Leskovec poučuje tako na Stanfordu kot v Ljubljani. Foto: Stanford
Leskovec poučuje tako na Stanfordu kot v Ljubljani. Foto: Stanford

Smo edina raziskovalna skupina na svetu, ki lahko hkrati gleda, kaj se dogaja znotraj Facebooka in LinkedIna.

Analiza nam je prinesla dve zanimivi ugotovitvi. Prva: objektiven program deluje 60 odstotkov bolje kot sodniki v ZDA. Razlika nastane v tem, da lahko program v primerjavi s človeškim sodnikom natančno analizira dva milijona sodnih primerov in najde vzorce v lastnostih prestopnikov, ki so povezani z negativnim obnašanjem v prihodnosti. Druga: analize kažejo, da se človek preveč osredini na osebne značilnosti. Program ima namreč dostop samo do kartoteke osumljenca. Sodnik osebo še vidi in pri presoji uporablja neka dodatna merila, ki ga vodijo v neoptimalne odločitve.

Jure Leskovec
Leskovec se specializira za analizo omrežij in povezav. Foto: Stanford

Na podlagi svojih raziskav sem prišel do zanimive ugotovitve, da so si skrajno levi ter skrajno desni mediji bolj podobni, kot so si med seboj podobni levi ali pa desni mediji. Medijski prostor ni črta, ampak je krog. Skrajno levo in desno se na neki točki kroga združi.

Stanford University
Stanford University je v svetovnem vrhu na področju računalništva. Nekatere lestvice univerzo uvrščajo v sam svetovni vrh, druge pred Stanford postavljajo Massachusetts Institute of Technology ter California Institute of Technology. Foto: Stanford University

Slovenci smo zelo pametni in iznajdljivi. Problem nastane, ko postanemo iznajdljivi sami zase. Treba je samo najti vzvode, da bo dobro delo nagrajeno bolje od slabega dela.

Jure Leskovec
Leskovec je bil lani imenovan za ambasadorja znanosti Republike Slovenije. Foto: BoBo

Vsekakor je res, da lahko na Twitterju slediš, komur hočeš, in enako blokiraš, zato si lahko hitro ustvariš zelo lep mehurček. Dobro je slediti pluralnosti in dobro je prisluhniti drugi strani.

O miselnih mehurčkih na Twitterju in drugod
Modem
Leskovec je svoje prve spletne strani, vključno s stranjo za domačo vas, postavljal sredi 90. let s takratnimi glasnimi modemi. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

Čez poletje bi si morali profesorji plačo sami prislužiti z raziskovalnimi projekti ali pa naj gredo za dva meseca na neplačani dopust. Naenkrat bodo vsi imeli raziskovalne projekte in se bodo potrudili za dobre raziskave, saj nihče noče biti poleti brez plače. Stvari se v Sloveniji premikajo na bolje, vendar počasi. Vse ideje, ki sem jih naštel, so že vnaprej obsojene na neuspeh. Imamo kompleksno delovno zakonodajo, sindikate, razne komisije ter odbore in na koncu se stvari zelo težko in počasi spreminjajo.

Instagram in Facebook
Facebook ima 1,2 milijarde aktivnih uporabnikov, od katerih je okoli 700.000 Slovencev. Leskovec je med drugim ugotovil, da je slovenska skupnost na Facebooku precej zaprta oziroma obrnjena navznoter, saj je 80 odstotkov vseh povezav le med Slovenci samimi. Foto: EPA

Medmrežje je namreč postalo digitalno okolje, v katerem živimo, se obnašamo in smo dejavni. Če lahko dogajanje na njem izmerimo in ga razumemo, potem razumemo tudi to, kaj se dogaja v družbi, saj so družbena omrežja res okoli nas, odkar človek obstaja. A v preteklosti so bila nevidna, težko oprijemljiva. Kar je za znanost pomembno: bila so težko merljiva. Zdaj, ko naša življenja migrirajo na splet in v digitalno, pa so naenkrat postala eksplicitna.

Splet 1.0 Šentjošt
Stara Šentjoštova spletna stran. Splet 1.0. Foto: MMC RTV SLO

Izkaže se, da lahko računalnik na podlagi profila na Facebooku in všečkov bolje ujame osebnost človeka kot njegova žena. Iz zelo drobnih signalov se torej lahko zelo veliko pove o globalni osebnosti. Pomembna je tudi ugotovitev, da se ljudje precej konsistentno obnašamo tako v digitalnem kot pravem življenju.

Pinterest, Kosei
Pinterest je eno najhitreje rastočih spletnih družbenih omrežij, katerega ocenjena vrednost znaša pet milijard dolarjev. Kolikšen znesek so odšteli za Kosei, Leskovec zaradi poslovne tajnosti ne razkriva. Beseda kosei izhaja iz japonščine ter pomeni individualnost. Foto: Pinterest, Kosei

Kdor danes ignorira računalnike in svetovni splet, je podoben kočijažem, ki so vztrajali kljub avtomobilom. Digitalne tehnologije nam konec koncev omogočajo, da smo učinkovitejši pri tem, kar sicer delamo.

Borut Pahor, Jure Leskovec, Jernej Barbič
Številne uspešne slovenske znanstvenike je predsednik države Borut Pahor lani povabil na posvet v državno palačo, poleg Leskovca tudi profesorja računalništva na univerzi v Južni Kaliforniji Jerneja Barbiča. Foto: BoBo

Neki humanist, družboslovec se ukvarja z zelo kompleksnimi in obenem zelo izmuzljivimi temami, ki jih je izredno težko kvantificirati. Na drugi strani imamo naravoslovca, fizika, ki lahko natančno izmeri naravne pojave. Oba pristopa z računalniki prideta skupaj. Potrebujemo opisen in mehek pristop globalnih razmišljanj in tudi trd, analitičen pristop, ki potem materijo resnično skvantificira skoraj v socialno fiziko.

