Leto 2050 je še daleč, prav zato se pogosto niti ne zavedamo, da s številnimi dejanji že danes krojimo usodo naših zanamcev v prihodnjih desetletjih. V podkastu Številke

Leto 2050 je še daleč, prav zato se pogosto niti ne zavedamo, da s številnimi dejanji že danes krojimo usodo naših zanamcev v prihodnjih desetletjih.

V podkastu Številke smo v tej sezoni teme analizirali skozi prizmo želje in strahu. Večinoma smo na ta način analizirali pretekle dogodke, v zadnji epizodi pa gledamo v prihodnost. Malo bolj oddaljeno prihodnost, kjer se dotikamo treh pomembnejših vidikov (vsaj iz današnje perspektive).

V leto 2050 so pogledali vremenoslovka Mojca Dolinar, energetik Mihael Sekavčnik, demograf Janez Malačič in sociolog Gorazd Kovačič (kliknite na spodnjo sliko).

Še več podrobnosti pa lahko preverite v spodnjih člankih. Vse Številke lahko berete in poslušate v prenovljeni podobi. Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za novo sezono. Iskrena hvala!

Ena ključnih težav leta 2050 bo brez dvoma podnebje. Že danes krepko čutimo posledice vse toplejšega podnebja, a napovedi za prihajajoča desetletja napovedujejo nadaljnjo rast temperatur.

Človeštvo popisuje vreme vse od konca 19. stoletja, zaradi česar je zbralo precej podatkov, iz katerih lahko pridobiva številne sklepe. Vodja sektorja za analize podnebja Mojca Dolinar na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) je razložila, da ti podatki jasno kažejo, da je za podnebne spremembe kriv tudi človek: "Modeli nam v največji meri potrjujejo vpliv človeka. S pomočjo modelov ugotavljamo, kakšna je razlika v segrevanju podnebja, če zvišujemo toplogredne vplive ali pa če teh toplogrednih plinov ne bi bilo oziroma bi bili na ravni pred industrijsko dobo. Očitno se vidi velika razlika predvsem pri temperaturi. Ta je precej višja, kot če ne bi bilo izpustov toplogrednih plinov."

Skoraj popoln konsenz o vplivu človeka
Znanost je pri tem vprašanju skoraj enotna, kar 97 odstotkov znanstvenikov je namreč prepričanih, da se podnebne spremembe dogajajo, za njih pa je odgovoren človek. "To nam potrjujejo že same meritve. Splošni javnosti je najbrž najbolj razumljiv porast temperature, ki gre povsod enosmerno. Ta v spodnji atmosferi raste vsepovsod. Takim podatkom lahko zaupamo, ker je trend tudi statistično značilen. Če te rasti ne bi bilo, bi imeli več variabilnosti, ki se dogajajo zaradi naravnih pojavov v podnebju. Ta signal rasti se ne skrije več v naravni variabilnosti, s tem se vidi, da je temperatura drastično porasla," pravi klimatologinja.

V Sloveniji dvig povprečne temperature za dve stopinji
Povprečna temperatura se je svetovno gledano dvignila za eno stopinjo, v Sloveniji pa je rast še višja: "Pri nas imamo zelo verodostojne podatke od leta 1961, od takrat se je povprečna temperatura dvignila za dve stopinji." Dve stopinji v vsakodnevnem dojemanju vremena sta skoraj nepomembni, a ta podatek za samo Zemljo v povprečju pomeni ogromno, s čimer se strinja tudi sogovornica: "Ni velike razlike, ali imamo danes 25 ali 27 stopinj Celzija, a dve stopinji sta precej tako za celotno Zemljo kot tudi za lokalno podnebje. Dobri dve stopinji je razlike med povprečno temperaturo v Ljubljani in na Goriškem. To pa sta dve precej različni podnebji."

Vse več ekstremnih dogodkov
Dvig temperature pa ni edini kazalnik podnebnih sprememb, vse več je tudi ekstremnih dogodkov. Vremenoslovci te delijo v dve skupini, v tiste, ki so ali niso povezani s padavinami. "V prvo skupino sodijo dogodki, povezani s padavinami: poplave, zelo močni nalivi in toča. S temi dogodki so pri nas povezani tudi močni nevihtni vetrovi. Drugje po Evropi in svetu so uničevalni tudi kakšni drugi tipi vetrov. Nasprotno skrajnost obilnih padavin predstavljajo suše. Omeniti velja tudi vročinske valove. Večinoma gre pri ekstremnem vremenu za dogodke z zelo visoko energijo," je definirala Dolinarjeva.

Več suš, več hudourniških poplav
Tako za dvig temperatur kot porast ekstremnih dogodkov s prstom lahko pokažemo na učinek tople grede, pri tem pa sogovornica opozarja: "Ekstremni dogodki se pojavljajo tudi zaradi drugih vzrokov. Pojavili so se v preteklosti, ko še ni bilo dodatnega učinka tople grede. Dodatna energija v atmosferi nam kaže na to (in to potrjujejo tudi modeli), da bodo ekstremni dogodki postajali močnejši, ponekod pa tudi pogostejši. Točno napovedovanje ekstremnih dogodkov je še veliko težje kot napovedovati porast temperature. Modeli za naše kraje kažejo porast ekstremnih dogodkov, ki so povezani s padavinami. Zaradi višjih temperatur lahko zrak drži več vlage, kar pomeni, da bo trajalo dlje, da ta vlaga tvori padavine. Zaradi tega bo razmik med padavinami daljši, ko bo pa do njih prišlo, bodo intenzivnejše. Zaradi večjega razmika lahko pričakujemo daljše suše, zaradi večje intenzivnosti pa hudourniške poplave."

Eksponentno tajanje ledu
Z dviganjem povprečne temperature je povezano tudi vprašanje tajanja ledu. Mojca Dolinar pri tem poudarja pomen vode v tem stanju: "Led je izjemno pomemben element podnebja, saj ima zelo velik vpliv na formiranje podnebja celotne Zemlje in energijsko bilanco Zemlje. Tako kot kažejo modeli, potrjujejo pa jih meritve, se predvsem ledeni pokrov Arktike in ledeni pokrovi Grenlandije zelo hitro tajajo. Ne samo linearno, ampak kar eksponentno. Z ledom je povezana povratna zanka. Led je zelo svetle barve, kar pomeni, da odbija sončno energijo nazaj v vesolje, če pa led izgine, se pojavi temna plast in še več energije se zadrži na Zemlji. S tajanjem ledu se ogrevanje Zemlje še stopnjuje. Če bo morski led izginil, lahko traja zelo dolgo, da se spet pojavi." Segrevanje pa lahko lokalno prinese tudi ohlajanje: "Obstaja pa tudi neka druga zanka, ki je povezana z zalivskim tokom. Ta prenaša energijo iz tropov proti severu. Ta lahko zaradi podnebnih sprememb (zaradi slanosti in temperature morja) počasi ugasne. Ne bo več tako močnega pretoka energije od Ekvatorja proti polom, kar ima nasprotni učinek, v tem primeru lahko celo severni del začasno zamrzne nazaj in za nekaj sto let zaustavi segrevanje Zemlje v tej regiji. Kljub temu je tudi to posledica globalnega ogrevanja."

