Na začetku so zehanje povezovali s pomanjkanjem kisika. Ta teorija je bila ovržena, ko so pokazali, da raven kisika in ogljikovega dioksida v krvi in možganih ne vpliva na njegovo pogostost. Foto: EPA
Na začetku so zehanje povezovali s pomanjkanjem kisika. Ta teorija je bila ovržena, ko so pokazali, da raven kisika in ogljikovega dioksida v krvi in možganih ne vpliva na njegovo pogostost. Foto: EPA
Muc
Nalezljivo oz. izzvano zehanje se je razvilo nedavno, ker je zaznano le pri nekaj vrstah s socialno organizacijo (volkovi, psi, opice, ljudje). Foto: MMC RTV SLO/Mojca Jež

Najpogosteje zehamo pred spanjem ali po njem. Zehanje povezujemo z utrujenostjo, stresom in zdolgočasenostjo, lahko pa se zehanja tudi "nalezemo" od drugih. A znanstvene študije zehanju pripisujejo popolnoma drugačno vlogo.

Poznamo dva načina zehanja: spontano in izzvano. Spontano zehanje je evolucijsko verjetno starejše, ker je prisotno pri vseh vretenčarjih in se razvije že v maternici. Dojenčki zehajo že pri 11 tednih nosečnosti. Nalezljivo oz. izzvano zehanje se je razvilo pozneje, ker je zaznano le pri nekaj vrstah s socialno organizacijo (volkovi, psi, opice, ljudje). Zanimivo je, da je zehanje nalezljivo tudi med vrstami - ljudje zazehamo, če vidimo zehati psa.

Na začetku so zehanje povezovali s pomanjkanjem kisika. Ta teorija je bila ovržena, ko so pokazali, da raven kisika in ogljikovega dioksida v krvi in možganih nima vpliva na njegovo pogostost.

Novejša hipoteza, ki jo podpira vedno več empiričnih dokazov, pravi, da z zehanjem ohranjamo ustrezno temperaturo možganov. Možgani sesalcev najbolje delujejo v zelo ozkem temperaturnem območju. Raziskave kažejo, da se pogostost zehanja zmanjša, če se temperatura okolja dvigne in preseže telesno temperaturo (37 °C). Raziskava je pokazala, da je bistveno manj ljudi zehalo pozimi (temperatura 1,4 °C) kot poleti (temperatura 19,4 °C, sever Evrope), in sicer je pozimi zehalo 18,3 odstotka preučevanih ljudi, poleti pa je ta odstotek narasel na 41,7 odstotka. Med testiranjem različnih parametrov (spol, naspanost, vlažnost zraka, čas preživljanje časa na prostem ...) so znanstveniki ugotovili, da ima vpliv le zunanja temperatura.

Zehanje je bilo tudi precej redkejše v vročem poletju (37 °C) v primerjavi z zimo (22 °C, Tucson, Arizona) – 24 odstotkov proti 45 odstotkov prostovoljcev, ki so sodelovali v študiji. To pomeni, da so naključno izbrani ljudje pozimi dvakrat verjetneje zazehali kot poleti.

Kaj se zgodi, ko zazehamo?
Raziskave na ljudeh in podganah kažejo, da je pred zehanjem povišana temperatura v možganih (> 0.1 °C) in da takoj po zehanju sledi ohlajanje (> 0.5 °C). Do ohlajanja med zehanjem pride z izmenjavo toplote iz zraka, s hlajenjem ob izhlapevanju s sluznice in povečanim pretokom krvi v možganih, zato je učinek hlajenja ob zehanju zelo odvisen od temperature okolja. Ob dviganju zunanje temperature se pogostost zehanja najprej poveča, ker se telo trudi ohranjati temperaturo možganov v ustreznem območju. Ko se zunanja temperatura približa telesni ali jo celo preseže, nehamo zehati. Prav tako se zehanje preneha, kadar zunanja temperatura pade pod določeno spodnjo vrednost, ker nadzor temperature ni več potreben in bi lahko celo prišlo do prevelike ohladitve.

Med zehanjem in termoregulacijo je več povezav:

1. Možganski center, ki nadzoruje termoregulacijo, nadzoruje tudi zehanje.

2. Fiziološke posledice zehanja ohlajajo možgane.

3. Spalni cikli, ob katerih se spreminja tudi telesna temperatura, sprožijo zehanje.

4. Zehanje ustavimo z globokim dihanjem skozi nos ali hladnimi obkladki na čelu.

5. Pred zehanjem in po njem prihaja do pričakovanih in napovedljivih sprememb temperature možganov tako pri glodavcih kot pri ljudeh.

6. Spremembe v temperaturi okolja imajo za posledico napovedljive spremembe v zehanju.

7. Pogostost zehanja se zmanjša, kadar zunanja temperatura doseže ali preseže telesno temperaturo.

Zelo jasno je dokazana tudi povezava med zehanjem in empatijo. Empatija je psihološka sposobnost zaznavanja čustev drugega človeka. Pogosto je opisana kot sposobnost poistovetenja z drugim človekom, pri čemer lahko tako empat (človek, sposoben vživljanja) predvidi čustva ali misli drugega. Pokazali so tudi, da ima socialna povezanost s človekom, ki zeha, vpliv na nalezljivost njegovega zehanja. Bližje kot nam je ta človek (sorodnik, dober prijatelj), bolj nalezljivo je njegovo zehanje. Majhni otroci (mlajši od 6 let) in avtistih se ne "nalezejo" zehanja.

Dr. Mojca Jež, univ. dipl. biotehnologinja