Pravosodje
Računalnik, ki lahko posamezne vrste primerov bolje presoja kot sodnik? To že obstaja. V prihodnosti bi lahko umetna pamet v pravosodju pripomogla k večji učinkovitosti. Foto: MMC RTV SLO
Ray Kurzweil
Leskovec v napovedi Kurzweila (na fotografiji) o prevladi umetne inteligence nad človeško dvomi. Sam kot doktor umetne inteligence ocenjuje, da bo prej prišlo do konvergence in medsebojnega oplajanja v obojestransko korist. Foto: Epa
LinkedIn
Družbeno omrežje LinkedIn pooseblja mreženje, saj je njegov smisel poslovno povezovanje med ljudmi, kadri. Sveža novica: za platformo spletnega učenja Lynda bo odštel 1,5 milijarde dolarjev. Foto: EPA
Twitter
Družbena omrežja počasi prevzemajo del vloge tradicionalnih medijev. Foto: EPA

Jure Leskovec je eden najmlajših profesorjev na eni najboljših računalniških univerz na svetu, na Stanfordu v Kaliforniji. Dostop ima do podatkov Facebooka, LinkedIna, Pinteresta, Twitterja in še marsikaterega družbenega omrežja. Dobesedno do podatkov milijard ljudi. Tako ogromne baze omogočajo analize, kakršnih še ni bilo, vedno bolj poglobljene znanstvene raziskave, ki iz teh nepreglednih gomil rudarijo spoznanja o človeku in družbi.
Gomile bodo le še večje, saj vse večji deleži naših življenj migrirajo na splet. Uporablja ga vedno več ljudi, ki ga prej niso. Pri tem pomembno vlogo igrajo družbena omrežja, ki jih Leskovec že dolgo proučuje. Na splet se seli pozornost ljudi in ne nazadnje bo eden izmed kazalnikov uspešnosti in sprejetosti tega prispevka tudi to, kolikokrat bo deljen na Twitterju in Facebooku.
Računalnik pronica v vse pore in vse znanosti, pravi Leskovec, ki je pred desetletjem diplomiral na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, nato leta 2008 doktoriral na univerzi Carnegie Mellon, podoktorski študij nadaljeval na univerzi Cornell, nazadnje pa pristal na mestu stanfordskega docenta. Tako povečana procesorska moč kot dostopni podatki omogočajo nastanek neke vrste "socialne fizike".
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.


Glede na to, da se vaše življenje vrti okoli računalnikov - kje ste se z njimi prvič srečali?
To je bilo v petem razredu osnovne šole, ko sem za nakup računalnika porabil vse svoje dotedanje prihranke. Mislim, da sem imel prihranjenih okoli sto nemških mark, preostanek pa je primaknil oče. Nato sem začel sitnariti mami, da je šla in v šoli stalno spraševala, kdaj bodo uvedli računalniški krožek. Naposled ji je uspelo. Začel sem programirati, se udeleževati državnih tekmovanj. Tako se je vse skupaj začelo.

Ste kaj igrali računalniške igre?
Ne kaj dosti. No, nekaj malega že, a načeloma sem bolj programiral. Kaj kmalu sem začel izdelovati spletne strani, ko je okoli leta 1996 nastopilo medmrežje. Prelom se je zgodil v srednji šoli, ko sem prišel na Institut Jožefa Stefana. Tam se je začelo mojim interesom in zmožnostim primerno raziskovanje. Tam sem nekako zrasel in počel zelo zanimive stvari - zakopal sem se v projekte, bral članke in knjige, ker sem se hotel čim več naučiti. V srednji šoli in na fakulteti sem šel vsako poletje namesto na morje za dva meseca v tujino na poletno prakso v kakšno računalniško podjetje. V resnici sem veliko delal in si že takrat nabral veliko kilometrine, ki mi je omogočila poznejšo pot v Ameriko.
Ključna je torej usmerjenost v delo z računalniki, ne v igro. Kot John Carmack pri ID Software, ki se je osredinil v programiranje v nasprotju z Johnom Romerom, ki je uspeh iskal v igralni izkušnji.
Treba je delati. Ne vem, kako naj rečem ... Saj se rodiš z nekimi talenti, a treba jih je razviti. Anekdota pravi, da je za začetni uspeh potrebnih vsaj 10.000 ur dela. Veliko sem delal in se trudil, nato so se stvari iz tega zelo lepo razvile.

Začetki interneta so danes za marsikoga že skoraj prazgodovina, ki je sploh ne pozna. Kako je bilo sredi 90. let na primer postavljati lastno spletno stran?Takrat je bil aktualen Arnes z računalnikom Stenarjem. To je bil en VAX. Nanj si se povezal z modemom, ki je spuščal svojo značilno glasbo, ter svojo spletno prisotnost vzpostavil kar s pomočjo kakšne Beležnice. Tako sem spletno stran naredil za svojo domačo vas Šentjošt.

Zanjo sem registriral domeno, v času, ko so to lahko storile le pravne osebe, kar sem dosegel z obiski na krajevni skupnosti in nato še na občini. Tako smo že leta 1996 dobili domeno stjost.si, danes pa je vas informacijsko dobro podprta. Za vse dejavnosti in dogodke obstajajo e-poštni seznami, ves čas brni spletna kamera, da se lahko kadar koli vidi dogajanje na vasi in Triglav. Pa še brezžično medmrežje imamo urejeno za celotno naselje - zastonj. Smo ena taka nenavadna, samosvoja "galska vasica".

Uspešna Slovenija je projekt za optimizem in spodbudo. V MMC-ju želimo z njim predstaviti posameznike, podjetja in ustanove, ki so za odličnost na svojem področju pred kratkim prejeli priznanje ali nagrado. Uspešni učenci, inovatorji, podjetniki, kmetje, zdravniki, umetniki, znanstveniki, športniki ... Njihovi dosežki vzbujajo upanje, da se bo Slovenija s svojo ustvarjalno močjo vendarle prebila med vitalne družbe. Svoje predloge pošljite na naslov uspesna.slovenija@rtvslo.si.


Tudi pri vašem današnjem raziskovalnem delu ste od spleta neločljivi. Pravzaprav je internet prerasel v skorajda najpomembnejše, prej nevideno znanstveno orodje.

