Svetovna gospodarska in finančna kriza v Sloveniji traja dlje kot drugje po svetu. Medtem ko so se ZDA že po nekaj letih začele obračati navzgor in ko je Evropska unija na splošno na zeleno vejo splavala z zamikom, je Slovenija gospodarsko rast dosegla šele lani. Posredna žrtev je članstvo v dveh evropskih organizacijah, ki po svetu uživata velik ugled in skrbita za znanstvene in tehnološke preboje na pionirski ravni.

Prva je Evropska vesoljska agencija, organizacija z več kot 2000 zaposlenimi in letnim proračunom za dobre štiri milijarde evrov. Evropske države sicer imajo svoje lastne tovrstne ustanove, a za največje, najdražje in tudi najzahtevnejše projekte je potrebna sinergija. Ne le znotraj EU-ja, še bolj zunaj celine, in ravno zato je bila Esa leta 1975 ustanovljena. Njen poglavitni namen je bil - in je deloma še vedno - krepiti sodelovanje z ameriško Naso in drugimi.

Razvila je lastno raketo Ariane, ki v sodobni različici leti še danes, in se usmerila v znanstvene in komercialne projekte. Človeške podvige je prepuščala Nasi, s katero je vseskozi tesno sodelovala, ter se z urjenjem astronavtov začela ukvarjati šele leta 1990. Za prevoz v vesolje se je vedno zanašala na druge sile, denimo na Rusijo s Sojuzi. Vse to pa agencije ni ustavilo, da ne bi sama prispevala prelomne podvige: zadnja sta pristanek na kometu in spremljanje te repatice na poti okoli Sonca ter postavljanje najsodobnejšega geolokacijskega sistema Galileo.
Denar gre, pa se tudi povrne
Esa je skladno z imenom izključno evropski klub, četudi ustanovni dokumenti tega ne nalagajo. Edina izjema je Kanada, ki je v druščini že od leta 1979. Članstvo prinaša obilo prednosti, tako gospodarske v obliki poslovnih priložnosti kot v oplajanju znanstvene sfere in tehničnem znanju. Za polnopravno vstopnico v evropski klub mora članstva željna država premagati tristopenjski mehanizem.

Prvi korak je podpis sporazuma o sodelovanju. Kandidatki naloži omejeno finančno breme, ki ji omogoči sodelovanje pri prav tako omejenem obsegu projektov in razpisov. Drugi korak je še en sporazum, ki sodelovanje nadgradi in podeli uradni naziv sodelujoča članica. Njegov pomembni del je sporazumen petletni načrt, ki naj bi državi omogočil povečanje in krepitev njenih zmogljivosti, ki so lahko uporabne v vesoljski industriji. S tem naj bi nove članice zmanjševale razvojni zaostanek za obstoječimi, a skladno s tem se krepijo tudi finančne obveznosti kandidatke. Ko se petletka konča, se lahko država odloči za novih pet pomladi tovrstnega sodelovanja ali pa zaprosti za polno članstvo.

V časih pred krizo je kopica vzhodnoevropskih držav končala dolgotrajen proces vstopanja v Evropsko unijo in zvezo Nato. Ni minilo dolgo, da so ambicije razširile tudi na Eso. Slovenija je svoj podpis dodala na predvečer krize, poleti 2008. Januarja 2010 je sledil drugi korak, ki je dokončno začel veljati 30. novembra istega leta. Naš letni prispevek od takrat znaša 1,4 milijona evrov, je pojasnila Sabina Koleša, generalna direktorica direktorata za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo, in čas se bliža za vprašanje, ali naj se ta zviša.

Slovenija pred odločitvijo
Pravzaprav bi že moral priti. Navadno morajo države Esi svojo odločitev za prestop v polnopravnost sporočiti leto dni pred iztekom programa, kar je v tem primeru že poteklo. A ker je Slovenija v zadnjih letih zelo pogosto menjavala vlade in pristojne ministre, v procesu ni bilo stabilnosti. Rok so na Esi zato podaljšali do junija letos. Takrat mora pristojno ministrstvo pripraviti predlog odločitve in ga posredovati vladi - ta pa sprejme dokončno odločitev. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo bo na podlagi analize vseh dejavnikov vladi predlagalo polno članstvo, je napovedala Koleševa. In dodala - ob upoštevanju potencialov in proračunskih zmožnosti.

Končna odločitev torej kljub naravnanosti ministrstva ni gotova. Če bo namreč vlada kot kolektivni organ prižgala zeleno luč, se bo država zavezala k letnemu nakazilu približno dveh milijonov evrov. Številka je sicer vezana na BDP in se v pogajanjih z Eso lahko še zmanjša, a obveznost bo v vsakem primeru resna. "S finančnega vidika bo potrebna zelo premišljena odločitev," je poudarila direktorica direktorata. "Ne moremo si privoščiti, da denarja potem ne bi bilo. Tudi z vidika ugleda države," je dodala.