Različni scenariji: od dviga za dve do celo osem stopinj
In kakšno vreme nas čaka leta 2050 ali pa ob koncu stoletja? Strokovnjaki pri tem uporabljajo številne modele. "Ti delujejo podobno kot vremenski modeli. Imajo celo vrsto dodatnih podmodelov, nujno moramo modelirati ledeni pokrov, zraven modeliramo odzive oceanov, kaj se v njih dogaja, kaj se v rasti dogaja, kako vegetacija sledi samemu podnebju v ozračju in seveda vpliv človeka. Zato govorimo o scenarijih. Tukaj je zelo velika nedorečenost. Kaj se bo res zgodilo, je odvisno tudi od socialno-ekonomskega razvoja, kaj bomo mi kot človeštvo naredili zdaj, naslednja desetletja so ključna. Kako se bomo odzivali na podnebne spremembe? Ali jih bomo blažili? Ali bomo delovali tako kot zdaj? Se bodo izpusti zaradi rasti prebivalstva in rasti produkcije še stopnjevali? To so nekako vsi vhodni podatki, ki jih podnebni modeli upoštevajo pri predvidevanjih, kaj se bo potem v naslednjih desetletjih do konca stoletja zgodilo," pravi Dolinarjeva. Prav zaradi tako številnih dejavnikov so tudi napovedi različne. Najbolj konservativni scenariji govorijo, da se bo temperatura do leta 2010 povišala za dve stopinji, srednji scenarij govori o 3,5 stopinje, najbolj črni pa omenja celo razliko osmih stopinj.

Toplogredni plini še dolgo ostanejo v ozračju
Človek se vpraša, ali je nemara škoda že (pre)velika? Ali komaj gledamo padec prve domine, ki bo pred seboj rušila tudi druge in s tem usodno vplivala na podnebje? Sogovornica ni pretirano optimistična: "Podnebni sistem ima zelo dober spomin. Toplogredni plini, ki so glavni vzrok za tako hitre spremembe, so zelo dolgoživi. Kar smo od industrijske revolucije naprej nakopičili v podnebni sistem ali v ozračje, vse to ostaja. Po drugi svetovni vojni se je to začelo zelo intenzivno stopnjevati. Toplogredni plini imajo v povprečju življenjsko dobo od 50 do 200 let. Tudi če danes takoj ustavimo vse izpuste, bodi ti še vedno prihodnjih 100 let delovali v ozračju."

Letošnji april izrazito topel
17 najbolj vročih let je bilo izmerjenih v zadnjih 18 letih, povprečna temperatura pa se trenutno povišuje za 0,3 stopinje na desetletje. Pri tem Dolinarjeva opozarja: "Poleti celo nekoliko več in to še bolj občutimo. Prav poletne temperature so za nas in za vsa druga živa bitja še bolj obremenilne. Temperatura je bila letos aprila v povprečju za skoraj štiri stopinje višja od dolgoletnega povprečja. Tega nismo tako močno občutili, kot bi, če bi se to zgodilo julija, takrat bi bilo prizadeto prebivalstvo veliko večje, ljudje bi tudi na splošno čutili veliko razliko."

Več vročinskih valov, več suš
In kakšna poletja lahko pričakujemo v letu 2050? "Po srednjem scenariju lahko do leta 2050 pričakujemo intenzivne vročinske valove. Vsi scenariji kažejo, da jih bo več, hkrati pa bodo tudi bistveno močnejši, temperature bodo višje, trajale bodo dlje, manj bo ohladitev, ki prinesejo olajšanje. Kar pa zadeva padavine, scenariji kažejo, da se bodo poletja ravno do sredine stoletja sušila. To nas spet skrbi, ker so poletja že zdaj suha, zadnja leta kažejo na to, kako se suše kar naprej stopnjujejo. To za naše kmetijstvo pomeni veliko škodo," napoveduje klimatologinja.

Spremembe čakajo tudi morja in oceani
Podobne napovedi so za velike vodne površine: "Zaradi vpliva podnebnih sprememb se spreminjajo tudi oceani in morja. Štiri najbolj očitne spremembe so rast temperature, spremembe slanosti in zakisanje površinske plasti ter dvig gladine oceanov in morij. Temperatura površinske plasti svetovnih morije se je od leta 1971 segrevala s hitrostjo 0,11 °C/desetletje, podoben trend smo izmerili tudi v našem morju. Vse štiri naštete spremembe se bodo v naslednjih desetletjih nadaljevale, kar bo drastično vplivalo na življenje v in ob morjih. Temperatura površine oceanov se po najslabšem scenariju lahko dvigne za celo stopinjo Celzija."

Višanje gladine morja
Dvignila pa se bo tudi gladina morja: "Višje temperature površinske vode in spremenjena slanost (ponekod višja zaradi izhlapevanja, drugje nižja zaradi povečanja padavin in/ali taljenja ledu) lahko drastično spremenita ustaljeno tokovanje v oceanih in s tem prenos energije, predvsem od ekvatorja proti polom. Zaradi povečane kislosti oceanov bodo do sredine stoletja izumrli številni organizmi, najbolj so ogroženi tisti, s karbonatnim ogrodjem. Zaradi razpenjanja vode pri višji temperaturi in taljenja kopnih ledenih pokrovov (Grenlandije, Antarktike in kopnih ledenikov) se gladina morja do sredine stoletja lahko poviša tudi do 40 cm. Pri nas se je od leta 1960 gladina morja zvišala že za 10 cm in trend se v zadnjem desetletju veča (5 mm/ leto). Pri takem trendu v sredini stoletja lahko pričakujemo zelo pogosto poplavljanje obalnih mest ob višjih plimah, ki so kombinacija bibavice, narivanja morja ob močnem jugu in nizkega zračnega tlaka."

Številne druge posledice
Posledice podnebnih sprememb pa se lahko odražajo tudi na drugih področjih. "Suša se bo poznala na kmetijstvu. Precej študij kaže, da se s spremembami poletja lahko vrnejo vektorske bolezni, ki smo se jih v preteklosti že znebili, a se s spremembo podnebja lahko vrnejo." Dolinarjeva opozarja tudi na spremenjeni vzorec padavin: "Scenariji kažejo, da bo pozimi več padavin, hkrati pa zaradi višjih temperatur ne bodo več v tolikšni meri v obliki snega. Zdaj te padavine ostanejo v obliki snega in se potem pozno pomladi, pa še na začetku poletja stalijo. Tako imamo vir vode za naše reke, tega prenosa pa bo vse manj. Pozimi ne bomo imeli dovolj vode, ne bo več naravnega zadrževanja vode." Manj snega pa vpliva tudi na smučarski turizem: "Snežna odeja se je že drastično stanjšala od tiste, ki smo jih imeli v 60., 70. letih. Predvsem v sredogorju je precej manj snega. To se bo nadaljevalo, z dvigom temperatur bo snežnih padavin vse manj. Tudi če bodo, se snežna odeja ne bo tako dolgo zadržala, kot se je v preteklosti. Zelo pogosto bodo situacije, da bo zapadlo precej snega, čez tri dni pa ga ne bo nikjer več."

