Fobos je nenavadna luna. Svojemu matičnemu planetu Marsu je bližje kot katera koli druga v Osončju. Okoli njega kroži pri borih 6.000 kilometrih oddaljenosti. Številka se vsako leto zmanjša za približno dva centimetra, torej dva metra na stoletje. Bližina pomeni večji težnostni vpliv Marsa in močnejši učinek plimovanja. Na ameriški vesoljski agenciji Nasa so zato ocenili, da bo v roku od 30 do največ 50 milijonov let Fobos pod temi uničujočimi učinki klonil.

Katastrofičen scenarij ni nov, da bo Fobos uničen, z logičnim sklepanjem ocenjujejo že dolgo. Na Nasinem Goddard Space Flight Centru pa so prispevali nekaj svežih znanstvenih potrditev. "Fobos je že začel razpadati. Prvi pravi znak so reže v površju," je izjavil Goddardov Terry Hurford.

Fobos je prepreden s številnimi vzporednimi kanjoni. V znanstveni skupnosti so sicer sprva mislili, da so črte posledica velikega trka, tistega, ki je za seboj pustil ogromen krater Stickney in skoraj raztreščil luno. Nazadnje so znanstveniki ta scenarij ovrgli, saj črte ne izhajajo iz kraterja, kot je zavajajoče videti, temveč iz neke druge, sicer kraterju bližnje točke. Nedavna raziskava je podprla še drugo različico dogodkov: da so žlebiči nastali med trki z materialom, ki ga je odvrgel Mars.

Širjenje, krčenje, črte
Najnovejši model, ki ga je sestavil Hurford, pa kaže, da ima Fobos "strije". Gravitacijski privlak masivnega matičnega planeta vedno deluje na eno stran močneje kot na drugo, zato površino nekje razteza, medtem ko se drugje spet krči. Podobno je na Zemlji, kjer Luna za seboj vleče vodno izboklino, kar na površju opazimo kot plimo in oseko.

Takšno razlago so predlagali že v 70. letih na podlagi posnetkov, ki jih je nazaj pošiljala Nasina sonda Viking 1. Z eno pomembno razliko: takrat so mislili, da je Fobos običajno, trdno telo. Računi se pri polnem in dobrostoječem Fobosu niso izšli, saj bi bil stres zaradi Marsove gravitacije še vedno prešibak.

Prhko, razdrobljeno telo
Novejše ugotovitve pa kažejo, da je Fobos v zelo "slabem" stanju, razdrto in spužvasto telo. Napolnjeno naj bi bilo s komajda obstojno gmoto skal in grušča, obkroženo pa z okoli 100 metrov debelo prašnato plastjo. "Nenavadno je, kako je - sodeč po izidih raziskave - ta zunanja plast rahlo kohezivna," je komentiral Eric Asphaug, soavtor. "Smiselno je, če pomisliš na prašnate tvorbe v mikrogravitaciji, vendar je protiintuitivno."

Kanjoni, ki so dejansko vidni na Fobosu, se dokaj dobro ujemajo z modelom, ki je nastal v raziskavi. Ta pojasni tudi različno starost teh črt.

Podobna usoda najbrž čaka tudi Neptunovo luno Triton, ki se prav tako počasi približuje planetu in je prav tako površinsko razrvana. Vsi drugi naravni sateliti se od svojih planetov oddaljujejo.

Avtorji še pravijo, da bo model uporaben za preučevanje eksoplanetov. "Planetov zunaj Osončja ne moreš zares fotografirati in neposredno videti, kaj se tam dogaja. Lahko pa jih bolje razumemo, saj bi se vsak planet, ki počasi pada k svoji zvezdi, lahko počasi raztrgal na takšen način," je izjavil Huford.

Namesto lune prstan
Podobne ugotovitve je prinesla še ena sveža, a ločena raziskava, objavljena v znanstveni publikaciji Nature Geoscience. Ta razdrtje Fobosa predvideva še nekoliko prej, v od 20 do 40 milijonih let, so sporočili z Univerze v Berkeleyju. Tudi v tem primeru so preučevali kohezivnost tega nebesnega telesa in ugotovili, da se močnim silam plimovanja dolgoročno ne bo moglo upirati.

Da bi ocenila, kako močno se Fobos drži skupaj, sta raziskovalca najprej preučila meteorite s podobno gostoto in sestavo kot Fobos. V enačbo sta vnesla tudi prej omenjeni trk, ki je ustvaril 10-kilometrski krater Stickney.

Storila sta tudi korak dlje od Nasinih strokovnjakov in modelirala, kako se bo Fobos vedel po kritični točki. Lahko bi vse hitreje padal navzdol in nazadnje spektakularno treščil v površje ali pa se že v orbiti raztreščil naokoli. Kot kaže, se bo zgodilo zadnje: drobir se bo razpršil in ustvaril prstane. Ta pojav lahko vidimo le pri plinskih velikanih Osončja (npr. Jupiter, Saturn), Mars pa bo v tem primeru prvi kamniti planet s takšnim "okraskom".

Kot zanimivost: prstane so marca lani našli tudi okoli (kamnitega) asteroida 10199 Chariklo.

Deimos bo ostal
Fobos bi se lahko rušil tudi postopoma. V tem primeru bi se prstani pojavili v od 10 do 20 milijonih let in v okolici ostali do 100 milijonov let, nato pa zgoreli v ostanku Marsove atmosfere. V vsakem primeru bo Marsu takrat ostala druga luna, Deimos, ki je s 15 kilometri premera med najmanjšimi v Osončju. Obe sta poimenovani po sinovih starogrškega boga Aresa, ki je bil - tako kot rimski Mars - bog vojne.

Od matičnega planeta Zemlja se oddaljuje tudi Mesec, in sicer s hitrostjo skoraj štiri centimetre na leto, kar je podobno hitrosti rasti nohtov. Skozi leta se razdalja nabere. Na začetku naj bi bil Mesec oddaljen le nekaj deset tisoč kilometrov in hipotetičnemu opazovalcu z zemeljskih tal prekril precejšen del neba, zdaj pa je oddaljen več kot 400.000 kilometrov. To je toliko prostora, da bi vanj lahko dvakrat spravili vse planete Osončja enega poleg drugega v ravni črti.
Video: Posnetek sonde Viking 1 (1977) kaže površje Marsa, kjer divja peščeni vihar. Kako droben je Fobos, pokaže njegova senca, ki se pojavi nad oblakom.