Za korak naprej obstaja precejšnja ekonomska vaba. Veliko denarja bo prišlo nazaj. V "dlje časa pridružene članice" se vrne do 90 odstotkov vložka, medtem nekatere polnopravne članice naberejo kar sedemkratnik osnove vsote in več. Na ministrstvu so naračunali, da slovenski potencial absorpcije znaša 4,6 milijona evrov letno, kar je več kot dvakratnik članarine. A to je teoretična številka. Koliko bi podjetja s svojimi visokotehnološkimi izdelki in storitvami lahko počrpala, bo ostalo odprto vprašanje vse do morebitne izvedbe.
Vsekakor se bodo gospodarstvu odprli tudi poprej nedostopni razpisi, dejstvo, ki se je v iztekajoči petletki izkazalo v tem, da so med sodelujočimi omenjene večinoma izobraževalne in raziskovalne ustanove. Prvi je Inštitut Jožefa Stefana (tudi s testi dolgotrajnega ležanja), veliko je prispevala Fakulteta za matematiko in fiziko, med podjetji najdemo EMO Orodjarno. Zdaj pa lahko nastopi priložnost za visoko razvojno naravnana, nišna podjetja - veliko jih je že izrazilo interes.

Strategija pametne specializacije
Kje so možnosti Slovenije, bo veliko povedala prihajajoča Strategija pametne specializacije, in tudi ta bo odigrala svojo vlogo pri dokončni odločitvi vlade. Drugi resorji, razen obrambnega, so načelno podporo že izrazili. Če torej denar ne bo problem, lahko pričakujemo zelen semafor - a ta ne bo zadnje sito. Sledita še dve, kjer lahko vse skupaj obvisi. Prva je pogajalski postopek z Eso, v katerem lahko agencija ugotovi, da država še nima dovoljšnih zmogljivosti. A glede na to, da jih je preverjala že večkrat, je to po mnenju direktorice direktorata bolj teoretična kot realna možnost. Zadnje sito pa so kar domači politiki: poslanci DZ-ja bi morali pogodbo še ratificirati.

Odprto ostaja vprašanje, ali si lahko Slovenija privošči, da ob vse bolj aktualni komercializaciji vesolja in vse odmevnejših znanstvenoraziskovalnih prebojih na ta vlak ne skoči. Na drugi strani Atlantskega oceana, na Nasi, je glavni administrator Charles Bolden dal jasno vedeti, da bo agencija drugo desetletje porabila večino sredstev ob Luni, kjer bo zagotavljala vso potrebno infrastrukturo v pomoč zasebnikom, ki bi se radi spustili nanjo. Razvijala bo tehnike lovljenja asteroidov in posredno že načenja vprašanje lastnine.
Ne bo pa vesolje aktualno le s tega vidika. Koleševa je izpostavila domači planet, kjer meritve okolja iz orbite pridobivajo aktualnost, sateliti (tudi nanoizvedbe) pa postajajo vse dostopnejši. Kot zadnje, vesolje je bilo v zadnjih 60 letih skoraj vedno tudi stvar prestiža in nacionalnega ponosa ob pionirskih dosežkih. Bo Slovenija zraven, če se bo prihajajoči novi generalni direktor Ese Johann-Dietrich Wörner res odločil za gradnjo kolonije na oddaljeni strani Lune?

Cern potrjen, toda visi v zraku
Druga velika zgodba je Evropska organizacija za jedrske raziskave ali Cern. Ko vse več znanstvenikov različnih področij odhaja v ZDA in tam išče priložnosti, Cern ostaja tisti adut Evrope, ki največje področne znanstvenike tako iz ZDA kot preostalega sveta vleče na staro celino. Že dolgo je najzmogljivejši trkalnik delcev pri visokih energijah, poskrbel je za več Nobelovih nagrad, svetovni splet in ugotovitev, da bi bila vsa snov brez mase, če ne bi obstajal Higgsov bozon. Slovenija je svoje znanstveno sodelovanje začela že davno, a proces državnega približevanja so prav tako zavrli kriza, z njo povezano pomanjkanje denarja in politična nestabilnost.

Še posebej nestabilnost je zelo aktualna, saj področje Cerna pri nas pokriva ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. V zadnjih štirih letih se je zamenjalo kar pet ministric in ministrov, s tem, da je vodilno mesto tudi ta trenutek izpraznjeno. Kandidatko Majo Makovec Brenčič mora DZ še potrditi (ali zavrniti), zato so z ministrstva odgovore na naša vprašanja odklonili. Dokler namreč ni vodilne osebe na položaju, njenih stališč in potez ni mogoče napovedovati.

