Znanost in tehnologija

Poudarki

  • Opazovanja Perzejevega molekularnega oblaka
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 38 glasov Ocenite to novico!
Perzejev molekularni oblak
V 4,6 milijarde let starem Osončju je ena zvezda. V tem sistemu, ki je znotraj Perzejevega molekularnega oblaka, pa so tri (nastajajoče) zvezde, stare manj kot milijon let. Avtorji raziskave menijo, da skoraj vse zvezde nastanejo tako in v paru. Fotografija je posneta v radijski svetlobi. Foto: Bill Saxton, ALMA (ESO/NAOJ/NRAO), NRAO/AUI/NSF)
Perzejev molekularni oblak, gosto jedro
Gosto jedro, zgoščenina znotraj večjega molekularnega oblaka, je na tej radijski fotografiji obkroženo s sivo. V njem je nastajajoči binarni sistem. Vse skupaj je široko 0,1 svetlobnega leta oziroma dobri 6 tisoč astronomskih enot. Za primerjavo: najbližja Soncu sosednja zvezda je več kot 4 svetlobna leta stran. Foto: SCUBA-2 Sarah Sadavoy, CfA
IC 348
To infrardečo fotografijo regije IC 348 znotraj Perzejevega molekularnega oblaka je posnel Hubblov vesoljski teleskop. V spodnjem desnem delu je svetel objekt v obliki ventilatorja. To naj bi bila binarna zvezda, ki zaradi interakcije znotraj para oddaja pulze. Foto: NASA, ESA and J. Muzerolle, STScI
Barnard 68
V optični svetlobi so molekularni oblaki črni in vizualno neprebojni. Na fotografiji je oblak Barnard 68, ki ustavlja svetlobo zadaj ležečih zvezd ter meglenic. Foto: FORS Team, 8.2-meter VLT Antu, ESO
HL Tauri
Primer sistema z eno zvezdo HL Tauri 450 svetlobnih let stran. Takšen protoplanetarni disk naj bi imelo tudi Osončje 4,6 milijarde let nazaj. Foto: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO)

Dodaj v

Sonce in njegov izgubljeni dvojček?

Študija: Vse Soncu podobne zvezde verjetno rojene v paru
14. junij 2017 ob 18:55
Ljubljana - MMC RTV SLO

Znanstveniki so ocenili, da je Sonce na začetku verjetno imelo zvezdo dvojčico, ki pa se je kmalu po nastanku izgubila neznano kam.

Da bi se izognili zmedi: znanstveniki ameriške univerze Berkeley niso dejansko našli domnevnega dvojčka. Niti do ugotovitve niso prišli prek opazovanja Sonca samega. Gre za širšo študijo o tem, kako zvezde sploh nastajajo iz galaktičnih oblakov prahu in plinov. Astronomi so opazovali bližnjo zvezdno porodnišnico in iz tamkajšnje populacije izvedli statistične sklepe. Izidi bodo objavljeni v znanstveni publikaciji Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Kažejo pa, da se verjetno vse zvezde "rodijo" v paru in da v vsaj dveh tretjinah primerov en "dvojček" ubere svojo pot.

Kako zvezde nastanejo
Znano je že, da so zvezde plinski koncentrati. Nastajajo znotraj ogromnih, tudi desetine svetlobnih let velikih oblakov prahu in plinov. Ti oblaki se ponekod bolj zgostijo v "jajčaste kokone". Takšne lokalne pojave astronomi imenujejo gosta jedra. Znotraj teh jeder se na neki točki material začne vse hitreje sesedati, vse dokler ne nastane po sili težnosti oblikovana krogla. V njej vlada tolikšen tlak, da se atomi lažjih elementov zlivajo, pri čemer se sprošča energija - in krogla zasveti.

Eno takšno zvezdno porodnišnico so preučevali Berkeleyjevi znanstveniki. To je 600 svetlobnih let oddaljen in 50 svetlobnih let velik Perzejev molekularni oblak. Globoko v njem so iskali vse prej omenjeno: gosta jedra, primerke zvezd, preučevali njihovo starost in razmišljali, kako so medsebojno povezane, piše v sporočilu za javnost.

