Nemški raziskovalci so v ledenih zrncih iz curkov pare, ki brizga iz razpok na površju Enceladusa, našli sol, značilno snov morske vode, kar naj bi bil najmočnejši dokaz o obstoju rezervoarjev tekoče vode pod ledeno površino Saturnove lune.

Frank Postberg z Inštituta za jedrsko fiziko Max Planck v Heidelbergu je s kolegi sledi soli odkril po analizi podatkov, ki jih je zbrala mednarodna vesoljska sonda Cassini, ko je letela skozi Saturnove obroče, kjer kroži tudi Enceladus.

Ameriška ekipa raziskovalcev pa je v reviji Nature objavila izsledke svoje študije. Z uporabo drugačne metode so prišli do zaključka, da količina soli, ki so jo zaznali, nakazuje na netočnost zgodnejše teorije o tem, da voda eksplozivno kipi v brezzračni prostor ter da izhlapevanje poteka precej počasi. Ena od možnih razlag počasnega izhlapevanja je ta, da voda uhaja iz prostorov pod velikim pritiskom pod površino lune, meni John Spencer z Raziskovalnega inštituta Southwest v Koloradu. "Računati moramo na možnost, da se pod površino skrivajo meglene ledene votline, v katerih so bazeni in kanali slane vode. Kaj se še skriva v teh slanih bazenih, če obstajajo, moramo še ugotoviti," je zapisal Spencer.

Cassini je leta 2005 prvič odkrila velikanske gejzirje, ki bruhajo blizu južnega pola Enceladusa, kar je sprožilo ugibanja o velikanskih podvodnih oceanih, ki skozi velikanske gejzirje spuščajo paro.

Ali na Saturnovi luni obstaja življenje še naprej ostaja skrivnost. Dokazi o tekoči vodi skupaj z vročino blizu južnega pola lune pa kažejo, da je obstoj življenja povsem verjeten. "Če obstaja velika količina vode v stiku z kamnitim jedrom in še vročina, potem obstajajo dobri pogoji. Poleg tega smo izmerili rahlo alkalne pH-vrednosti, kar je dobro za nastanek kompleksnih organskih molekul," je razložil Postberg. Znanstveniki upajo, da bodo vedeli kaj več, ko bo Cassini novembra dvakrat letel blizu Enceladusa.