Visoka raba energije
Dolinarjeva kot ključno težavo vidi rabo energije: "Zaradi visoke rabe energije imamo velike izpuste toplogrednih plinov, a tu ne mislim le neposredno elektrike. Kar koli počnemo, potrebujemo vedno več energije. Postali smo energetsko zelo potratna družba. Posamezniki bi morali trošiti manj energije. Kar koli pogledamo – vodo, hrano, embalažo, transport ... –, za vse potrebujemo energijo. Morali bi izbirati poti, ki so energetsko manj potratne." Z visoko rabo energije človek ohranja svoje udobje: "Na udobje smo se hitro navadili, temu se je težko odreči. Leto 2050 se nam danes sliši zelo daleč, marsikoga to niti ne zanima. Zato smo precej apatični, kar zadeva odzivanje na podnebne spremembe."

Podnebje 2050 bo precej drugačno
Pri vprašanju Zemlje 2050 je zatorej smiselno v ospredje potisniti usodo naših otrok. "Mogoče je to prav ena izmed poant, s katero lahko pokažemo, da je kljub vsemu treba ukrepati, da se je treba zavedati, da če želimo otrokom in vnukom zapustiti kolikor toliko lep svet, se moramo že danes čemu odpovedati," pravi Mojca Dolinar, ki ni najbolj optimistična ob misli na leto 2050. "Vsaj kar zadeva podnebje. Kakor gredo stvari, bo trend zelo težko ustaviti. Današnja dejanja tako rekoč ne bodo imela velikega vpliva do sredine stoletja. Škoda, ki smo jo storili Zemlji, bo do leta 2050 ostala v podnebnem sistemu. Kot kaže, bodo naši zanamci leta 2050 živeli v precej drugačnem podnebju, kot ga imamo danes."

Danes med glavne energetske vire sodijo nafta, plin in premog, ki so v zemeljskih nedrjih nastajali milijone let. A kako so tja sploh prišli?

Hitro zgodovino nastanka je povzel Mihael Sekavčnik s fakultete za strojništvo: "Osončje je staro 4,6 milijarde let, živa bitja na tem planetu obstajajo vsaj 3,5 milijarde let. To pomeni, da se je na Zemlji že zelo zgodaj začela akumulacija organskih snovi. V naravi poteka več krogov, v katerih se biogena organska snov pretvarja. Presežek organske snovi, ki je od Sonca dobil svojo primarno energijo, se je začel akumulirati v zemeljski skorji. Od takrat lahko govorimo o virih fosilnih goriv. Premogi so stari več kot 350 milijonov let, kar pomeni, da je bil že takrat na Zemlji presežek lesne biomase, ki mu ni uspelo razpasti v osnovne gradnike, zato se je v obliki biomase akumuliral v zemeljski skorji. To je na neki način deloma tista energija, do katere danes dostopamo pri energijski oskrbi."

Človek je izkoristil manjši del zalog
Sekavčnik opozarja, da človeku do velike večine teh zalog ne bo nikoli uspelo priti: "Razlogov je več: tehnični, ekonomski in tudi geografski. V dosedanji (antropološki) zgodovini nam je uspelo izkoristiti manjši del fosilnih zalog, ki jih je Zemlja sproducirala v svoji zgodovini." Pri tem dodaja še besedo k sreči in razloži: "Prvič je to sreča za človeka, ker je požrešen in razuzdan. Če bi prišel do teh zalog energije, ne verjamem, da bi jih koristno uporabil. Druga sreča pa velja za ekosisteme in naravno okolje, ker bi bilo z uporabo teh goriv ekosistemu storjeno veliko škode."

Človek je razvajeno bitje
Tudi profesor s katedre za energetsko strojništvo eno izmed ključnih težav vidi v rabi energije: "Danes je človek zelo razvajeno bitje, hkrati je treba poudariti, da je razvajenih ljudi približno ena tretjina. Dve tretjini populacije nima te sreče, da bi imela dostop do tega ugodja, ima pa popolnoma enake pravice, da bi do tega prišla. Žalostna resnica pa je, da planet tega ne bi prenesel. Ena tretjina človeštva porabi bistveno preveč, kot je obnovitvena sposobnost tega planeta." Pri tem nima v mislih le vpliva na podnebje: "Ampak na vse naravne vire. Pomislimo na pridelavo hrane, (umetna) gnojila, energijo, ki je potrebna za predelavo hrane, in vso industrijo, ki je nanjo vezana. To je z okoljskega vidika zelo problematičen dejavnik."

V 50 letih porabimo toliko energije kot v vsej zgodovini skupaj
In kakšna je njegova energetska vizija v letu 2050? "Če upoštevamo zgodovinsko krivuljo rasti primarne rabe energije, bomo ugotovili, da jo lahko aproksimiramo z eksponentno funkcijo. Ta nam hitro pove, da človeštvo vsakih 50 let podvoji porabo primarnih virov energije, kar z drugimi besedami pomeni, da človek v 50 letih porabi toliko energije, kot jo je v vsej predhodni zgodovini skupaj. Hitro lahko izračunamo, da v prihodnjih 50 letih iz narave ne bomo mogli pridobiti toliko energije, da bi zadostili tej eksponentni funkciji. Smo na omejenem planetu, ki ima omejene primarne vire. Danes se špekulira, da zelo neučinkovito izrabljamo velike količine sončne energije, ki vpada na zemeljsko površje, ampak tukaj so mnogotere težave, naravne, tehnološke, ekonomske, ki postavljajo novim tehnologijam resne ovire na poti do uporabe," je previden sogovornik.

Energetika je zgolj servis
Ne glede na to, ali govorimo o 30 ali 100 letih, zemeljska pipica se bo nekoč zaprla, pri čemer pa profesor spreminja zorni kot: "Energetika kot sektor širšega družbenoekonomskega sistema je zgolj servis, ki zagotavlja energijske tokove za dejavnost družbe. Motor družbenoekonomskega sistema je dejansko ekonomski sistem, v katerega smo vpeti, in ta diktira tempo. Torej se bo treba vprašati, ali v celotni sliki ni morebiti kaj narobe z ekonomskim sistemom, ker energetika bo vedno in izključno zgolj v funkciji zagotavljanja ustreznih energijskih tokov."

