Starost zagotovo prispeva k razvoju različnih motenj pri otrocih. To smo do zdaj že dognali. V preteklosti se je sicer večina pozornosti usmerjala na prispevek žensk k tej težavi, zato vemo, da je pri starejših ženskah npr. večje tveganje, da bodo imele potomstvo z Downovim sindromom.
Osredotočenost na ženske je seveda razumljivo – one so tiste, ki nosijo otroka, količina jajčec, ki so v življenju na voljo ženski, pa je določena že ob rojstvu. Mimogrede, kot fetusi v maternici jih imajo še okoli sedem milijonov, a jih telo do pubertete večino že reabsorbira, tako da v puberteto vstopijo z okoli 300.000 jajčeci. Po puberteti jih vsak mesec odmre okoli 1.000, končni števec jajčec, ki dejansko gredo skozi ovulacijo, pa se ustavi nekje med 400 in 500.

A v zadnjih letih se pozornost usmerja tudi na moške, predvsem na prispevek njihove starosti k povečanemu tveganju za neželene genske mutacije. V preteklosti, in še danes, je bila namreč glavna skrb (zaradi pomanjkanja jasnih primerljivih podatkov je razprava še vedno na široko odprta), ali plodnost moških upada.
Do pred približno 15 leti, ko se je tehnologija branja celotnega DNK začela hitro ceniti, se je tudi predpostavljalo, da je očetovski reproduktivni prispevek bolj "svež", saj moška moda neprestano proizvajajo semenčice, s čimer naj bi se izognili kopičenju poškodb DNK.
Moška ura tiktaka postopoma
A v letu 2003 so raziskovalci Kalifornijske univerze Berkeley in Nacionalnega laboratorija Lawrence Livermore v raziskavi ugotovili, da se kakovost sperme z leti slabša, zlasti z vidika gibljivosti semenčic, kar seveda pomeni čedalje večje težave pri poskusih zanositve.

Možnost za klinično abnormalno gibljivost semenčic, so ugotovili avtorji študije, je bila tako pri 22 letih 25-odstotna, pri 30 že 40-odstotna, pri 40. letu 60-odstotna in 85-odstotna pri 60. letu. V nasprotju z žensko biološko uro, ki v obliki zmanjšane možnosti zanositve izbruhne naenkrat in po 30. letu, moška biološka ura zlagoma opozarja nase. Raziskave so prav tako ugotovile, da se z leti zmanjšuje tudi sama količina semenčic.

Zaradi velike količine semenčic, ki jih dnevno proizvedejo moški, v splošnem prepričanju prevladuje, da moški lahko zaplodijo žensko tako rekoč na kateri koli točki svojega življenja. Načeloma da, a vseeno se tudi za moške možnost, da bodo lahko oplodili žensko, po dopolnjenih 40 letih začne drastično zmanjševati.

S starostjo se veča število prenesenih mutacij
Kaj pa tveganje za bolezni? Avtorji omenjene raziskave iz leta 2003 so nato v letu 2006 izvedli novo, ki pa se je tokrat osredotočala na dedovanje genskih mutacij in tveganje za nastanek določenih bolezni. Ugotovili so, da je odlašanje z družino poleg tveganja manjše plodnosti povečalo tudi tveganje za androhoplazijo (ta povzroča pritlikavost), Apertov sindrom (povzroča deformacije lobanje, obraza, dlani in stopal) in celo shizofrenijo.

Šest let pozneje je prelomna študija, ki jo je vodil Kári Stefánsson, direktor islandskega podjetja deCODE Genetics, te izsledke še okrepila. Na Islandiji so izvedli gensko raziskavo 78 trojčkov oče-mati-otrok, pri katerih so iskali mutacije. Ugotovili so, da so očetje na otroke prenesli kar štirikrat več novih mutacij kot matere – povprečno 55 v primerjavi s 14, ki jih prenesejo matere.
Takrat so raziskovalci ocenili, da bo leta 2011 rojeni otrok na Islandiji imel v povprečju 70 novih mutacij, medtem ko jih je imel novorojenček leta 1980 okoli 60. V tem času se je povprečna starost očetov dvignila z 28 na 33 let.

