Minilo je 35 let, odkar se je Voyager 1 odpravil na pot proti "koncu" našega osončja in, kot kaže, dan, ko bo prestopil mejo in vstopil v medzvezdni prostor, ni več daleč, se veselijo znanstveniki Nase.

"Zadnji podatki s sonde kažejo, da je ta v nedvomno novem območju, kjer se razmere zelo hitro spreminjajo," je dejal Ed Stone iz kalifornijskega tehnološkega inštituta v Pasadeni, ki spremlja Voyagerjevo pot. "Vznemirljivo je. Približujemo se zadnji meji našega sončnega sistema," je še dodal.

Meja, o kateri govori Stone, je rob heliosfere, sončevega magnetnega plašča, ki obdaja sončni sistem in ga "napihujejo" sončevi vetrovi. Znotraj nje je "dom" - sončni sistem in zunaj nje neznano področje medzvezdnega prostora, kamor plovilo, ki bi bilo delo človeških rok, še ni zašlo.

Dokaz, da se Voyager 1 približuje medzvezdnemu prostoru, je število kozmičnih delcev - žarkov, ki jih na poti zaznava. Gre za delce visokih energij, ki s hitrostjo blizu svetlobne prihajajo iz smeri oddaljenih supernov in črnih lukenj. Heliosfera sončni sistem ščiti pred "napadi" teh "subatomskih nabojev", saj jih odbija ali upočasnjuje, preden dosežejo planete.

Število delcev, ki jih je na svojem potovanju srečal Voyager 1, je v zadnjih dveh letih postopoma naraslo za 25 odstotkov, od 7. maja letos pa njihova količina narašča po pet odstotkov na teden. Tako hiter porast lahko pomeni, da se sonda bliža koncu 18 milijard kilometrov dolge poti od Zemlje.

Znanstveniki pričakujejo, da se bo, ko bo zapustil osončje, smer Voyagerjevega magnetnega plašča spremenila in prilagodila magnetizmu medzvezdnega prostora. Strm porast kozmičnih delcev po mnenju znanstvenikov kaže, da do tega dogodka ni več daleč.

Sondi na pot poslali leta 1977
Vojager 1 so skupaj z njegovim dvojčkom Voyagerjem 2 na pot poslali leta 1977 s ciljem obiskati druge planete našega osončja. Obe sondi nosita tudi podatke o človeški civilizaciji, shranjene na pozlačeni bakreni gramofonski plošči v ohišju aluminijaste skrinje.