Najbolj zelena energija je tista, ki je ne uporabljamo
Pogled v prihodnost tako nujno terja razmislek o alternativnih virih. Sekavčnik pri tem poudarja, da sončno in vetrno energijo deloma že uporabljamo: "Slovenija sicer ni posebej dobro prevetrena, zato naša država ni znana po vetrni energiji. Imamo pa vodne elektrarne, že od davnih časov vemo, da se je ta energija uporabljala za mletje žita, danes so jih nadomestile hidroelektrarne. Poznamo še geotermalno energijo, ki je zelo omejena. Obstajajo obeti z jedrsko fuzijo, gre za neki način kopiranja procesov, ki potekajo na Soncu, pa tudi jedrsko fisijo, se pravi cepitvijo težkih elementov. Pri prihodnji energijski oskrbi ne bo pomembno samo vprašanje, kako bomo prišli do te energije, ampak predvsem, ali jo bomo pametno porabljali. Najbolj zelena energija je tista, ki je ne porabimo."

Dokler ne bomo usklajeni, ne bo rezultatov
Pri tem vprašanju je zelo pomembno različno izhodišče številnih držav. Tiste, ki so šele v razvoju, prisegajo na fosilna goriva, razvite pa že dejavno delujejo v logiki obnovljivih virov, s čimer se strinja tudi Sekavčnik, a dodaja: "Po drugi strani ekonomski sistem zagovarja globalizacijo. Na eni strani bi želeli imeti prost trg dobrin, dela, kapitala in energijskih virov po vsem planetu, po drugi strani pa posamezne države izvajajo popolnoma različne politike v povezavi z izrabo energijskih virov vključno z okoljskimi politikami. Dokler na planetu ne bomo usklajeni, da bo tako rekoč ves svet izvajal ukrepe, usklajene s ciljem po ohranitvi planeta, toliko časa ne bo ustreznih rezultatov, rezultata ne more biti, če sile delujejo v različne smeri."

Odnos do energetike kot do zdravja
(Žalostna) realnost pa je, da usklajenost nastopi šele ob velikih nesrečah. "Dejansko se izkaže, da človeka streznijo samo res težke situacije. Za Slovenijo je bila mini težka situacija ob žledu, ko je za nekaj dni del Slovenije ostal v temi, takrat smo lahko videli, kakšne razsežnosti za sabo potegne težava neoskrbe z električno energijo. Predstavljamo si velika urbana središča, v Sloveniji jih seveda nimamo. Kaj se zgodi v takih primerih, ko za nekaj dni zmanjka električnega toka? Popolnoma infarkten položaj za vse tiste ljudi, ki so ujeti v takih sistemih. V strokovnih krogih velikokrat slišimo, da zahodna civilizacija v urbanih središčih velikokrat vozi zelo po robu zmogljivosti sistema. Skratka, v določenih situacijah smo zelo blizu razpada elektroenergetskega sistema." Ob tem se je vrnil na izhodiščno premiso razvajenosti: "Tehniki smo krivi, da je percepcija splošne populacije do energijske oskrbe takšna, kot jo imamo danes. Zanesljivost in varnost energijske oskrbe sta tako samoumevni, ker smo zgradili takšne energetske in distribucijske sisteme, da se povprečni uporabnik tako rekoč nikoli ne vpraša po tem, od kod ta energije pride, ali morebiti podvomi, da bi jo kdaj zmanjkalo. Vedno je na razpolago. Težav se zavemo šele tedaj, ko te dobrine več ni. To je podobno kot z zdravjem. O njem se sprašujemo šele, ko zbolimo."

Leta 2050 brez tradicionalnih virov energije ne bo šlo
In kakšen je njegov pogled na energijsko oskrbo leta 2050? "Energijska mešanica bo deloma drugačna, kot je danes. Kljub vsemu se bojim, da brez tradicionalnih virov energije ne bo šlo. Premog bo po vseh projekcijah iz različnih agencij še lep čas igral pomembno vlogo pri energijski oskrbi, če nam je to všeč ali ne. Prav tako bo jedrska energija igrala pomemben delež pri oskrbi, ne glede na to, da se nekatere države umikajo s tega področja, na drugih delih sveta pa se ta tehnologija veselo razvija. Opazen bo premik k obnovljivim virom energije, ampak temu premiku še zdaleč ne bo uspelo pokrivati naraščajočih potreb," je previden. Je pri pogledu v prihodnost več želje ali strahu? "Sem realist. Energetika je vajena očitkov, da je tista, ki ustvarja pretežni del škodljivih izpustov v okolje. Po drugi strani pa je del energetskega sistema tudi potrošniški svet. Tukaj bo treba postopoma uvajati spremembe, postopoma bo treba spremeniti naše navade, odnos do življenjskih navad in pogled na pridobivanje energije za pokrivanje naših navad. Beseda realist pomeni izključno to, da ne želim širiti strahu. Sprememb se ne smemo bati, treba se bo zavedati, da energija verjetno ne bo več ekonomsko gledano tako dostopna, kot je danes, kar pomeni, da bo cena rasla. V strošek energije bo treba všteti tercialne stroške, ki danes nastajajo in jih mora družba pokrivati, zato da odpravlja posledice na okolju in zdravju."

Tudi v prihodnje bo potrebe po energiji vedno več, kar navsezadnje kaže tudi trend rasti prebivalstva. Malo po letu 1800 je število ljudi na našem planetu prvič prebilo mejo ene milijarde, danes se že bližamo osmim milijardam.

Nekatere ocene pravijo, da je v celotni zgodovini naše vrste živelo 108 milijard ljudi. Ne glede na povsem natančno številko pa je izrazito zgovoren podatek, da samo danes živi okoli 7,5 milijarde ljudi. Demograf Janez Malačič opozarja, da "to ni pretirano drugačna številka od tega, kolikor je živelo vseh ljudi do zdaj". To potrjuje eksponentno rast prebivalstva, ki velja v obdobju zadnjih 150–200 let. "V zadnjih letih smo na točki inflekcije, to je točka v logaritmični funkciji, kjer se vse hitrejša rast prevesi v vse počasnejšo. Ne glede na to, kako ocenjujemo samo logistično krivuljo, se bo število svetovnega prebivalstva še nekaj časa gibalo po krivulji, ki je zelo podobna logistični krivulji."

Leto, ko se je število prebivalcev povečalo za okroglo milijardo:
1: leta 1804,
2: 1927,
3: 1960,
4: 1974,
5: 1987,
6: 1999,
7: 2011.

Skok se je začel z industrijsko revolucijo
Čas za vsako novo milijardo ljudi je v zadnjih letih izrazito kratek. Prebivalstvo je začelo rasti z začetkom industrijske revolucije. "Ta se je začela okoli leta 1760. Pred njo je prevladoval tradicionalni način obnavljanja prebivalstva. V osnovi sta bili rodnost in smrtnost visoki, posledica tega je bila rast prebivalstva sorazmerno nizka. Industrijska revolucija je omogočila bistveno izboljšanje materialno življenjske ravni. Smrtnost se je začela postopoma zniževati, iz nekih vztrajnostnih razlogov pa je rodnost še vedno ostajala visoka. V tem obdobju je nastal razkorak med tema naravnima procesoma in posledično je sledila hitra rast prebivalstva. Temu obdobju pravimo demografski prehod z visokih stopenj rodnosti in smrtnosti na nizke stopnje," je razlog za skok do prve milijarde razložil Malačič.

