Ilustracija sedmero planetov iz sistema Trappist-1 glede na podatke, znane februarja 2018. Ozadje je sestavljeno iz nekoliko prilagojene podobe ozvezdij Oriona in Bika, kot bi bile verjetno vidne s same lokacije. Foto: Nasa/JPL-Caltech
Ilustracija sedmero planetov iz sistema Trappist-1 glede na podatke, znane februarja 2018. Ozadje je sestavljeno iz nekoliko prilagojene podobe ozvezdij Oriona in Bika, kot bi bile verjetno vidne s same lokacije. Foto: Nasa/JPL-Caltech

Ne smemo se slepo zanašati na domnevo, da za življenje potrebuješ Zemljinega dvojčka, torej planet z nekaj kopnega in plitvimi morji.

Edwin Kite, prvi avtor
TRAPPIST-1
Računalniška simulacija, kako bi bil lahko videti pogled s površja enega od (najmanj) sedmih planetov v sistemu TRAPPIST-1. Zvezda rdeča pritlikavka sije podobno kot razžarjen kos železa. Foto: ESO/N. Bartmann/spaceengine.org
Sistem Trappist-1
Podatki o planetih sistema Trappist-1 in primerjava s kamnitimi predstavniki Osončja. Foto: Nasa/JPL-Caltech
Kepler-22b
Kepler-22b naj bi bil ogromen ocean, večji od Zemlje, z manjšim kamnitim jedrom. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech

Najnovejše raziskave nakazujejo, da bi se tudi na takšnih planetih lahko razvilo življenje.
Tudi na zunajosončnih planetih, ki so popolnoma prekriti z vodo, bi se lahko razvilo življenje in tudi dolgoročno obdržalo, kaže sveža objava Univerze v Čikagu. Gre za preobrat glede na poprejšnje raziskave, ki so nakazovale, da naj bi bili ti tako imenovani vodni svetovi do življenja neprijazni, saj naj ne bi omogočali kroženja mineralov in plinov. Prav ti procesi stabilizirajo podnebje na Zemlji.

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.

Sodeč po novi študiji pa oceanski svetovi, torej povsem prekriti z vodo, lahko ponujajo življenju vsaj približno gostoljubne razmere še dolgo po nastanku planeta. Hudič pa tiči v podrobnostih vsakega posameznega, saj je vodna odeja le en dejavnik, pomembnih pa jih je še cela kopica, piše v sporočilu za javnost. O raziskavi je prvi poročal portal Space.com.

Plaz novih odkritij, a brez najbolj želenega
V preteklem desetletju so astronomi in astrofiziki odkrili na tisoče eksoplanetov, med njimi veliko kamnitih in v t. i. območju Zlatolaske, torej tam, kjer je ravno dovolj toplo za vodo v tekočem stanju. A o teh zunajosončnih kepah je znanega premalo za dokončno sodbo. Ne vemo, kako je zares tam. Znanstveniki prek nekaj omejenih kazalnikov, ki jim jih uspe pridobiti iz teleskopov, ustvarjajo modele, torej kaj je tam mogoče glede na dane podatke. In do zdaj za čisto nobenega ne moremo z gotovostjo reči, da ima za življenje gostoljubne razmere. Samo za Zemljo.

In ker vemo le za en planet z življenjem, prek njega postavimo vatle za druge svetove. Prek preučevanja našega podnebja znanstveniki iščejo mehanizme, kako lahko planeti vzdržujejo stabilno podnebje vsaj toliko časa, da lahko življenje podstavi nogo med vrata in se zrine naprej. Zemlja se greje tudi tako, da ognjeniki izbruhajo večje količine ogljikovega dioksida, in ko se ta plin veže v skorjo in stopi v oceanih, se spet ohlaja. Težava pa je, da ta model ni neposredno uporaben, če so ognjeniki nekaj deset kilometrov pod vodo.

Na čikaški univerzi so izvedli več kot tisoč simulacij nastanka in razvoja zunajosončnih planetov. Ugotovili so, da pod določenimi pogoji tudi z vodo prekriti obetajo. Kot najpomembnejšega so izpostavili prisotnost dovoljšnih količin ogljika, elementa, na katerem temelji zemeljsko življenje. Drugi pogoj: kroženje ogljika med oceani in atmosfero.

Skorja eksoplaneta ne bi smela v ocean spustiti preveč mineralov in drugih prvobitnih elementov, da ti ne bi nase vezali preveč ogljika in mu preprečili kroženja.

"Ne smemo se slepo zanašati na domnevo, da za življenje potrebuješ Zemljinega dvojčka, torej planet z nekaj kopnega in plitvimi morji. Raziskava kaže v tej smeri," je izjavil prvi avtor, geofizik Edwin Kite.
"Presenetil nas je izid, da jih vsaj desetina ostane stabilnih najmanj milijardo let," je dodal.

Predpostavka simulacij je bila Soncu podobna zvezda (rumena pritlikavka). A po Kitovih besedah obeta tudi za planetarne sisteme okoli rdečih pritlikavk, ki so pogostejši. To pa zato, ker so predpostavili le stabilno osvetlitev. Za to pa lahko poskrbi tudi rdeča pritlikavka. Dolgoročno celo stabilnejše, saj imajo tovrstne zvezde življenjsko dobo več desetin, če ne celo stotin milijard let. Imajo pa en potencialno velik minus. Njihovi izbruhi so intenzivni in takšno sevanje bi lahko bilo za življenje smrtonosno, če planet nima dovolj močnega magnetnega polja in ozračja.


Sedmero kamnitežev in ultra hladna zvezda

Raziskava je še posebej zanimiva zato, ker imamo v galaktični soseščini prav tak sistem. Okoli zvezde TRAPPIST-1 se vrti (vsaj) sedem planetov, ki so po velikost in masi podobni Zemlji, vsaj štirje pa naj bi bili v območju zlatolaske. Februarska raziskava njihove sestave je pokazala, da so zagotovo kamniti, poskrbela je tudi za prvo oceno, koliko vode naj bi imeli. Kako so to izračunali? S pomočjo več vesoljskih in kopenskih teleskopov so opazovali, kako sedmerica kroži okoli Zemlje. Ker drugega vlečejo s svojo težnostjo, na poti glede na bližini rahlo gugajo. Na ta način so se znanstveniki dokopali do ocene njihove gostote in sestave. Hlapni elementi, najverjetneje voda, v njihovi masi zajemajo do pet odstotkov. To je ogromno oziroma kar 250-krat več od Zemljinih 0,02 odstotka.

Raziskava je pritrdila lanski mednarodni pod vodstvom observatorija v Ženevi in vesoljskega teleskopa Hubble. Takrat so natančneje preverili, koliko zvezda TRAPPIST-1 dejansko seva, in ugotovili, da ti planeti skozi svojo zgodovino niso mogli izgubiti preveč atmosfere oz. so danes lahko še precej vodnati.
Ena ogromna kaplja
Še en primer vodnatega planeta je Kepler-22b, odkrit leta 2011. Ta kroži okoli Soncu podobne zvezde v območju Zlatolaske. Je zelo nenavadno telo, ki mu ni najti para v domačem Osončju. Skoraj povsem naj bi bil sestavljen iz vode, iz vseplanetnega oceana, ki ima na sredini manjše kamnito jedro. Temperatura vode na vrhnjem delu je ocenjena na 15 stopinj Celzija. Možnost razvoja življenja ni izključena.






Ne smemo se slepo zanašati na domnevo, da za življenje potrebuješ Zemljinega dvojčka, torej planet z nekaj kopnega in plitvimi morji.

Edwin Kite, prvi avtor