Računalništvo se je nekoč večinoma ukvarjalo s tem, kako ustvariti boljše programe in hitrejše računalnike. Nato pa se je zgodil internet in s pomočjo informacijsko-komunikacijskih tehnologij se je računalništvo razširilo v naravoslovne in družboslovne znanosti. Medmrežje je namreč postalo digitalno okolje, v katerem živimo, se obnašamo in smo dejavni. Če lahko dogajanje na njem izmerimo in ga razumemo, potem razumemo tudi to, kaj se dogaja v družbi.
Saj so družbena omrežja res okoli nas, odkar človek obstaja. A v preteklosti so bila nevidna, težko oprijemljiva. Kar je za znanost pomembno: težko merljiva. Zdaj, ko naša življenja migrirajo na splet in v digitalno, pa so naenkrat postala eksplicitna.
Veliki premiki v znanosti se zgodijo, ko nevidno postane vidno. Moja raziskovalna skupina je znana po tem, da se ukvarjamo z družbenimi omrežji, a počnemo še veliko več. Analiziramo dva milijona sodniških primerov in poskušamo razumeti, kako se sodniki odločajo. Vpogled imamo v procese v digitalnih učilnicah. Sprašujemo se, kako se ljudje tam učijo, kakšna je dinamika v razredu? Kdo bo končal predmet in kdo utegne z njim slabo opraviti? Predvsem pa to, kako lahko njim s pravim posredovanjem pomagamo?
Sodelujemo z nepridobitno organizacijo, ki ljudem v stiski ponuja svetovanje. Posebna je v tem, da namesto dela ena-na-ena za mizo ali v telefonskem pogovoru deluje prek SMS-ov. Dostop imamo tako do milijonov njihovih sporočil kot tudi do vprašalnikov, ki jih ljudje v stiski na koncu izpolnijo in povedo, kako se po pogovoru počutijo. Vsi ti podatki nam dajejo podlago za sestavo sistema, ki lahko svetovalcu v realnem času namigne, ali mu gre slabo ali dobro. Denimo: 'oseba na drugi strani se ne dobro odziva, poskusi drugače, z drugo strategijo'.

Kaj ste ugotovili iz analize dveh milijonov sodniških primerov? Za kakšne primere je šlo?
Sodelovali smo z ekonomisti Harvarda, Cornella in Univerze v Chicagu. Dobili smo dostop do dveh milijonov primerov iz predkazenskih postopkov. Nekdo se, recimo, stepe v baru. Primejo ga, pripeljejo pred sodnika, ta pa se mora odločiti, ali je prestopnik nevaren ali ne. Lahko ga pod varščino spusti, lahko pa ga vtakne v pripor, da tam počaka na vsebinsko sodno obravnavo. Če je nekdo v priporu, je to seveda slabo zanj in obenem slabo za družbo. Če pa ga sodnik spusti, se lahko zgodi, da ta oseba zapusti državo ali ponovi kaznivo dejanje. Tu nastopi vprašanje, ali bi lahko sodnikom kakor koli pomagali k boljšemu odločanju.
Analiza nam je prinesla dve zanimivi ugotovitvi. Prva: objektiven program deluje 60 odstotkov bolje kot sodniki v ZDA. Razlika nastane v tem, da lahko program v nasprotju s človeškim sodnikom natančno analizira dva milijona sodnih primerov in najde vzorce v lastnostih prestopnikov, ki so povezani z negativnim obnašanjem v prihodnosti. Druga: analize kažejo, da se človek preveč osredini na osebne karakteristike. Program ima namreč dostop samo do kartoteke osumljenca. Sodnik osebo še vidi in pri presoji uporablja neka dodatna merila, ki ga vodijo v neoptimalne odločitve. To še delamo, a vsi, ki so videli dozdajšnje rezultate, so bili kar navdušeni in jih je zadeva zelo zanimala. Kmalu bomo delo objavili. Treba pa je poudariti, da ideja ni, da bi računalniki zamenjali ljudi, ampak kako lahko računalniki in ljudje skupaj sprejemajo boljše odločitve.
Nekdo ima kartoteko, drugi je nima. Podatki so od človeka do človeka različno dostopni. Kje so omejitve uporabnosti te metode - le na ljudeh s kriminalno preteklostjo?
Ne nujno. Veliko stvari se lahko vprašaš. Koliko časa nekdo živi na istem naslovu? Ima nepremičnino v lasti ali plačuje najemnino? Ima mobilni telefon? Veliko je demografskih podatkov. Sicer med njimi ne sme biti vere, barve kože in spola. Socialno-demografska kartoteka je zelo velika in kriminalna kartoteka sploh ni nujna. Čeprav je v realnosti velik del teh ljudi povratnikov.

Koliko ima človek sploh svobodne volje, če se da na podlagi teh podatkov precej natančno predvideti njegovo ravnanje? Tu opažam precejšen družbeni in biološki determinizem.
Jaz temu ne bi rekel determinizem. Ljudje se v življenju konsistentno obnašamo. Če znamo vse te male koščke informacij o posamezni osebi lepo, pravilno sestaviti skupaj, pač lahko marsikaj povemo. Na primer, v svoji skupini imam tudi študenta psihologije Michaela Kosinskega, ki skuša posamezno osebo psihološko analizirati glede na njeno vedenje na spletu, in sicer po metodi 'pet velikih faktorjev osebnosti'. Izkaže se, da lahko računalnik na podlagi Facebook profila in všečkov bolje ujame osebnost človeka kot njegova žena. Iz zelo drobnih signalov se torej lahko zelo veliko pove o globalni osebnosti. Pomembna je tudi ugotovitev, da se ljudje precej konsistentno vedemo tako v digitalnem kot pravem življenju.

