Večina jih je bila ustvarjena v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, nekaj jih je nastalo kasneje, nekaj pa jih je celo še vedno v uporabi, ne glede na njihovo nejasno zgodovino. Večina tarč je narejenih po zgledu tistih, ki sta jih zasnovala ameriško letalstvo in ameriška vesoljska agencija Nasa (pred letom 1958 njena predhodnica NACA).
To so ploščadi iz betona oziroma asfalta, ki merijo 23,78 × 16,15 metrov ter so na debelo prekrite s plastmi črne in bele barve. Vzorec, s katerim je poslikana vsaka tarča, sestavlja niz vzporednih in pravokotnih črt, ki se ponavljajo v približno 15 različnih velikostih, občasno jih spremlja tudi bel kvadrat. To postavitev včasih imenujejo "skupina Tribar v razmerju 5:1".
Podobno razmerje uporabljajo pri običajnem preizkusu ločljivosti, ki se imenuje "Tarča ameriškega letalstva (USAF) za preizkušanje ločljivosti iz leta 1951". Tovrstne preizkusne vzorce v tiskani obliki navadno uporabljajo kot diagrame v optičnih laboratorijih; z njimi preizkušajo ločljivost mikroskopov, teleskopov, kamer in optičnih bralnikov. Njihovi precej večji sorodniki v naravi pa sodelujejo v laboratoriju pokrajine.

Tarče delujejo podobno kot optometrična tabela: skupina najmanjših črt, ki jih je še mogoče razločiti, določi ločljivost optičnega instrumenta. Zračna fotografija uporablja tovrstno testiranje kot osnovo za kalibriranje in fokusiranje zračnih kamer, ki potujejo z različnimi hitrostmi in na različnih višinah. Na podoben način lahko te tarče uporabljajo tudi sateliti.

Mnogo takšnih tarč za preverjanje ločljivosti je v puščavi Mojave v ameriški zvezni državi Kaliforniji, ki je eno od najpomembnejših območij za razvoj in preizkušanje nadzornih letal. Nekatera najbolj napredna letala, ki so jih proizvedli v ZDA, npr. modeli A12, SR-71 Blackbird in U-2, niso oborožena, temveč so pravzaprav zasnovana kot leteče kamere. Letalo X-15, ki še danes ohranja rekord najhitrejšega letala s posadko, je v petdesetih letih 20. stoletja letelo nad temi tarčami, opremljeno s kamerama Fairchild in Hycon, ki sta bili usmerjeni proti tlom. Tudi brezpilotna letala, ki so jih prav tako precej razvijali in preizkušali v puščavi Mojave, so zasnovali kot nosilce za kamere. Vsaj na začetku.

Tarče s triprožnim razmerjem sicer še vedno uporabljajo za nekatere preizkuse in umeritev optičnih kamer, a pravzaprav sodijo v preteklost. Tabela za preizkušanje ločljivosti iz leta 1951, na podlagi katere so narejene, je stara več kot 60 let in je bila v začetku zasnovana za filmske kamere, še pred pojavom visokoločljivostnih digitalnih sistemov in CCD-kamer (kamer s svetlobno občutljivim detektorjem, op. prev.). Razporeditev črt in presledki med njimi namreč niso najbolj ustrezni za računalniško analizo (ne gre za eno samo vrsto, temveč za dve ali tri vrste parov), poleg tega pa ima še določene druge težave s frekvenco in modulacijo, zaradi katerih določanje ostrine z digitalnimi sredstvi ni natančno. Leta 2006 je ameriško letalstvo tabelo, znano tudi pod oznako MIL-STD-150A, uradno nehalo uporabljati za fotografske leče, ne da bi jo nadomestilo z drugo. Preizkusni vzorci v naravi tako večinoma samevajo in propadajo.

Danes so te analogne tarče, ki so jih zgradili za tajna vohunska letala in ki so prostemu očesu skrite, neuporabne, a vendar na ogled celemu svetu, saj jih razkrivajo satelitski posnetki digitalne dobe.
Center za tolmačenje rabe tal, Kalifornija, ZDA