo, kar pripelje do znižanja temperatur in odmiranja dela rastlinja, ki fotone potrebuje za fotosintezo. Da se je takšno stanje lahko obdržalo kar stoletje, pa je po oceni WSL-ja "kriv" povratni učinek oceanov, pa še takratni sončni minimum.

Enako je bilo v Alpah
Toda to je le ena študija. Za vsaj osnovno potrditev, da se je antična mala ledena doba res zgodila, bi potrebovali še eno dobro podkrepljeno raziskavo. Büntgen jo že ima. Isto je pred leti počel v Evropi, v nam severno ležečem gorovju, in prišel do podobnih ugotovitev. Skupaj z raziskovalno ekipo je analiziral več kot 9.000 primerkov lesa z območja Alp, kar je statistično močan vzorec. Les se je ohranil na različne načine, od arheoloških najdb do izkopanin iz močvirij (podobno kot nedavni ljubljanski deblak). Dobili so podatke za zadnjih 2.500 let in jih leta 2011 objavili v reviji Science.

"Temperaturni vzorci iz altajskih gora se izjemno lepo pokrivajo z alpskimi," jih je pokomentiral Büntgen. Obe raziskavi skupaj poskrbita za skladno klimatološko sliko Evrazije - vsaj kar se poletnih temperatur tiče.

Vpliv na družbo
V sveži raziskavi so sodelovali tudi zgodovinarji in jezikoslovci, ki so opozorili na istodobne družbene procese. Kot prvega so izpostavili veliko Justinijanovo kugo, ki se je pojavila leta 541, v prvem valu pustošila še dve leti in se še dve stoletji pojavljala v sporadičnih epidemijah. Pomorila je milijone ljudi, kar je še posebej v času, ko je na stari celini bival le dober ducat milijonov ljudi, zelo veliko. Klice bubonske kuge naj bi v Evropo zanesle podgane iz Egipta, od koder so na ladjah uvažali žito, ki ga je zaradi vse slabših letin začelo zelo primanjkovati.
Za takratnega vzhodnorimskega cesarja Justinijana I. bi kuga težko nastopila v manj primernem trenutku.

"Pravo", Zahodno rimsko cesarstvo je sicer v zgodovino odšlo že predtem, saj so mesto Rim leta 455 zasedli in oplenili Vandali, leta 467 pa mu je smrtni udarec zadal najemniški poveljnik Odoaker. Justinijan I. je sredi šestega stoletja pripravil vojaško ofenzivo, s katero je hotel ponovno zavzeti Apeninski polotok in povrniti stari imperialni blišč, ravno v tem času pa je njegovo državo oslabila epidemija.

Vzhodno, v Sasanidskem cesarstvu, ki je obsegalo Anatolski polotok in večino današnjega Bližnjega vzhoda, je prav tako udarila takratna kuga, ki je oslabila tudi tega velikega tekmeca Vzhodnega rimskega cesarstva.

Ob pomanjkanju pašnikov in vse slabših letinah so se začela preseljevati srednjeazijska ljudstva, ki so pritisnila na Kitajsko, kjer so se tudi zaradi pritiska menjale dinastije. Zaveznika v boju proti Kitajski so ljudstva poiskala v Bizancu. Novi zavezniki so skupaj še sesuli Sasanidsko cesarstvo, kar je obenem odprlo lažjo pot za širitev porajajočega se islama.
Raziskovalci so ocenili, da je ohladitev izboljšala razmere na Arabskem polotoku, ki je "prejel več padavin, kar je omogočilo obširnejšo rast vegetacije in omogočilo oskrbo večjih vojska za zavojevanje".

Deloma pritisk iz Azije in deloma pomanjkanje hrane sta k preseljevanju spodbodla Slovane, da so začeli zapolnjevati prazen prostor za Rimljani.

Proti poenostavljanju
Treba je ponovno poudariti, da je bilo to dogajanje izjemno kompleksno, da je včasih težko razlikovati med vzroki in povodi. Ob takšni časovni oddaljenosti in le redkimi viri je še težje točno določiti, kateri dejavniki so bili poglavitni. Raziskovalci zato opozarjajo, da je na humanističnem delu te raziskave potrebna še posebna previdnost. A kljub temu so zapisali: "Poznoantična mala ledena doba se zelo dobro vklopi v poglavitne spremembe, ki so se takrat dogajale v Evraziji."

Büntgen pa je še opozoril, da bi lahko lekcije o povezavi velikih podnebnih sprememb, družbenih prevratov in migracij uporabili pri pripravi strategij za prihodnost.










To je bila najdramatičnejša ohladitev na severni polobli zadnjih 2.000 let.

Ulf Büntgen, prvi avtor