To je očitno precejšnja napovedna moč. Presenetljivo, saj sem si do zdaj predstavljal, da lahko s temi raziskavami dobite bolj površinsko sliko kolektivnega duha, denimo določene spletne skupnosti, ne pa da lahko izvajate tudi bolj individualno in kvalitativno obravnavo konkretne osebe. Ki lahko naposled o človeku pove več kot njegova življenjska sopotnica.
Mislim, da so v konkretni raziskavi obravnavali le tiste osebe, ki so opravile vsaj 200 všečkov, kar je precej več od povprečnega uporabnika. A vseeno: morda je takšna napovedna moč presenetljiva. Morda pa ne in le kaže na to, da naša osebnost pronica skozi vse, kar v življenju počnemo. In na to, da od sebe dajemo kopico drobnih signalčkov, ki jih kot ljudje težko zložimo skupaj; je pa računalnik pri tem odličen. Ne potrebuješ domišljije in intuicije. Vzameš faktorje in jih primerno obtežiš.

Pred 20 leti je bil splet koristen pripomoček. Lahko si ga uporabljal, lahko si ga popolnoma ignoriral. To je bila osebna odločitev, ki ni prinesla občutnejših posledic. Splet je bila vzporedna, a ločena realnost. Danes pa si brez težko konkurenčen drugim. Postaja neizogibna nujnost. Naša realnost postaja splet, nekoč ločene sfere se nepovratno stapljajo.
Kdor danes ignorira računalnike in svetovni splet, je podoben kočijažem, ki so vztrajali avtomobilom navkljub. Digitalne tehnologije nam konec koncev omogočajo, da smo učinkovitejši v tem, kar sicer delamo. Na spletu je pravo Evropske unije, starši preverijo ocene otrok, za novo vozniško dovoljenje ni treba več na upravno enoto, nakup namesto v trgovini opravite na Amazonu, življenja brez Skype si ne predstavljamo več. Vse to nam pomaga. Tudi v družbeni sferi nam ta omrežja koristijo. Sicer ne morejo nadomestiti druženja ob kavi, a nam z zelo malo truda omogočajo ohranjanje šibkega stika z veliko ljudmi. Splet nam praktično vse olajša.

Vsekakor splet omogoča neutrudno sledenje in opazovanje. Zdajšnji grški finančni minister Janis Varufakis je leta 2012 postal znan po tem, ko je postal hišni ekonomist ene najpomembnejših računalniških podjetij: Valve. Prosili so ga, naj analizira ekonomijo, ki nastaja znotraj njihovih množičnih spletnih iger. Igralci tam trgujejo s stvarmi, ki imajo zanje določeno vrednost, in uporabljajo virtualno valuto. Varufakis je navdušeno ugotovil poglavitno razliko med tuzemsko ekonomijo in virtualno: tam je vsaka poteza zabeležena, zato ni sploh ni potrebe po opisni statistiki. Ekonomisti so se stoletja mučili, da so lahko iz površinskih drobcev podatkov zgradili osnovne modele delovanja, nepopolne, vedno majave in pod trdo kritiko. Naenkrat pa nastane nepričakovana revolucija: vsi podatki so na dlani, popolna slika je že tu. Proces, ki se dogaja v teh igrah, se preslikuje na naša življenja, in to na vseh področjih, ne le ekonomiji. To bo najbrž revolucioniziralo vsa področja znanosti, še posebej družboslovje, ki mu teoretiki znanosti očitajo ravno pomanjkanje količinsko utemeljenih analiz.
Zgodil se je kvantni preskok. Mnoge vede se bodo zelo spremenile. Na primeru ekonomije imaš v tem virtualnem svetu realne ljudi, ki jih je dovolj, da se ekonomske silnice začnejo kazati. Računalnik kot stroj je izjemno močan in pronica tudi v vse druge znanosti. Pristopi različnih znanosti se prepletajo in bogatijo: pristopi so komplementarni, ne izključujoči. Neki humanist, družboslovec se ukvarja z zelo kompleksnimi in obenem zelo izmuzljivimi temami, ki jih je izredno težko kvantificirati. Na drugi strani imamo naravoslovca, fizika, ki lahko natančno izmeri naravne pojave. Oba pristopa z računalniki prideta skupaj. Potrebujemo opisen in mehek pristop globalnih razmišljanj in tudi trd, analitičen, ki potem materijo resnično skvantificira skoraj v socialno fiziko. Kjer dobiš enačbe, ki znotraj nekih tolerančnih pragov napovedujejo dogodke prihodnosti.
Z združitvijo obeh pristopov se bodo začele dogajati zares dobre stvari. Mi v raziskavah nismo sociologi, lahko pa z njimi zelo dobro sodelujemo in se zavedamo moči svojih metod - še bolj pa omejitev. Trik je najti točko, kjer slabosti ne pridejo do izraza, prednosti pa oddajo ves svoj sijaj.

Vi to počnete na družbenih omrežjih. S tem, ko imate dostop do vseh podatkov 1,3 milijarde aktivnih uporabnikov Facebooka, vohljate za njihovo kolektivno zavestjo.
V teh podatkih iščem vzorce, ki se pojavljajo, nato pa je treba zraven pripeljati še vso sociološko teorijo in človeški um, da lahko iz te gmote izvlečem smiseln zaključek - razlago, zakaj se vzorci pojavljajo.

Seveda ob zavedanju omejitev. To je še vedno vzorec populacije, in vprašanje je, koliko je zares reprezentativen za človeštvo in koliko so ljudje v svojem nalinjskem nastopanju odprti, iskreni.
No ja, jih je pač dve od šestih milijard Zemljanov. Na drugi strani pa imaš tistih 700 starih mam, ki še vedno uporabljajo stacionarni telefon in jih anketarji redno nadlegujejo za aktualne raziskave javnega mnenja.
Če se neham hecati, seveda je to dobro vprašanje. Vzorec je tako velik, da se vidijo stvari, ki se jih pri ostalih vzorcih enostavno ne da videti. Obenem obstajajo zelo lepe tehnike, kako se da glede na populacijo zavrteti in popraviti odklone. Sploh pa se bo vzorec samo še širil: saj imamo vsi pametne telefone in smo neprestano povezani.