Večina teh mutacij je sicer neškodljiva. Gre za nekaj deset napak pri šestih milijardah mogočih nukleotidov, ki bi se z mutacijo lahko spremenili. Velik del našega DNK je namreč nekodirajoč, kar pomeni, da je namenjen zaščiti kodirajočih delov DNK (delov, ki zapisujejo ključne genske informacije), zato je večja verjetnost, da se bo mutacija zgodila na nekodirajočem delu in tako gen ne bo okvarjen.
Kljub temu pa je ekipa identificirala tudi nekaj takih mutacij, ki so jih pretekle raziskave povezale z avtizmom in shizofrenijo. Čeprav sama raziskava ni dokazala nedvoumne povezave med tem, da starejši očetje prenesejo več zdravju škodljivih genov, izsledki to močno implicirajo, so pojasnili avtorji študije.

V drugem ločenem članku so ob tem njegovi avtorji predlagali tezo, zakaj je pri starejših očetih več mutacij. Predvidevajo, da spermijem določene mutacije povečajo konkurenčno prednost znotraj mod. In ko se praspolne celice delijo, iz njih pozneje nastanejo spermiji, se z njimi kopičijo tudi določene mutacije.
A čeprav so te dobre za semenčice, niso nujno dobre tudi za otroka, z odlašanjem starševstva pa vse več semenčic nosi to mutacijo, s čimer se poveča možnost prenosa v splošno populacijo. In kot so že ugotovili v študiji na Islandiji, se v splošno populacijo vnaša tudi več novih mutacij. Kar ni nujno slabo, saj ne vemo, katera izmed njih je lahko koristna.

Niso verjeli lastnim izsledkom
Izsledki iz leta 2012 so spodbudili tudi raziskovalce z Univerze v Indiani, kjer so v lansko študijo vzeli otroke istih očetov in jih primerjali med seboj po različnih merilih duševnega zdravja in akademskega uspeha, je rezultate raziskave povzel spletni Time. Iz švedskega registra o rojstvih so izbrali 2,6 milijona otrok, ki so se rodili 1,4 milijona očetom.

Izsledki so jih tako presenetili, da so naslednja dva meseca porabili za to, da so jih še enkrat preverili. Nič ni bilo narobe z njimi. Če je islandska študija ugotavljala, da bi višja starost očetovega DNK lahko prispevala k okoli 15 odstotkom primerov avtizma, pa so znanstveniki iz Indiane ugotovili, da je to tveganje pri očetih, starejši od 45 let, kar 3,5-krat večje v primerjavi z otroki mlajših očetov.
To pa še ni vse, otroci starejših očetov so izkazali celo 13-krat večje tveganje za razvoj ADHD-ja (primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti), 25-krat večje tveganje za razvoj bipolarne motnje ter dvakrat večje tveganje, da se jim razvije psihoza. Podvojilo se je tudi tveganje za različne odvisnosti, verjetnost, da bodo imeli v šoli slabše ocene kot njihovi vrstniki mlajših očetov, pa je bila večja za 60 odstotkov.

Te številke so dobili, čeprav so nadzirali nekatere dobro znane dejavnike, ki vplivajo na slabe ocene in duševne bolezni, npr. starost matere, vrstni red rojstva otroka, izobrazbo staršev, kriminalno in zdravstveno preteklost …

"Študija nakazuje, da bi specifični učinki višje očetovske starosti lahko bili še veliko hujši, kot smo domnevali," je poudaril eden izmed avtorjev, profesor na indianski univerzi Brian D’Onofrio.

Tako kot višja starost ženske prispeva k povečanju možnosti genetskih napak pri otroku, šele zdaj znanstveniki ugotavljajo, da isto velja tudi za moške. Morda celo v večji meri, saj se število posredovanih mutacij pri ženski na neki točki ustavi, pri moških pa tega praga očitno ni.
Zagotovo pa bo potrebnih še več podatkov drugih raziskovalnih skupin, saj se je to področje začelo natančno raziskovati šele pred nekaj leti. A študije, ki so bile opravljene doslej, odkrivajo, da višja starostjo očeta lahko povzroči več težav otrok – npr. prezgodnja rojstva, majhna teža ob rojstvu, celo povezave z zajčjo ustnico in določenimi oblikami raka so našli.

A seveda je treba znova poudariti – višja starost pomeni le večje tveganje (če se mrtvo pijani usedete za volan, še ne pomeni, da ne boste več prišli domov, se pa tveganje zelo poveča), ne pa gotovega dejstva. Vsekakor nove informacije pomenijo, da bodo potencialni starši pri načrtovanju družine morali po novem resno premisliti tudi, kaj za podmladek pomeni očetova starost.