Tudi Cern je v bistvu evropski klub, saj se do polnopravnega članstva lahko dokopljejo le evropske države. Je pa obenem tudi precej bolj odprt za druge oblike sodelovanja, ki v različnih variacijah obsegajo tudi Rusijo, Indijo, ZDA - praktično ves razviti svet. S tem ga posredno podpira več kot pol milijarde ljudi, kar v povprečju državljana letno stane dobra dva franka. Dokaj prazen je le zemljevid Afrike.
Sodobno težnjo odpiranja za nove subjekte, s katerimi se finančno breme širše razporedi, je zajel še Izrael, ki je kot edina neevropska država postal polnopravni član leta 2014. Cern prav tako ni institucija Evropske unije, temveč samostojen subjekt, v katerem ima Evropska komisija zgolj status opazovalke.
Cern v bistvu skrbi za temeljno infrastrukturo v Švici, torej za sam veliki hadronski trkalnik ter druge pritikline, ki omogočajo dnevno delovanje. Ločiti ga je treba od številnih eksperimentov, ki delujejo vzporedno, vsak s svojimi interesenti in denarnimi podporniki.
Politični labirint
Prvi tripartitni sporazum o sodelovanju med IJS-jem, FMF-jem in Cernom izhaja že iz leta 1989, država pa je svoj prvi uradni sporazum podpisala z nastopom samostojnosti. Ta je še danes podlaga za udeležbo znanstvenikov pri projektu, za denarno participacijo pa je poskrbel memorandum o soglasju s sodelovanjem ATLAS.

A druga dimenzija je, kot omenjeno, osrednji Cern. Vlada se je že leta 2009 odločila za članstvo - nato se je začela serija usodnih zapletov. S sklepom je pooblastila ministrstvo, pristojno za znanost, da izpelje vse potrebne postopke, ki bi Sloveniji zagotovile status kandidatke za članstvo. Dve leti je potrebovalo za odločitev, da bo organizacijo s sedežem v švicarskem Meyrinu zaprosilo za pridruženo članstvo, ki bi trajalo pet let. Stekla so pogajanja, ki so pokrila skoraj vse podrobnosti (tudi dinamiko plačevanja in višino obveznosti), a do konkretnih, formalnih korakov nikoli ni prišlo. Nazadnje je sklep vlade ponovno pregledala ekipa tedanje premierke Alenke Bratušek in izdala nove smernice za pogajanja, a spet - brez konkretnih posledic.

Predprejšnja pristojna ministrica aktualne vlade, Stanka Setnikar Cankar, je v odgovoru na poslansko vprašanje zapisala: "V tem primeru in spričo jasnih proračunskih omejitev potrebuje ministrstvo ponovno potrditev vlade." Tako pri postopkih glede Slovenije kot države kandidatke kot glede proračunskih sredstev, ki bi letno znašali dober milijon evrov. A ne le to: ob zmanjšanju proračunskih sredstev za znanost (skoraj tretjinskem v zadnjih letih) je odprta tudi možnost odstopa od kandidature, kar pa bi bila - tako nekdanja ministrica - z vidika mednarodne skupnosti zelo nenavadna odločitev.
Evropska identiteta in znanost
Tudi polnopravno članstvo v Cernu namreč prinaša dostop do razpisov in projektov, ki so priložnost za slovensko industrijo. A ne le to. Pomemben je vidik identitete in integritete, je poudaril Marko Mikuž, ki je že dolgo del Atlasa. "Jaz to doživljam, kot da nismo evropska država. Kot da bi mi nekdo kopal jarek na Karavankah, na italijanski meji in na Balkanu, ker je še Srbija članica; in me skušal nekam odvleči. Ne vem, kam: v Severno Korejo, notranjo Mongolijo," je ponazoril. "V Cernu po vseh merilih za članstvo, pa naj bodo to znanstveni, industrijski, izobraževalni; pravijo, da spadamo v Evropo. In če spadamo v Evropo, spadamo tudi Cern," je povedal Mikuž, ki je sodeloval tudi pri odkrivanju znanega bozona.

Poudaril je, da je tišina nastala na naši, slovenski strani, ob znanih dejavnikih: nastopu krize, menjavanju ministrov in krčenju proračuna za znanost.
"Smo primerne ovce za striženje, saj se rezi v znanost kratkoročno ne poznajo. A videti je, da nikogar ne briga, da dolgoročno ostajamo počasi brez pameti," je izjavil.

Slovenija k Atlasu prispeva približno toliko, kolikor pri njem sodeluje znanstvenikov - torej okoli tri promile. K samemu trkalniku, ogromnemu krogu, pa nič. "V enem segmentu smo pošteni igralci. V drugem, ki pa je nekajkrat večji, pa jemo zastonj kosila. Zdaj, če nekdo k vam nekajkrat pride na brezplačno kosilo, je to fajn. Če pa to počne neprestano, in je za povrh vaš sosed s podobnim življenjskim standardom, se boste pa vprašali: kdaj bo pa on mene na obed povabil," se je pridušal. V Cernu slovenske raziskovalce po Mikuževih besedah gledajo kot na dobre sodelavce, a na Slovenijo "vse bolj čudno".

Slovenci bodo vsekakor zraven, ko bodo v eksperimentu ATLAS iskali sledi temne snovi. Če bo država s svojim denarjem zraven, je pa drugo vprašanje. Ni več namreč zelo daleč deseta obletnica izbruha svetovne gospodarske in finančne krize. Te pa so ciklične.