Doktorirali ste iz umetne inteligence. Zakaj ta preskok, da se namesto z umetno pametjo ukvarjate krotenjem velikih količin podatkov družbenih omrežij?
Umetna inteligenca ima več vidikov. Eden izmed njih je strojno učenje, kjer hočes računalnik pripraviti do tega, da se sam nauči iz preteklosti in zna na podlagi tega napovedovati, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Mene pa zanima, kako graditi na teh metodah, da bomo bolje razumeli in napovedovali človeško vedenje. Mene zanima uporaba računstva, tega neverjetnega abstraktnega stroja, za proučevanje pojavov okoli nas. Sem kot neke vrste fizik, ki proučuje naravo skozi teleskop medmrežja in z orodji avtomatske analize velikih količin podatkov.

Kakšno vlogo bodo pri tem igrali nevronski čipi? Ste sami že kaj delali z njimi?
Trenutno je v umetni inteligenci ponovno završal trend nevronskih mrež. Danes imamo toliko večjo računalniško moč, da se je zgodil nov preskok v modeliranju. So pa tudi poskusi, kako te nevrone spraviti na čipovje in tudi na Stanfordu se ena raziskovalna skupina ukvarja z njimi.

Na teh nevronskih mrežah temelji DeepMind, in njegovi programi so se sami priučili igrati nekatere Atarijeve igre do te mere, da premagajo še najboljše človeške igralce. Je to pravi nastavek za dolgoročni razvoj UI-ja?
Tisto je zelo impresivno in rezultati so res izjemni. Trenutno je problem, da nevronskih omrežij ne razumemo preveč dobro. So kot ena črna škatla, v kateri je model z desetinami milijardami parametrov. Stvar se nekaj nauči in res dobro deluje, hkrati pa ne razumeš čisto, zakaj se je tisto naučila.
Težko rečem, ali je to pravi nastavek za dolgoročni razvoj. Fantje z DeepMinda so naredili nova in še bolj globoka nevronska omrežja. Zanimivo je, da s tehničnega vidika ni kakšnih posebnih inovacij, le omrežja so več tisočkrat večja kot nekoč. Ali to pomeni, da bodo sčasoma lahko postala inteligentna, tega ne ve nihče. Človeški možgani imajo čez 80 milijard nevronov - od tam smo še zelo, zelo daleč.

Nekateri znani obrazi znanosti z integriteto, kot sta Stephen Hawking ali Ray Kurzweil, pravijo, da nas bo UI čez nekaj desetletij nepovratno prehitel, in to na način, da ne bomo zmogli niti razumeti njegovih motivov ter načina razmišljanja več. Kaj pravite na takšne apokaliptične napovedi podreditve človeštva stroju?
Nasprotno, sam mislim, da se bo povečala simbioza med človekom in strojem v vzajemno korist. Vsak ima odličnosti na svojem področju. Mislim, da bomo svoje sposobnosti amplificirali čez umetno inteligenco in računalniki, ki bodo komunicirali neposredno z našimi možgani.

Zdaj ste že kar lep čas v ZDA. Kaj bi izpostavili kot izrazito negativne in kaj kot izrazito močne plati njihovega visokošolskega sistema v primerjavi s slovenskim?
Ameriški sistem je zelo dobro zamišljen. Stvari so zastavljene tako, da se ljudem splača delati. Če se potrudijo, imajo nekaj od tega. Pri nas na Stanfordu so zastavljene z veliko svobode in veliko odgovornosti. Nihče te ne omejuje navzgor in nihče te ne lovi, če padeš navzdol. Prav tako ljudi spodbujajo k tveganju in iskanju priložnosti. Neuspeh ni stigma, ampak priložnost za nov začetek. To velja tudi za študente. Šolnine so visoke, ampak tisti, ki res hočejo in zmorejo, gredo naprej. Nič ni samo po sebi umevno, za vse se je treba potruditi, ampak omejuje te le nebo.
Ker učim tudi na ljubljanski univerzi, lahko povem, da se ameriški študentje bolj izpostavljajo. Bolj pozitiven odnos imajo do tveganja in prej se nečesa tveganega lotijo. Na Stanfordu so zelo delavni in zelo zahtevni. Od profesorjev zahtevajo dobro pripravo in nobene šlamparije ne oproščajo. Že na začetku semestra mora biti jasno, kdaj bodo izpiti, ob kakšni uri je oddaja domačih nalog. Čeprav so stvari zahtevne, se vsi lahko urnika držimo, ker je dovolj predvidljiv. Ker iste predmete učim v Sloveniji in v ZDA, lahko rečem, da so na Stanfordu v povprečju ocene višje, hkrati pa je najvišja ocena v slovenskem razredu primerljiva z najvišjo oceno na Stanfordu. Tudi v Sloveniji imamo zelo pametne in delavne študente. Tega sem res vesel.
Obenem je sistem v ZDA prijaznejši do mladih asistentov in profesorjev. Karierne poti so lepo začrtane. Kot mlad človek lahko vidiš oprijemljivo prihodnost in si se posledično zanjo pripravljen potruditi. Ne gre po sistemu "bo, ko bo". Veš, kam se bodo stvari razvile, če boš dobro delal. In to je super.