V (podsaharski) Afriki prebivalstvo še raste
Ta prehod je končan v razvitem svetu, demograf opozarja, da se bo to zgodilo tudi drugje: "Postopoma se tudi v vse več državah nerazvitega sveta rodnost znižuje na nizko raven, tam ni več hitre rasti prebivalstva. Tudi na svetovni ravni se je rast prebivalstva zaradi tega znižala, ampak še vedno imamo predele sveta, kjer tega znižanja ni bilo. Najizrazitejši primer je (podsaharska) Afrika, kjer je še vedno prisotna eksplozivna rast prebivalstva. A ne glede na to se demografski prehod dogaja, vprašanje je le, kdaj točno se bo končal. Od tega je tudi odvisno, kako se bo celotno število prebivalstva sveta gibalo v prihodnje in doseglo maksimum."

Meja ohranitve obnavljanja prebivalstva
Eden ključnih kazalnikov naravne rasti prebivalstva je število rojenih otrok na žensko v rodni dobi. Če je ta količnik 2,1, se prebivalstvo naravno ohranja, če je višji, smo v obdobju rasti prebivalstva, če pa je nižji, gre za zmanjšanje rasti prebivalstva. "Še natančnejši kazalec je število deklic na eno žensko. Če ena ženska v povprečju rodi v svoji rodni dobi eno deklico, potem se prebivalstvo obnavlja," se je dopolnil sogovornik.

Na Zahodu demografski prehod že zdavnaj končan
Kot kaže tabela, so razmerja jasna, v razvitem svetu je število rojenih otrok krepko pod mejo 2,1 otroka, v razvijajočem se svetu pa je ta precej nad tem količnikom. "Osnovne ideje so bile postavljene v 30. in 40. letih preteklega stoletja. Demografi so opazili, da se znižanju smrtnosti postopoma prilagodi tudi rodnost, zato so predvidevali, da se bo vzpostavilo novo ravnovesje. Njihova idealistična napoved je bila, da se bosta rodnost in smrtnost ustalili nekje na ravni, ki je potrebna, da se prebivalstvo preprosto obnavlja. Sredi preteklega stoletja niso mogli napovedati, kdaj se bo končal demografski prehod. V razvitem svetu se je to zgodilo že pred 50 leti in vidimo, da ni bilo novega ravnovesja, saj je rodnost padla veliko pod raven preprostega obnavljanja."

Povečanje deleža najstarejših skupin
Malačič opozarja, da ima ta količnik lahko dolgoročne posledice: "To v nekem daljšem času vodi do hitrega zmanjševanja prebivalstva. To še ni najhuje, nizka rodnost je namreč tudi osnovni vzrok pretiranega staranja prebivalstva. Nizka rodnost vodi do tega, da se porušijo neka vzdržna, normalna razmerja med velikimi starostnimi skupinami. Že zdaj pred našimi očmi prihaja do velikega zmanjšanja deleža mladih v celotnem prebivalstvu in velikega povečanja deleža starejših in starih ljudi. Tu mislimo največkrat na ljudi, ki so stari 65 let in več. Danes najhitreje od vseh starostnih skupin v razvitih državah narašča skupina ljudi, starih 85 let in več." Pričakovana življenjska doba se ves čas viša. Malačič je plastično prikazal, da se v povprečju vsak dan zviša kar za šest ur: "Dolžina življenja se podaljšuje že več kot 150 let. V razvitih državah, med katere sodi tudi Slovenija, se je povprečna pričakovana življenjska doba v zadnjih desetih letih zvišala za dobri leti in pol. Če to preračunamo, dobimo kar šest ur na dan."

Le dobrih 30 let več ustvarimo, kot trošimo
V obstoječem sistemu to pomeni precej težav, kot je denimo pokojninski sistem. "V preteklosti se je v naši stroki veliko gledalo na preprosta razmerja. Vzeli smo delež od 0 do 14 let, 15–64 in starejši od 65 let in računali preproste kazalce. V zadnjem času na svetovni ravni poteka projekt naravnih transfernih računov. Eden od teh za Slovenijo kaže, da pri nas v svojem življenjskem ciklusu samo med 25. in 56. letom v povprečju ustvarimo več, kot potrošimo. Na začetku imate obdobje, ko posameznik več troši, kot proizvede. Potem se postopoma vključuje v različne proizvodne dejavnosti, v obdobju zrelosti tudi ekonomske neodvisnosti proizvede več, kot troši, v zgornjem delu življenjskega cikla pa se razmerje spet obrne. To je zelo slab rezultat za Slovenijo. Dejansko bi bilo treba na obeh straneh to osrednje obdobje podaljšati," je prepričan demograf.

Prvič več prebivalcev v mestih
Ob tem je opaziti še en trend vse večjega deleža prebivalstva v mestih, pred nekaj leti se je tako prvič v zgodovini našega planeta zgodilo, da je skupno število ljudi v mestih preseglo tisto na podeželju. "To je ravno tako velika sprememba, kot je nekaj drugih revolucionarnih sprememb na področju demografije. V kombinaciji z ekonomskimi dejavniki to pomeni, da je to tudi rezultat ne samo širšega družbenega, ampak gospodarskega razvoja. Za mesta je značilno, da so dejavnosti, ki so zgoščene v njih, mnogo bolj produktivne. To ne velja za agrarne dejavnosti, ki so prevladovale v preteklosti, ampak za vse vrste vidikov. To je odraz velikega napredka, ki ga je človeštvo doseglo. Ključna stvar je velik porast produktivnosti. A najprej je morala nastopiti porast produktivnosti kmetijstva, človeštvo je moralo biti sposobno proizvesti toliko hrane, da se je večina ljudi lahko ukvarjala z drugimi dejavnostmi. Najprej v industrijski dobi z industrijskimi dejavnostmi, zdaj v dobi, ko prevladujejo storitvene dejavnosti, pa seveda najnovejše dejavnosti," je trend opisal profesor z ekonomske fakultete.

Svetovno prebivalstvo bo še raslo
Kaj vse to pomeni pri napovedi za leto 2050? Malačič je prepričan, da demografi pri napovedih nimajo velikih težav: "Razlog je v tem, da so demografski procesi togi. Spreminjajo se na dolgi rok, na kratko se morda hitreje spremenijo migracijski procesi, kar pa ne velja za rodnost in smrtnost. Zato so naše projekcije zanesljive, tudi stroka je napredovala in zadnjih 50 letih bistveno izboljšala zanesljivost projekcij. Večina ljudi, ki bo živela leta 2050, je že rojenih. Tudi to je neka vztrajnost, ki vpliva na projekcije. Na svetovni ravni bo število prebivalstva zagotovo še raslo. Nekaj časa je veljalo prepričanje, da bo doseglo svoj maksimum pri devetih milijardah ali malo čez. V zadnjem času je med demografi konsenz, da bo ta številka večja, okoli 10 milijard ali več. V podsaharski Afriki namreč ni tako hitrega demografskega prehoda, kot se je prej predpostavljalo. Jasno je tudi, da bo zaradi nekaterih strukturnih razlogov še v marsikateri državi prebivalstvo nekaj prihodnjih desetletij hitro naraščalo."

