Zanimivosti pri odkrivanju planetov zunaj Osončja je vse več. Medtem ko še pred kakšnimi 20 leti človeštvo sploh ni poznalo niti enega eksoplaneta, jih danes odkrivamo po več kot tisoč na leto. Med njimi je čuda različnih sistemov, ki kažejo, da je galaksija polna izjemno raznolikih zvezd, svetov in drugih pojavov.
Med zanimivejše in precej nenavadne spada sistem Trappist-1, ki je poleg tega še skorajda sosed Zemlje. Poznamo ga že skoraj leto dni. Je samo 39 svetlobnih let stran, kar je v Galaksiji, razprostrti čez najmanj 100.000 svetlobnih let, le lučaj stran.

V sredini sistema je zvezda Trappist-1, ki našemu Soncu ni preveč podobna. Je drobcena in izjemno hladna pritlikavka, zato pa neprimerno stabilnejša kot Sonce. "Gori" oziroma v svoji sredici elemente staplja precej počasneje, zato bo dokaj enakomerno svetila tisoče milijard let. Sonce ima po drugi strani le okoli 10 milijard let življenjske dobe.

Ima le nekje desetino mase Sonca, podobno velja za premer, in tudi sveti precej medlo. Če bi nadomestila Sonce na sredi Sončnega sistema, bi se naenkrat znašli v somraku in zmrzali.

A v tamkajšnjem planetarnem sistemu vseeno ni ne temno ne mrzlo. Planeti so nagneteni gosto okoli nje. Trije, ki so jih odkrili lani, so, denimo, precej bližje hladni pritlikavki, kot je Merkur Soncu – pa je Soncu najbližji planet.

Ne trije, temveč sedem
Od zdaj naprej pa vemo, da na tem ozkem prostoru niso nagneteni samo trije eksoplaneti, temveč jih je tam kar sedem. V zadnjem letu je namreč ta zanimivi sistem družno opazovalo nekaj najmočnejših teleskopov in našlo štiri dodatne zunajosončne planete. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature.

Za lažjo predstavo, kako zgoščeno je vse skupaj: sedmerica je okoli zvezde Trappist-1 približno tako, kot so lune okoli Jupitra. Zaradi tega je na okoliških planetih še vedno dokaj toplo.

Kakšne so tamkajšnje razmere
Poimenovani so po črkah abecede od b do h, pri čemer je planet Trappist-1b zvezdi najbližji, Trappist-1h pa od nje najbolj oddaljen. Toplota, ki jo prejemajo, je temu primerno različna. Znanstveniki ne vedo točno, kakšna je razlika, saj imajo na voljo premalo podatkov. So pa opravili kup simulacij in predstavili ugotovitve, kakšne razmere naj bi vladale na sedmerici.

Teoretično bi lahko bilo prav vseh sedem planetov v območju Zlatolaske; tam, kjer ni ne prevroče ne prehladno za obstoj tekoče vode. Tako zatrjujejo na Evropskem južnem observatoriju. Toda upoštevajoč druge dejavnike, so notranji planeti (b, c in d) najbrž prevroči. Najbolj oddaljeni Trappist-1h je po drugi strani verjetno premrzel in če je tam H₂O, je najbrž v ledeni obliki – ob predpostavki, da ga ne greje plimska energija.

"Planeti Trappist-1e, f in g so po drugi strani sveti gral za astronome, saj so [po modelu] v območju Zlatolaske in morda prekriti s celimi oceani tekoče vode," piše v sporočilu za javnost.

Kako so jih našli
Sedmerico so našli s t. i. tranzitno metodo. Niso jih fotografirali neposredno, temveč so opazili senco, ki jo mečejo proti nam. Ko namreč eksoplaneti z našega zornega kota prečijo ploskev zvezde, za drobec zmanjšajo njeno svetlobo. Učinek je podoben tistemu, ko mrčes obleta oddaljeno, močno ulično svetilko.

Glede na pogostost oz. periodičnost temnitve svetlobe zvezde izračunajo velikost planeta, ne morejo pa določiti njegove sestave in gostote. Tokrat je na pomoč priskočil vesoljski teleskop Spitzer in omogočil, da so se dokopali tudi do teh informacij. Tako je znano, da so ti planeti kamniti - in ne plinasti, kot denimo Saturn. Podobno kažejo tudi opazovanja prvobitne trojice iz leta 2016, ki jo je opravil Hubble.

Kaj vemo in kaj to pomeni za življenje
Poudariti je treba, da je o teh planetih znanega izjemno malo in da je do sklepanja, ali ima morda kateri izmed njih do življenje prijazne razmere, zelo, zelo daleč. Upoštevati je treba tudi nekaj dejavnikov, ki so lahko za razvoj življenja usodni. Ker so planeti tako blizu zvezde, so morda z eno stranjo vedno zaklenjeni nanjo. Tako se polovica planeta praži v sevanju, druga je večno mrzla. Morebitna atmosfera pa v tem primeru vedno piha okoli planeta in vprašanje je, kako ugodni so večni orkanski vetrovi. Na zaklenjenem svetu bi se življenje morda razvilo na območju somraka, na robu med dnevom in nočjo, kjer bi morda lahko vladale zmernejše temperature.

Manjše zvezde, denimo rdeče pritlikavke, so nadalje znane po močnejših izbruhih sevanja. Morebitne atmosfere teh planetov bi lahko izbruhi skozi milijarde let odpihnili. S takšnimi vprašanji se zdaj znanstveniki ukvarjajo pri najbližjem eksoplanetnem sosedu Zemlje, Proksimi Kentavri b.

Za zdaj je znano to, da je sedem planetov pri Trappistu-1 kamnitih, po velikosti podobnih Zemlji, in da so trije izmed njih verjetno v za življenje prijaznem območju. Tako ima sistem Trappist-1 največ planetov v velikosti Zemlje do zdaj in tudi največ planetov, ki bi potencialno lahko podpirali razvoj življenja.
Za kaj več informacij bo treba počakati na zmogljivejše teleskope, kot je prihajajoči James Webb ali ESO-v evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT).

Video 1: Simulacija sistema Trappist-1

Video 2: Navidezno potovanje od Zemlje do sistema Trappist-1

Video 3: Nasina 3D-vizualizacija, kako naj bi bilo na površju enega izmed planetov