Silicij, ki je sestavni del eksperimenta, je v naravi v pesku. Foto: EPA
Silicij, ki je sestavni del eksperimenta, je v naravi v pesku. Foto: EPA

Na letni ravni ljudje v ozračje izpustimo 36 milijard ton ogljikovega dioksida, po nekaterih napovedih pa bo količina narasla na 43 milijard ton. Znanost je enotna, da težave ne bo več mogoče reševati zgolj z lovljenjem in skladiščenjem izpustov, temveč je treba odkriti metode za uporabo ogljikovega dioksida. Znanstveniki si zato že vrsto let prizadevajo odkriti, kako na praktičen način pretvoriti ogljikov dioksid v gorivo.

Skupina raziskovalcev z univerze v Torontu je pri pretvarjanju sicer zelo stabilne molekule ogljikovega dioksida iskala kemijsko rešitev, pri kateri bi uporabljali snovi, ki so nestrupene in jih je na voljo v velikih količinah. Pri tem so se zatekli k siliciju, ki ga je v naravi mogoče najti v izobilju.

Raziskovalci so pri postopku kot katalizator uporabili silicijev oksid, ki so ga pretvorili v nanostrukturirane hidride. Te kristale, v povprečju velike 3,5 nanometra, z močno sposobnostjo vpijanja svetlobe in sredstev za kemijsko redukcijo na površju, so uporabili kot katalizator v eksperimentu, pri katerem so ogljikov dioksid brez emisij spremenili v ogljikov monoksid.

Po mnenju profesorja kemije in člana raziskovalne skupine Geoffreyja Ozina ima uporaba nanostrukturiranih hidridov pri kemijski redukciji ogljikovega dioksida komercialno zanimiva strategija pridobivanja goriv iz ogljikovega dioksida. Metoda namreč odpira številne nove možnosti za nadaljnje raziskovanje, njen potencial pa prinaša gorivo brez škodljivih emisij, je prepričan Ozin.