Rusov naj bi bilo manj za 10, Japoncev pa za 20 milijonov
Na drugi strani je razviti svet, "v katerem živi 1,3 milijarde ljudi". "Tu imamo obratne procese. Že danes imamo celo vrsto držav, kjer se prebivalstvo zmanjšuje. Nekateri izraziti primeri znotraj EU-ja so Bolgarija, Romunija in Madžarska. V prvih dveh primerih gre za selitve v bogate članice Evropske unije. Na Madžarskem pa se kažejo nakopičena desetletja nizke rodnosti. Do leta 2050 pričakujemo, da se bo prebivalstvo Rusije zmanjšalo za 10 milijonov, na Japonskem kar za 20 milijonov. Madžarska in Japonska sta dober primer tega, da državi nista naklonjeni priseljevanju in zaradi tega prebivalstvo bolj zmanjšujeta, kot bi se to dogajalo v bolj prostih gibanjih."

Slovenija iz območja odseljevanja do priseljevanja
Migracije so pokazatelj, ali se neka država ali območje razvija. "Za selitve je značilno, da gredo ljudje od tam, kjer je slabše, tja, kjer je boljše. Tu mislim na zaposlitev, plače, materialni standard, možnost šolanja in vrsto drugih podobnih dejavnikov. Ko država doseže neko raven ekonomske razvitosti, se stvari preprosto obrnejo. Slovenija je bila v dveh desetletjih pred prvo svetovno vojno ena izmed regij z največjim odseljevanjem. Že kmalu po 2. svetovni vojni je postala znotraj Jugoslavije neto priselitvena država. Pozneje so se odprle meje v drugi Jugoslaviji in 20–25 let je prihajalo do tega, da smo imeli rahlo negativne podatke oziroma neto selitve z razvitimi evropskimi državami. Nekje konec 60. in v začetku 70. let je Slovenija postala neto priselitvena država. Vmes so nastopile nekatere krize, najizrazitejša je bila po osamosvojitvi. Na začetku 90. smo imeli dve leti izrazito negativnih selitev. A Slovenija je v celotni oceni v 50 letih postala priselitvena država."

Zgornje meje ni mogoče (natančno) izračunati
Profesor je prepričan, da ne obstaja natančna ocena zgornje meje števila prebivalcev, ki bi ga ta planet še zmogel živeti: "V zgodovini je bilo veliko diskusij, ne mislim le na Platonovo Državo, kjer je filozof zapisal, da bi bilo optimalno število prebivalcev 5.040 (pri čemer je mislil le na svobodne grške državljane, celotno število bi bilo takrat sicer 150.000). Še posebej v prvi polovici 20. stoletja se je veliko govorilo o optimalnem prebivalstvu, a te diskusije niso dale uporabnih rezultatov. Optimuma ni mogoče izračunati, svet se preprosto prehitro spreminja, da bi dobili natančne izračune."

Če bo družba ohranjala mir, bo napredek omogočen
Ko Janez Malačič pogleda v leto 2050, je predvsem optimist: "Vrsta primerov iz novejše zgodovine kaže, da pretirani strahovi niso bili upravičeni. Živimo v izjemno dinamičnem času, ko so spremembe hitrejše, kot so bile kadar koli v zgodovini. Ne mislim na demografske spremembe, ampak na ekonomskem in znanstvenem področju. Najnovejše spremembe na področju biotehnologije omogočajo poseganje v človeški genom in njegovo urejanje. Človek se vse bolj igra Boga. Že zdaj spoznavamo, da to ni preprosto. Na tak ali drugačen način je mogoče rezati po dvojni vijačnici, izrezovati dele in vstavljati druge. To je najbolj eklatanten primer, a obstaja še ogromno drugih. V prihodnjih 20–30 letih bo tretjina zaposlitev takih, ki jih danes sploh še ne poznamo. Če bo družba sposobna ohraniti mir, pričakujem še nadaljevanje trenda napredka in izboljševanja. Kadar je bilo človeštvo vsaj na svetovni ravni sposobno ohraniti mir, je bilo neverjetno inovativno. Še nikoli ni živelo toliko izobraženih ljudi in toliko vrhunskih znanstvenikov. Samo obžalujemo lahko, da ni prej bilo preboja, ki se je nakazoval že v klasičnem grško-rimskem obdobju. Upam, da bodo različni fundamentalizmi ostali ob strani in bo človeštvo lahko v resnici lahko napredovalo. Danes so očitni nastavki, ki to kažejo in omogočajo."

In na koncu še družba.

Hiter pogled na razvoj pravic človeka pravi, da kakovost življenja skozi prizmo svobode ves čas raste. "Če pogledamo skozi perspektivo tisočletij, potem je to verjetno res. Če pa izberemo ožji časovni okvir zadnjih nekaj desetletij, pa to ni nujno res. Ni nobene samodejnosti, ki bi zagotavljala napredek. Družbeni mehanizmi, ki jih opišemo kot svoboda, pravna država, napredek in blaginja, so vedno in povsod rezultat družbenih bojev. Ti pa imajo svojo zgodovino, vzpone in padce. Skladno s tem lahko pravična distribucija blaginje tudi nazaduje," je hiter povzetek sociologa Gorazda Kovačiča.

Pravice so izborjene
Prepričan je, da si je pravice treba predvsem izboriti: "Ljudje lahko izgubijo pridobljene pravice. Pravice so nekaj, kar so izborjene. Naš pravni red je rezultat družbenih bojev. Če kakšna stran v teh bojih popusti, če misli, da so pravice same po sebi zagotovljene in se ne odziva na provokacije, s katerimi skuša kdo te pravice ogroziti, potem se lahko hitro zgodi, da tudi formalno to pravico izgubi," je opisal.