Ob zavedanju, da so to težko primerljivi in kompleksni sistemi, kjer lahko sprememba enega koščka nepredvidljivo vpliva na celoto, vseeno sprašujem: kaj bi po vašem lahko prenesli iz ZDA, kar bi naše visoko šolstvo izboljšalo? Kaj bi vi predlagali?
Če lahko posplošim, se mi zdi, da v Sloveniji vlada nekakšno nezaupanje do študentov. Posledično imajo študenti zelo malo svobode pri izbiri predmetnikov. Po drugi strani se da na Stanfordu iz računalništva diplomirati na devet milijard različnih načinov. Mi ne diplomiramo 200 računalničarjev letno, ki so vsi šli čez skoraj popolnoma enak program, ampak si vsaka oseba najde svoj unikaten seznam predmetov, ki ustrezajo njenemu razvoju in zanimanjem. Nimamo 200 ljudi, ki znajo skoraj iste stvari, ampak si je vsak uspel ustvariti lastno individualnost. Več naj bo izbire. Kaj bo to še dodatnega prineslo? Za predmete se bo ustvaril trg. Dobri profesorji bodo imeli veliko študentov, slabi pa ne. Potem se bo mogoče zgodilo, da se bo treba slabemu profesorju zahvaliti in mu stisniti roko v pozdrav. Obenem je tako zelo enostavno uvajati nove predmete, saj jih ni treba tlačiti v neke fiksne predmetnike. Uvedeš nov predmet in čez nekaj let že vidiš, ali se je med študenti prijel.
Zelo veliko je še takšnih majhnih stvari, ki bi lahko pripeljale k pozitivni konkurenci in stvari bi se valile proti boljšemu. Denimo, da bi študenti lahko zares študirali in se jim pri tem ne bi bilo treba ukvarjati s študentskim delom. Ob tem bi vlada morala razmisliti, kako visoko šolstvo financira. Mi v Sloveniji na univerze vpišemo 80 odstotkov generacije, pri čemer je razpisnih mest več kot potencialnih kandidatov zanje. Kar je sicer zelo lepo, da ima vsak to možnost - ampak ni vsak sposoben študirati. Treba je ustvariti sistem, ki ne bo nagrajeval količine, temveč kakovost. Ampak spet, to je stvar financerja - države.
Tretji problem je, da je raziskovanje nekaterim profesorjem včasih bolj hobi. Kaj bi lahko tukaj naredili? Čez poletje bi si morali profesorji plačo sami prislužiti z raziskovalnimi projekti ali pa naj gredo za dva meseca na neplačani dopust. Naenkrat bodo vsi imeli raziskovalne projekte in se potrudili za dobre raziskave, saj nihče noče biti poleti brez plače.
Stvari se v Sloveniji premikajo na bolje, vendar počasi. Vse ideje, ki sem jih naštel, so že vnaprej obsojene na neuspeh. Imamo kompleksno delovno zakonodajo, sindikate, razne komisije ter odbore in na koncu se stvari zelo težko in počasi spreminjajo.

Zakaj tako?
Slovenci smo zelo pametni in iznajdljivi. Problem nastane, ko postanemo iznajdljivi sami zase. Treba je samo najti vzvode, da bo dobro delo nagrajeno bolje od slabega dela. Pa ne ne mislim samo denarno, temveč tudi socialno. Saj se da ljudi nagrajevati na mnogo različnih načinov, in če se jim da priložnost, da se izkažejo; da vidijo, da je njihova usoda odvisna od njih samih in se ne naslanjajo na druge. Če pa je sistem tak, da človeku reče: tukaj je vrsta in čakaj ... potem bodo pač čakali.
Tudi v tem je problem te zadnje afere s profesorskimi honorarji. To je nepravično do mladih, ko mora en starejši profesor delati za tri ljudi. Naj on dela za enega, pa naj se zaposlita še dva mlada.

A če profesor dela unikatno dobro, a ni potem meritorno, da je tudi nagrajen z več dela kot drugi? Če je boljši, zakaj ne bi zaslužil več?
To že. Ampak v slovenskem primeru je bilo tako, če sem prav razumel, da je bila ista oseba naročnik in izvajalec. Na Stanfordu se to pač ne dogaja. Vsak ima univerzitetno plačo in dovoljenje, da se lahko deset ur na teden lahko ukvarja s čim drugim. Takrat se lahko človek proda za takšno vsoto, za kakršno je pač sposoben. A ne univerzi, temveč industriji!
Na Stanfordu, ki je po vseh merilih najboljša računalniška univerza v ZDA in verjetno pa tudi na svetu, imamo profesorje, ki enostavno rečejo: imam dovolj, grem v industrijo. Profesuro vrnejo. Nihče se ne sekira, nasprotno, zadovoljni smo, da bodo ljudje, ki so akademsko uspeli, svoje znanje prenesli tudi v gospodarstvo. Pa še prostor nastane za nekoga drugega, da se lahko izkaže.

Spin-off podjetja ustvarijo kar velik delež BDP-ja Kalifornije. Tudi vi ste ustvarili eno takšno podjetje, ki je za nameček poželo priznanje trga: kupil ga je znani Pinterest. Lahko na svojem primeru Kosei pojasnite, kakšne so še vaše profesorske omejitve pri takšnem gospodarskem udejstvovanju, tudi z vidika morebitnega konflikta interesov ter avtorskih pravic.
Skupaj s soustanoviteljem sem ustvaril spin-off podjetje in v njem preživel tistih deset ur tedensko. Raziskave, ki smo jih izvajali na univerzi, smo dali v javno, odprtokodno domeno (open-source), da ima dostop do njih ves svet, in te javne raziskave uporabili ter nadgrajevali v Kosei. Seveda smo vse skupaj prej preverili s stanforskim patentnim uradom. Tako je nastala zelo lepa in jasna ločnica med univerzitetnimi ter pridobitvenimi raziskavami.

V Sloveniji je takšnih spin-off podjetji relativno malo. Zakaj?
Pravzaprav jih je vedno več in vedno uspešnejša so. Želim si, da bi jih bilo več. Zakaj jih ni več? Najprej verjetno zato, ker je veliko zavisti. Nato zato, ker področje ni dobro urejeno, v smislu, da bi lahko vsaj imel tedensko omejitev ukvarjanja s podjetjem. To bi bilo treba urediti in že prvemu, ki bi ta pravila kršil, bi se moralo nekaj zgoditi. Tretja stvar: ko mi delamo podjetja, damo delež v njem tudi univerzi. Tako ima univerza interes in tudi nekaj v igri. Je pa tudi res, da sta Stanford in Silicijeva dolina unikaten košček Zemlje, kjer se podjetništvo, univerze in raziskave zlivajo v edinstveno celoto.
Delati zagonsko podjetje je zelo zapletena pot, kjer lahko hodiš v krogu, stopicaš naprej in nazaj. Priti moraš do ideje, jo preizkusiti in biti zelo odprt ter ponižen, se veliko pogovarjati z ljudmi, da končno razumeš, kar potrebujejo. Kateri problemi so pravi in katere izmed njih znaš sploh rešiti? Navsezadnje, kdo bo za rešitve sploh pripravljen plačati? Če si izjemno odprt in veliko poskušaš, ti na koncu lahko uspe. Konec koncev, Mark Zuckerberg je dvakrat neslavno pogorel, preden mu je uspelo ustvariti Facebook. Ustanovitelj Pinteresta je kar dve leti hodil naokoli in pilil svojo idejo, preden je sploh dobil prvo naložbo. To so težke in trde stvari.