Zanimalo jih je predvsem, ali so tamkajšnje zvezde poparčkane ali celo potrojčkane, če že niso samotarke. V domači galaksiji je namreč sistemov z več težnostno povezanimi zvezdami ogromno; naj bi jih bila vsaj tretjina. Tudi najbližja sosednja zvezda, Alfa Kentavra, je pravzaprav sistem treh zvezd, ki krožijo okoli skupnega središča. Ni pa jasno, kako so ti sistemi nastali: z združevanjem že nastalih teles ali iz istega gostega jedra?

Kaj so storili
Molekularnega oblaka ni lahko opazovati, saj kot megla zastira svojo notranjost. Poleg tega so znotraj skrite zvezde večinoma zelo mlade, do največ enega milijona let, in še niso vstopile v fazo intenzivne svetlosti. Skozi navaden optični teleskop bi bil molekularni oblak videti kot črna zaplata na nebu. V radijskih valovih, ki se lahko prebijejo skozi koprene, pa ne. Astronomi so zato združili opazovanja v radijski svetlobi na več teleskopih. Ameriški VLA je lonček pristavil z zvezdnim cenzusom VANDAM, havajski teleskop JCMT pa skozi projekt Gould Belt Survey. Tako so dobili številke: v oblaku je 55 mladih zvezd v 24 večzvezdnih sistemih, večinoma binarnih; pa še 45 zvezd samotark.

Mladi narazen in ravno, stari skupaj kaotično
Dodatna analiza podatkov je razkrila še eno značilnost. Starejši večzvezdni sistemi so bili ozki, njihove zvezde so druga okoli druge krožile precej blizu. Mladi binarni sistemi pa so precej odprti, z oddaljenostjo para več kot 500 astronomskih enot. (Astronomska enota oz. AE je povprečna razdalja med Soncem in Zemljo, znaša pa približno 150 milijonov kilometrov.) Nadalje se pari mladih zvezd z medsebojno oddaljenostjo več kot 500 astronomskih enot vrtijo v ravnini, ki je skladna z ravnino matičnega "kokona". Kompaktni pari so bolj kaotični, so pokazala opazovanja. Vse to jih je pripeljalo do vmesnega sklepa: zvezde verjetno nastanejo v parih, nakar se v 60 odstotkih ločijo; in če se ne, potem se zvezdi v paru skozi čas vse bolj približujeta.

Hipotezo so preverili skozi računalniško modeliranje in simulacije Monte Carlo. Pretresli so vse glavne modele sesedanja molekularnih oblakov. "Prebili smo se skozi celo paleto statističnih modelov in z njimi poskušali pojasniti proporce populacij mladih samotark in binarnih zvezd pri vseh mogočih razdaljah v Perzejevem molekularnem oblaku. Edini model, ki je reproduciral dejanske meritve, je tisti, po katerem so vse zvezde od začetka binarne. In ti sistemi se ali skrčijo ali pa v nekaj milijonih let razbijejo," je izjavil astronom Steven Stahler, soavtor raziskave.

"Menimo, da večina zvezd, ki so relativno podobne našemu Soncu, nastane kot binarna zvezda. Po moji oceni smo za to trditev priskrbeli najtrdnejše dokaze do zdaj," je zatrdil.

Izgubljeni brat
Na podlagi tega modela je tudi Sonce moralo imeti svojega dvojčka. Zvezdo, ki je nastala tik zraven in očitno kmalu po nastanku ubrala svojo pot po Galaksiji. Po 4,5 milijarde let je zelo malo verjetno, da bi ubežnika našli, saj se je pomešal med preostale zvezde domače Galaksije, ocenjujejo na Berkeleyju. Avtorji raziskave nadalje poudarjajo, da bo treba model testirati še na številnih drugih zvezdnih porodnišnicah, a menijo, da bo hipoteza o izgubljenem Sončnem bratu dobivala vse več dokazov v prid.

Nedavno bližnje srečanje
Pred 70.000 leti je Sonce - sodeč po raziskavi univerze v Rochestru - že imelo en bližnji stik z neko drugo zvezdo. Zgolj 0,8 svetlobnega leta stran, torej prav po sredi Oortovega oblaka, je mimo švignila binarna zvezda WISE 0720-0846. Če bi oblet opravila le za ščepec bližje, bi lahko proti Zemlji pognala dež kometov in le eden bi bil dovolj, da bi ustavil razvoj homo sapiens sapiensa. Naša vrsta se je ravno takrat selila iz Afrike.

Aljoša Masten
Prijavi napako
Komentarji
Kazalo