Sociologija kot futurologija
Kovačič sociologijo razume kot 'futurološki projekt', kar je razložil: "V 19. stoletju sta obstajali dve veji, ena je nastala na pobudo oblasti, ki so hotele organizirati sistematično produkcijo vednosti o tem, kaj se dogaja med navadnim ljudstvom. Želele so predvideti, ali se kuha kakšen upor. Ključni dogodek, ki je spodbudil nastanek sociologije, je groza francoske revolucije. Vladajoči so hoteli dobiti vpogled v brbotanje navadnega ljudstva, da bi lahko predvideli, ali lahko spet nastane taka groza, da bodo vladajočim sekali glave. V nadaljevanju je bila ambicija tudi ta, da bi sociologija, ki so jo razumeli na mehanični način, dala vladajočim orodja za upravljanje družbenih procesov. Se pravi razložiti družbo kot stroj, ki ima določene vzvode. Ko potegneš neko potezo, boš povzročil neki učinek in boš lažje vladal ljudstvu. To je bila ambicija konservativne veje sociologije, ki je bila jasno usmerjena v prihodnost. Drugo vejo so vzpostavili Marx in številni njegovi sledilci, ki so na družbene procese gledali iz perspektive tistih, ki so bili izkoriščani, zapostavljeni in nadvladani. Tudi njihova produkcija kritične vednosti je bila zazrta v prihodnost, kjer je treba stvari upravljati in spremeniti na ta način, da se temeljna razmerja moči obrnejo. Obe veji na začetku nastanka sociologije sta bili na neki način futurološki."

Razgradnja dosežkov delavskega gibanja
A nihče izmed očetov obeh vej ne bi bil zadovoljen z današnjo družbo. "Marxova bi bila precej razočarana, a ne toliko, ker se revolucija kot svetovni in emancipacijski projekt ni posrečila in se je sprevrgla v novo gospostvo, pač pa zaradi nazadovanja pridobitev ljudskih razredov v zadnjih desetletjih v neoliberalni dobi. Marx ima več faz ustvarjanja. Mladi Marx je živel v razmerah diktature in cenzure. Takrat je bilo videti, da po poti uporabe meščanskih institucij (neodvisna sodišča, volitve) ne morete spremeniti družbe, zato kot edina možnost obstaja nasilni prevrat. Zreli Marx pa se je vključil v delavsko gibanje v drugih pogojih. Tako je v 60. in 70. letih 19. stoletja revidiral svoje stališče, trdil je, da je edina prava pot, ki je bila takrat na voljo, pot volitev. Ljudski razredi naj torej organizirajo svoje stranke, s katerimi naj gredo na volitve, zmagajo, nato pa sestavijo svojo vlado in potem bodo s spreminjanjem zakonom spremenili razredna razmerja. Tudi evolucionistični Marx bi bil danes razočaran, ker vidimo nazadovanje v artikulaciji delavskega gibanja in zahtev. Vidimo tudi razgradnjo dosežkov delavskega gibanja, ki so bili storjeni v 20. stoletju," meni Kovačič.

Splošni materialni standard se je dvignil
Mineva 50 let od protestov, ki so zamajali razmerja v družbi. Danes med mladimi ni opaziti take angažiranosti, eden izmed razlogov bi lahko bil, da je povprečni standard dovolj visok. "Splošni materialni standard vseh delov človeštva se je dvignil od časov industrijske revolucije. Lakota vsaj znotraj bogatega sveta ni več množičen problem. Treba je upoštevati, da so človeške potrebe in materialni standard nekaj, kar je relativno, kar primerjamo to, kar posameznik ima, s tem, kar bi bilo tehnološko dosegljivo, glede na družbeno razvojno stopnjo, pa tudi s tem, kar je družbeno postavljeno kot norma, kot tisto, kar si morate želeti kot neki zaželen potrošniški standard. Če gledamo po tej plati, moramo upoštevati, da je ta delček sveta, kjer je Slovenija, neverjetno visoko egalitaren v primerjavi s preostalimi deli sveta," pravi sociolog.

Fantazija
To je ilustriral s primerom: "V ZDA imate fenomen, kjer ena tretjina prebivalstva živi od hrane, ki jo dobijo z državnimi boni, ne morejo si je kupiti sami, popolnoma so izključeni iz sveta plačanega dela in potrošnje. Resda ne umirajo dobesedno od lakote, ampak so daleč od kakovostnega življenja, nimajo možnosti za dejavno preživljanje prostega časa, za dejavnosti, ki človeka osmišljajo, nimajo možnosti, da bi ustvarili nakopičeno premoženje. Glavna zabava afroameriške družine je, da gre v supermarket, zlaga stvari s polic v nakupovalni voziček, na koncu pa ta voziček pustijo na hodniku in grejo domov, ker je šlo samo za fantazijo. Nikoli ne bodo imeli kupne moči, da bi si vse to kupili. V medicinskem smislu smo napredovali od stanja pred nekaj stoletji, ko so ljudje množično umirali zaradi podhranjenosti in nalezljivih bolezni, ampak smo daleč od tega, da bi to bilo človeka vredno življenja – vsaj po kulturnih standardih današnjega življenja."

Širok nabor storitev
Vsaka številka seveda ni slaba. Tako je nemogoče primerjati desetino iz fevdalnih časov z današnjo skoraj 50-odstotno obdavčitvijo osebnih prihodkov. "Treba je pogledati nabor storitev, ki jih državljani dobimo od svoje države. Slovenija je v resnici izrazito funkcionalna država, ki svojim državljanom nudi neverjetno veliko storitev. Vzemimo samo področje varstva otrok – javne vrtce. Ti lahko pomenijo tudi petino proračunskih izdatkov neke srednje velike občine. Slovenija ima najbolj razvito mrežo javnih vrtcev na svetu. Ta svar veliko stane, ampak ne moremo reči, da gredo davki, ki jih država pobira, v nič ali da je to proč vržen denar. Ljudje za ta denar dobimo neke kakovostne storitve. Če jih država ne bi nudila, bi imeli samo dve možnosti: samoplačništvo ali pa bi se morali odpovedati nekemu načinu življenju."

To pa lahko povzroči številne druge težave: "V tistih evropskih državah, kjer nimajo razvite mreže javnih vrtcev, si večina žensk, ki nimajo zelo visokih dohodkov, ne more privoščiti, da hodijo v službe in so hkrati matere. Ko te ženske dobijo prvega otroka, se morajo za okoli 10 let umakniti s trga delovne sile. To ima posledice za celotno življenjsko pot, ženske imajo stalno status pomožne delovne sile. Delodajalcem se ne splača veliko vlagati v njihovo usposabljanje, s tem dobite delno dekvalifikacijo te delovne sile. To povleče za seboj cel kup posledic: finančna odvisnost žensk od partnerja, to lahko spremeni dinamiko moči v intimnem razmerju, cel kup negativnih posledic za emancipacijo žensk ..."

Pogled v leto 2050: Razslojevanja bo še več
In kakšen svet Kovačič napoveduje za leto 2050? Pri tem se je opiral na današnje smernice na relaciji delo – kapital: "Kapital je globalno mobilen, delavce lahko izsiljuje, tako so ti v defenzivi. Prihaja do razgradnje delavskih pravic, s tem tudi do finančnega razkrajanja stabilnosti socialne države, ki se je v jedru seveda opirala na delovno razmerje, na črpanje prispevkov iz zaposlovanja. Vidim trend naraščajoče prekarnosti, kar pomeni negotovost in v večini primerov šibek pogajalski položaj na trgu dela. Tvoja pogajalska moč je odvisna od tega, koliko si iskan. To pomeni, da se delavci po svojih dohodkih razslojujejo. Na eni strani imate tiste, ki so zlahka zamenljivi. Edina varovalka, ki preprečuje zmanjševanje njihovih plač, je institut minimalne plače. Na drugi strani imate tiste, ki so zelo iskani in njihovi dohodki rastejo po mehanizmu ponudbe in povpraševanja. Če tisti, ki so stisnjeni v bližino minimalne plače, skušajo zaslužiti kaj več in si privoščiti materialni standard srednjega razreda, potem morajo privoliti v povečan obseg dela (nadure, siva ekonomija). Posledice na dolgi rok se kažejo v zdravstveni iztrošenosti in nizki kakovosti življenja v starejših življenjskih obdobjih."