Kot pravi slovenski glasnik digitalnih tehnologij Aleš Špetič: "Izraz modrost je premo sorazmeren s številom modric, ki jih človek dobi."
Modrost in modrice, točno tako. Prejete modrice premalo cenimo. Umazati si roke, tvegati, nekaj narediti in stvari dobro zagrabiti je zelo koristno.

Zakaj ravno Pinterest? Ste dobili še kakšno drugo ponudbo?
Kosei smo čez novo leto pridružili Pinterestu, ki je majhno, a najhitrejše rastoče socialno omrežje na spletu z okoli 100 milijoni uporabnikov. Zakaj? Ko smo črtali svojo vizijo, smo ugotovili, da jo bomo najlažje uresničili s takšno združitvijo. Imeli smo zelo podobne ideje. Nas je deset, zaposlenih na Pinterestu je 400. Ugotovili smo, da bomo v takšnem okolju lahko še najbolj koristni. Imeli smo tudi ponudbo, da bi šli v eno precej bolj zrelo podjetje v Silicijevi dolini, ampak smo se raje odločili za nekaj majhnega, kar je še pred eksplozijo.

Pinterest je še pred eksplozijo, pravite? A se ni ta že zgodila?Mislim, da se še ni. Pinterest je še majhen in hitro raste. Od lanskega maja do zdaj se je podvojil. Gre za čas eksponentne rasti in zdaj potrebujejo ekspertize, da jim pomagamo obvladovati rast in jo še povečati. Naša nagrada bo, če bo Pinterestu uspelo. Uspeli bomo, če bodo Pinterest ljudje na koncu radi uporabljali.

Še vedno sodelujete s tako Pinterestom kot s Facebookom, LinkedInom in Twitterjem?
To je bila pa zanimiva situacija. Jaz sem pač ta podjetja poklical in jim povedal, da bom delal za Pinterest. Rekel sem jim, da bom popolnoma razumel, če bomo nehali sodelovati, saj imam zdaj velik konflikt interesov. Vendar so vsa podjetja dejala: 'da, ni problema'. Smo edina raziskovalna skupina na svetu, ki lahko hkrati gleda, kaj se dogaja znotraj Facebooka in LinkedIna. Naše raziskave so tem podjetjem tako zanimive, da so nam pripravljeni dati dostop, hkrati pa smo interno izjemno pazljivi in med projekti postavljamo ostre meje, da se stvari ne začnejo mešati. Pinterest je pač moja osebna zgodba, sodelovanja z drugimi podjetji so zgodba raziskovalne skupine.

Še vedno nismo prišli do soglasja, kateri izraz je primernejši: družabna ali družbena omrežja?
So več kot družabna. Na njih se ne le družimo, počnemo še kaj drugega, zato je zame pravilen izraz družbena omrežja.

Vsekakor vse bolj prevzemajo vlogo medijev. Nekoč so Facebook in Twitter upali, da jih bo "sedma sila" opazila. Mediji so bili tisti vratar, ki je določal, katera informacija bo sploh končala v javnem prostoru. Danes pa novinarji ob pisanju vsakega prispevka upajo, da bo končal na Twitterju in Facebooku ter drugih omrežjih. Javna razprava se seli tja, javni prostor informacijsko postaja manj strukturiran, bolj kaotičen, četrta "veja oblasti" pa izgublja vlogo profesionalnega, standardom zavezanega stražnika na vhodu. S tem se dolgoročno in strukturno vpliva tudi na razvoj družbe kot take.
Sicer ne vem, koliko je to v zavesti slovenskih novinarjev. Ko se pogovarjam z novinarji New York Timesa, ti pravijo, da je ravno ozaveščanje volivcev njihova družbena odgovornost. Mediji so branik demokracije. Dejstva in objektivno predstavljena, celostna slika je predpogoj, da volivec lahko na volitvah dobro izbira. Slabe informacije pripeljejo do slabih odločitev. Mediji so pri tem branik demokracije, in to je edini način, da država ostane na pravi poti. Seveda zdaj z družbenimi omrežji stvari odtekajo levo in desno. A to je morda tudi zato, ker slika, jo ti sistemski stražniki dajejo, ni nujno tista prava. Obenem pa živimo v dobi poplave informacij, ki pomembnost tradicionalnih medijev povečuje, saj le oni lahko ohranijo celostno sliko stvari in iz poplave izločijo pomembne zgodbe.
Menim, da bo tudi na tem področju nastala lepa simbioza. Seveda se je z njo spremenil način, kako tradicionalni mediji delujejo. Twitterji in podobni so še vedno hipni in kratkoročni vir, medtem ko so množični mediji kot bolj stabilen "obnavljavec" informacij, in kot tisti, ki daje širšo sliko.

