Prizor na 67P 12. marca ob 9.15 po našem času. Foto: ESA/Rosetta/MPS for OSIRIS Team MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA
Prizor na 67P 12. marca ob 9.15 po našem času. Foto: ESA/Rosetta/MPS for OSIRIS Team MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA
67P/Čurjumov-Gerasimenko
... in prizor dve minuti in 10 sekund predtem. Foto: ESA/Rosetta/MPS for OSIRIS Team MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA
Cerera
Cerera z oddaljenosti 22.000 kilometrov. Dawn se bo spustil še veliko nižje. Foto: NASA/JPL-Caltech/UCLA/MPS/DLR/IDA
Cerera
GIF-animacija rotacije Cerere. Foto: NASA/JPL-Caltech/UCLA/MPS/DLR/IDA

Štirikilometrska kepa prahu in ledu, komet 67P/Čurjumov-Gerasimenko, se na poti proti Soncu segreva in pri tem oddaja vse večje količine materiala. Pod površjem se talijo zamrznjeni plini in ustvarjajo dobro znano komo.

Sonda Rosetta se drži na varni razdalji vsaj 100 kilometrov, zato da se ne bi poškodovala, pa tudi zato, ker lahko gostejši prašnati oblak zmede njen navigacijski sistem - kar se je že zgodilo. Koma se bo le še večala, saj bo 67P perihelij, Soncu najbližjo točko orbite, dosegel šele čez štiri mesece.
Rosetta medtem budno opazuje, kaj se dogaja z vsem bolj "budnim" kometom. Ne segreva se le kometovo površje na tisti strani, ki je neposredno izpostavljena sončnim žarkom, temveč kepa kot celota. Tako se poleg rednega in lahnega pršenja s skoraj celotne površine pojavljajo občasni, večji izbruhi tudi na zasenčeni strani.

Bolj sreča kot načrtovanje
Rosettina kamera OSIRIS ni namenjena snemanju videa, le fotografiranju, zato mora imeti posebno srečo, da večje izbruhe ujame. Kot so sporočili z Ese, jim je prav to pred kratkim uspelo, kar je prvič v zgodovini: Rosetta je dve fotografiji posnela v razmiku dveh minut in na drugem posnetku se je pojavil 900-metrski curek materiala. "Nihče še ni bil priča prebujenju izbruha na kometu do zdaj, takšne posnetke je nemogoče načrtovati," je izjavil Holger Sierks z inštituta Max Planck.
Izbruh se je 12. marca zgodil v regiji Imhotep, poimenovani po egipčanskem božanstvu. Posnetki so nastala 12. marca z razdalje 75 kilometrov. Glede na svetlost in variacije vzdolž curka so na Esi ocenili, da so delci potovali s hitrostjo vsaj osem metrov na sekundo.

67P nima magnetnega polja
Novost na znanstvenem področju: z analizo podatkov tako Rosette kot Philae so na Esi ugotovili, da komet ni magnetiziran. Izidi so objavljeni v znanstveni publikaciji Science.
Ironično je k temu veliko pripomogel nekoliko ponesrečeni pristanek Philae. Sonda je ob tla treščila kar štirikrat in trikrat poletela, s čimer je omogočila meritve magnetnih polj na zelo različnih točkah tal in višinah. Instrument ROMAP je pokazal, da se magnetno polje glede na okoliščine ni spreminjalo. Če bi bilo kometovo jedro vir magnetizma, bi morale biti spremembe jasno razvidne.
Vprašanje je (in ostaja), kakšno vlogo so magnetna polja odigrala pri nastanku Osončja pred 4,6 milijarde let. Na začetku je bil ogromen protoplanetarni disk iz prahu in plinov. Ko se je material na sredini dovolj zgostil, je Sonce na sredini zažarelo, preostanek pa je z lepljenjem v vse večje gradnike (od molekul do planetov) ustvaril asteroide, protoplanete, komete in preostalo raznoliko množico.

Ta prvotni drobir je vseboval tudi nezanemarljiv delež železa v obliki milimetrskih opilkov, a tudi minerala magnetita. Dokaz za to so najdbe v meteoritih. Znanstveniki domnevajo, da so magnetna polja iz teh virov odigrala določeno vlogo pri lepljenju materiala v metrske in večje gradnike, osnovo za poznejše večje objekte. Tovrstne gradnike so sicer opazili tudi pri 67P.

Gravitacija namreč ni mogla odigrati bistvene vloge pri stvaritvi centimetrskih koščkov, niti metrskih ali desetmetrskih. Šele pri stometrskih je težnost že začela prevladovati in gomiliti vse večje kepe.

Če je 67P lahko reprezentativen tudi za večino preostalih kometov, potem meritve Rosette in Philae kažejo, da magnetizem pri lepljenju kep nad enim metrom velikosti ni igral omembe vredne vloge.
Iskanje Philae se nadaljuje
Rosetta in komet bosta Soncu najbližje 13. avgusta pri oddaljenosti 180 milijonov kilometrov, kar je znotraj Marsove orbite. Esa medtem nadaljuje iskanje za izginulim robotom Philae, ki se utegne zaradi povečane toplote in močnejše svetlobe še prebuditi.

Cerera: vsak dan boljši posnetki
Nasa je te dni izdala tudi sveže posnetke pritlikavega planeta Cerera. Sonda Dawn jih je ujela 15. aprila pri oddaljenosti 22.000 kilometrov od severnega pola. Dawn se še spušča, kar pomeni, da najboljši posnetki še pridejo. Predvidoma 9. maja bo dosegla orbito pri 13.500 kilometrih nad površjem, najnižjo, znanstveno orbito, pa bo pri 375 kilometrih dosegla predvidoma novembra letos. Znanstvenike najbolj begajo skrivnostne svetle pike med številnimi kraterji, ki prevladujejo na kamnitih tleh.