Premoženje se kopiči v rokah manjšine
Ekonomsko perspektivo je povzel: "To je svet, v katerem je delo večine vredno malo. Da lahko dohajajo družbeno pričakovano raven porabe, morajo privoliti v intenziviranje dela oziroma izkoriščanje. Premoženje se kopiči v rokah manjšine, in če k temu dodate destriktivno državno politiko (recimo tisto, ki jo je na področju socialnih pomoči uvedla Pahorjeva vlada, ki je denarne socialne pomoči spremenila iz nepovratnih sredstev v posojila), dobite recept, da se v roku generacije ali dveh razlastijo revni deli prebivalstva in se njihovo premoženje nakopiči v rokah novih fevdalcev."

Izginjajo preprosta delovna mesta
Pomemben je tudi tehnološki napredek, kjer se bo industrijska proizvodnja vse bolj avtomatizirala. "Delovna mesta so v materialni proizvodnji vse bolj ogrožena in izginjajo. Seveda prihajajo nova delovna mesta 'upravljavcev teh avtomatiziranih sistemov', njihovi dohodki bodo lahko veliki, vendar to ne odtehta številčnejše izgube preprostejših delovnih mest. Ljudje se skušajo usmerjati v področje storitev. A če je tam gneča, to pomeni nizko vrednost dela. Morda gremo v smeri nekega modela strukture službe iz 19. stoletja, kjer imaš redek sloj meščanov, ki dobro služi, in velik sloj tistih, ki se jim skušajo udinjati kot služinčad. V prihodnosti tega ne vidim nujno kot služabnike, ki stanujejo v stanovanju neke meščanske družine, ampak morda kot ponudnike storitev za prosti čas, za nego telesa … Ker jih bo veliko, tistih s kupno močjo pa malo, je to recept za nizko vrednost tega dela," napoveduje sociolog.

Odmera dohodnine tudi robotom?
Kovačič je izpostavil še en vidik, ki je povezan z razvojem tehnologije. Izpostavil je ljudi, ki v svojem prostem času uporabljajo aplikacije, računalniki pa zbirajo podatke o njihovih potezah in preferencah: "Ti podatki imajo tržno vrednost, a tisti, ki so jih ustvarili, za to nič ne dobijo. To je poslovni model korporacij, kot so Google, Facebook … Vprašanje je, kako bi se sploh dalo pravno zagotoviti priznavanje vrednosti tistim, ki ustvarjajo. Kako organizirati plačevanje vrednosti, ki nastaja zunaj vseh transparentih pravnih okvirov, pri katerih se najame delovna sila? To je velika težava, ne vidim neke pametne rešitve. Pred časom je nekdo predlagal, da bi naložili dohodnino tudi robotom, ki ukinjajo delovna mesta industrijskih delavcev, ampak obdavčiti robote pomeni obdavčiti kapital."

Tehnologija sama od sebe ne bo prinesla napredka (za vse)
Ta vizija je daleč od tiste, ki nam jo ponujajo denimo številni filmi, ki prikazujejo blaginjo za (skoraj) vse. Ko se v letu 2050 na krilih nepredstavljive tehnologije vse sveti, vključno z nasmehi ljudi. Tudi želja države uradno ni daleč (vizija 2050, v kateri bomo vsi srečni). "Razvoj tehnologije je sam po sebi čisto zanimiv in bi lahko vodil v svet, v katerem so ljudje razbremenjeni skrbi obsežnega dela, v katerem so vsi viri optimalno razporejeni. Vendar tehnologije same po sebi tega ne bodo povzročile, sploh dokler so vpete v prioriteto kapitala, da jih uporablja tako, da maksimira svoj dobiček. Temeljna težava je, kako kapital, ki uporablja tovrstno tehnologijo, spraviti pod javni nadzor, da bi tehnologija delovala na ta način, da bi maksimirala udobje vsakogar brez izjem, ne pa samo maksimirala dobiček. Vprašanje naše prihodnosti leta 2050 ni vprašanje, kam bodo šle tehnologije, te se bodo razvijale dalje. V resnici gre za političnoekonomsko vprašanje, kako te tehnologije uporabljati," je prepričan Gorazd Kovačič.

Prisotna politika strahu
Četrta sezona podkasta Številk je bila prežeta s pojmoma želje in strahu. Skozi to prizmo je še zadnji pogledal Kovačič in izpostavil aktualno politično dogajanje v Evropi: "V celi vrsti evropskih držav zmagujejo stranke, ki stavijo na strah. Zakaj se ta strah sploh prime? Očitno, ker se ljudje bojijo prihodnosti, ker vidijo negotovost, da se jim blaginja odmika, ker vidijo, da morajo delati vse več za enako kupno moč ali pa ta celo kopni. Potem se da te ljudi naščuvati proti nekomu, ki prihaja, ki bi tudi rad participiral pri deležu te blaginje. Ljudje se čutijo gmotno ogroženi, hkrati pa jim zadnjih 30 let govorijo, naj vsak poskrbi zase, to nato uporabijo tudi za razmerja med narodi. Druga plat migracijskih procesov je tisto, kar se dogaja v deželah migrantskih tokov. Cel pas držav od srednje Afrike do srednje Azije je v gospodarskem in socialnem razsulu. Prisotne so podnebne spremembe, zmanjkuje vode, bijejo se vojne, države so nefunkcionalne, vlada korupcija ... Ljudje ne vidijo perspektive, zlasti ko pride do katastrofičnih lokalnih razmer zaradi vojne ali suše. V teh primerih ni sile, ki bi ustavila ljudi na poti iskanja boljšega življenja. Ta procesa gresta skupaj, hranita drug drugega. V kakšnem svetu bomo živeli? Najbrž v svetu trdnjav, ki pa si jih bodo lahko privoščili samo nekateri, okrog teh trdnjav pa se napovedujejo velik kaos in hudi konflikti. In urejanje teh konfliktov zunaj pravnih okvirov s čisto navadnim nasiljem."

Svet je lahko tudi radikalno drugačen
Spet nič kaj optimistična vizija. Tako sem za zadnjo piko gosta prosil za vsaj eno pozitivno misel. In jo dobil. "Svet bo v primerjavi s to negativno vizijo tudi radikalno drugačen. Če se bomo zanj angažirali."