Supernove, ostanki eksplozij velikih zvezd, ki jih na nebu vidijo teleskopi, se lahko poveže tudi z zgodovinskimi zapisi. Toda ni ravno lahko natančno določiti, s katerimi. S podobe na nebu se ne da popolnoma natančno določiti starosti dogodka. Iz zgodovinskih zapisov se obenem da marsikaj izvedeti o pojavih na nebu; o zaporedjih zvezdnih dogodkov, o lastnostih raztreščene zvezde. Če je starost natančno znana, seveda. Znanstveniki za Nasinim vesoljskim teleskopom Chandra so s svežo raziskavo presekali vez med enim zgodovinskim zapisom in eno supernovo na nebu, imenovano G11.2-0.3.

Nekaj drugega je vznemirilo Kitajce
Do zdaj so menili, da je prav ta supernova (desno na naslovni fotografiji) razsvetljevala zenice kitajskih astronomov leta 386 našega štetja. Dvom o tem je pred časom zasejal petmetrski teleskop na observatoriju Palomar. Z opazovanji v infrardeči svetlobi je v prostoru med Zemljo in supernovo zaznal oblake prahu. Ti so tako obsežni, da bi lahko skoraj popolnoma zastrli luminozni dogodek, ki bi bil za opazovalce na Zemlji zato tako rekoč neviden. Sveža opazovanja z vesoljskim teleskopom Chandra v rentgenskih žarkih so prašnate motilce potrdila, so sporočili z ameriške vesoljske agencije Nasa.
Tako ostaja izvor dogodka iz leta 386 skrivnost. Izidi raziskave so objavljeni v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.
Hitrost širjenja mehurja
Chandra je najzmogljivejši vesoljski teleskop za ta del elektromagnetnega valovanja. Ker deluje že od leta 1999, so lahko znanstveniki primerjali izide kar štirih različnih opazovanj, razpotegnjenih čez poldrugo desetletje. Tako so izmerili hitrost širjenja mehurja supernove. Pridobljene podatke so ekstrapolirali na precej daljše časovno obdobje in prišli do obdobja, v katerem je zvezda, ki je ustvarila G11.2-0.3, dejansko eksplodirala. To naj bi se zgodilo pred od 1.400 do 2.400 leti, gledano z Zemlje. Sama supernova je namreč približno 16.000 svetlobnih let stran.
Na podlagi starih podatkov, pridobljenih z drugih opazovalnic, so znanstveniki to konkretno supernovo uvrščali med tiste, ki jih raznese zaradi sesutja jedra zelo masivne zvezde. Opazovanja Chandre to potrjujejo in G11.2-0.3 uvrščajo med najmlajše takšne supernove v naši Galaksiji. Prvo mesto sicer pripada Kasiopeji A. Tudi pri tej so na enak način izmerili hitrost širjenja in ugotovili, da se je zgodila leta 1.680 našega štetja, kar prav tako ni bilo vidno na Zemlji zaradi vmesnega prahu.
Tako je ta trenutek edina supernova, ki so jo historično brez dvoma in potrjeno videli, meglica Rakovica. Ljudi je presenetila leta 1.054, zgodaj v srednjem veku, piše v Nasinem sporočilu za javnost.
Neenakomerni vetrovi
Čeprav fotografija na desni strani kaže supernovo v precej okrogli obliki, je v resnici dokaj neenakomerno oblikovana. Avtorji raziskave zato domnevajo, da je eksplodirana zvezda skoraj popolnoma izgubila vse svoje zunanje plasti, pa naj bo to zaradi asimetričnih vetrov ali pa zaradi interakcije z bližnjo zvezdno kolegico.
Globoko znotraj oblaka se skriva nevtronska zvezda, najgostejši objekt, ki še ni črna luknja in prizorišče skrajnosti (več o teh nenavadnih objektih tukaj). Nevtronska zvezda v G11.2-0.3 je pulzar, vrsta nevtronske zvezde, ki se še posebej hitro vrti okoli lastne osi, pri tem pa ustvarja še svojevrstno meglico. Kombinacija pulzarjeve ekstremne rotacije in prav tako ekstremnega magnetnega polja ustvarja - spet - skrajno močno elektromagnetno polje. To polje izstreljuje curke snovi in antimaterije stran od obeh polov pulzarja, posledično pa še ustvarja močan veter, ki se giblje vzdolž ekvatorja.
Še dve starejši supernovi
V zadnjem času je na dan prišla še ena zanimiva raziskava, povezana s supernovami. Znanstveniki na Univerzi v Kansasu so eno supernovo povezali z manj obsežnim množičnim izumrtjem, druga pa naj bi tudi pustila sled na biotski raznovrstnosti.
Prazgodovinski, a blizu
Obe naj bi eksplodirali daleč v prazgodovini, a prostorsko precej bolj blizu, zgolj 300 svetlobnih let stran od Zemlje. Prva naj bi se zgodila pred od 1,7 do 3,2 milijona leti, druga pa med 6,5 in 8,7 milijona let v preteklost. Obe sta bili dovolj silni, da sta najbrž nočno nebo razsvetlili z modro svetlobo in vsaj nekaj tednov motili bioritem živali. Nato je bil najbrž opazen učinek zaradi ionizirajočega sevanja. V osnovi je vsaka žival, naj bo kopna ali ne preveč globoko v vodi, prejela odmerek sevanja, primerljivim z eno seanso računalniške tomografije. Še najpomembnejši pa so bili kozmični žarki, pojav, pred katerim nas navadno ščiti Zemljino magnetno polje. Če pa je izbruh premočan, tudi to ne zaustavi vseh delcev, prihajajočih iz oddaljenega vesolja.
Primer je sevanje iz muonov, delcev, podobnih elektronom, le da so nekaj stokrat masivnejši od njih in lahko prodrejo skozi stotine metrov skale. Tudi v običajnih razmerah nas obstreljujejo, in to ves čas. Večina jih preprosto švigne skozi naša telesa, a ker jih je veliko, tu pa tam kakšen zadene neposredno v atome teles in prispeva k škodi zaradi ionizirajočega sevanja. Običajno prispevajo šestino odmerka radiacije, ki jo prejme skoraj vsako živo bitje na Zemlji. A če se jih naenkrat pojavi dvajsetkrat več, se odmerek pošesteri, navajajo na Univerzi v Kansasu.
Možnost sostorilstva pri izumrtju
Poleg tega lahko pusti posledice na Zemljini atmosferi in troposferi. Avtorji raziskave zato menijo, da manjše množično izumrtje, ki se je zgodilo pred 2,59 milijona leti, ni naključje, temveč je najbrž povezano z učinki supernove. Takrat se je Afrika izsušila, precej gozdov se je prelevilo v savane, le malo pozneje pa se je ponovilo nekaj ledenih dob. Ni popolnoma jasno, zakaj so nastale. "Morda zveni nekoliko kontroverzno, a obstaja možnost, da so kozmični žarki pri tem odigrali svojo vlogo," je izjavil Adrian Melott, soavtor raziskave, objavljene v The Astrophysical Journal Lettersu in financirane s pomočjo Nase.
Posledice supernov so navadno vizualno privlačne. Galerija je na voljo tukaj.