Ena izmed nevarnosti družbenih omrežij so miselni mehurčki. Hiba je sicer stara kot človeštvo, vsakdo pač podzavestno raje poišče tiste vire in tisto družbo, ki njegov pogled na svet potrjuje, saj to poleg varnosti prinaša zadovoljstvo. A splet s svojimi možnostmi to še razširja. Nekoč se je bralec skozi časopis prebil skozi, upajmo, raznovrstne in raznolike informacije. Danes si svoje vire lahko do skrajnosti prikroji. Na Twitterju večinsko sledi le somišljenikom. Drugače misleče lahko sproti blokira. Posameznik si tako ustvarja svojo realnost. Kaj storiti, da takšno človeško drsenje v ozkogledost preprečimo?
Ideja informacijskih mehurčkov je zelo zanimiva. Kot raziskovalec sicer še nisem naletel na raziskavo, ki bi ta pojav zelo dobro potrdila. Nekaj analiz je sicer bilo na zelo majhnih vzorcih, ne pa na velikih, zato nedvoumne potrditve še nimamo. Vsekakor je res, da lahko na Twitterju slediš, komur hočeš, in enako blokiraš, zato si lahko hitro ustvariš zelo lep mehurček. Dobro je slediti pluralnosti in dobro je prisluhniti drugi strani. To velja tudi za medije same. Bralci morajo biti do njih zelo kritični in zahtevni, saj jih bodo le tako prisilili k vzdrževanju visokih standardov. Novinarski poklic je zelo odgovoren. In pri resnih medijih bi si mislil, da je že inherentna naloga novinarjev, da sami vzdržujejo pluralnost. Druga možnost pa je, da medij odkrito razglasi podporo določeni opciji in reče, "tole bomo trobili". S tem ni nič narobe, saj tako vsaj vemo, pri čem smo. Iz svojih raziskav sem prišel do zanimive ugotovitve, da so skrajno levi ter skrajno desni mediji bolj podobni, kot so si medsebojno podobni levi ali pa desni mediji. Medijski prostor ni črta, ampak je krog. Skrajno levo in desno se na neki točki kroga združi.

Zdaj ste tik pred koncem tistega obdobja, za katerega v ZDA pravijo, da je najrazburljivejši in najplodovitejši čas življenja akademika. Sedem let pred dokončnim preizkusom za vstop v trajno profesuro se izteka. Ste zadovoljni z doseženim v tem času in boste z letom 2016 redni profesor ene najboljših računalniških fakultet sveta?
Resnično sem se maksimalno potrudil in sem zadovoljen z ustvarjenim. Potrudil sem se, imel sem se fajn, dobro sem delal. Če bom uspel, bo to zaradi mojega truda. Če pa ne dobim stalne profesure, bom vsaj vedel, da sem se pošteno potrudil. In to je tisto, kar šteje.






































Smo edina raziskovalna skupina na svetu, ki lahko hkrati gleda, kaj se dogaja znotraj Facebooka in LinkedIna.

Analiza nam je prinesla dve zanimivi ugotovitvi. Prva: objektiven program deluje 60 odstotkov bolje kot sodniki v ZDA. Razlika nastane v tem, da lahko program v primerjavi s človeškim sodnikom natančno analizira dva milijona sodnih primerov in najde vzorce v lastnostih prestopnikov, ki so povezani z negativnim obnašanjem v prihodnosti. Druga: analize kažejo, da se človek preveč osredini na osebne značilnosti. Program ima namreč dostop samo do kartoteke osumljenca. Sodnik osebo še vidi in pri presoji uporablja neka dodatna merila, ki ga vodijo v neoptimalne odločitve.

Na podlagi svojih raziskav sem prišel do zanimive ugotovitve, da so si skrajno levi ter skrajno desni mediji bolj podobni, kot so si med seboj podobni levi ali pa desni mediji. Medijski prostor ni črta, ampak je krog. Skrajno levo in desno se na neki točki kroga združi.

Slovenci smo zelo pametni in iznajdljivi. Problem nastane, ko postanemo iznajdljivi sami zase. Treba je samo najti vzvode, da bo dobro delo nagrajeno bolje od slabega dela.

Vsekakor je res, da lahko na Twitterju slediš, komur hočeš, in enako blokiraš, zato si lahko hitro ustvariš zelo lep mehurček. Dobro je slediti pluralnosti in dobro je prisluhniti drugi strani.

O miselnih mehurčkih na Twitterju in drugod

Čez poletje bi si morali profesorji plačo sami prislužiti z raziskovalnimi projekti ali pa naj gredo za dva meseca na neplačani dopust. Naenkrat bodo vsi imeli raziskovalne projekte in se bodo potrudili za dobre raziskave, saj nihče noče biti poleti brez plače. Stvari se v Sloveniji premikajo na bolje, vendar počasi. Vse ideje, ki sem jih naštel, so že vnaprej obsojene na neuspeh. Imamo kompleksno delovno zakonodajo, sindikate, razne komisije ter odbore in na koncu se stvari zelo težko in počasi spreminjajo.

Medmrežje je namreč postalo digitalno okolje, v katerem živimo, se obnašamo in smo dejavni. Če lahko dogajanje na njem izmerimo in ga razumemo, potem razumemo tudi to, kaj se dogaja v družbi, saj so družbena omrežja res okoli nas, odkar človek obstaja. A v preteklosti so bila nevidna, težko oprijemljiva. Kar je za znanost pomembno: bila so težko merljiva. Zdaj, ko naša življenja migrirajo na splet in v digitalno, pa so naenkrat postala eksplicitna.

Izkaže se, da lahko računalnik na podlagi profila na Facebooku in všečkov bolje ujame osebnost človeka kot njegova žena. Iz zelo drobnih signalov se torej lahko zelo veliko pove o globalni osebnosti. Pomembna je tudi ugotovitev, da se ljudje precej konsistentno obnašamo tako v digitalnem kot pravem življenju.

Kdor danes ignorira računalnike in svetovni splet, je podoben kočijažem, ki so vztrajali kljub avtomobilom. Digitalne tehnologije nam konec koncev omogočajo, da smo učinkovitejši pri tem, kar sicer delamo.

Neki humanist, družboslovec se ukvarja z zelo kompleksnimi in obenem zelo izmuzljivimi temami, ki jih je izredno težko kvantificirati. Na drugi strani imamo naravoslovca, fizika, ki lahko natančno izmeri naravne pojave. Oba pristopa z računalniki prideta skupaj. Potrebujemo opisen in mehek pristop globalnih razmišljanj in tudi trd, analitičen pristop, ki potem materijo resnično skvantificira skoraj v socialno fiziko.