uspeti kot priseljenec ali priseljenka, pravi Aleksandra Kanjuo Mrčela.

"Diskriminacije nisem čutila. Nisem pa seveda nikoli skrivala in mislim, da me okolje vidi kot Hrvatico, en del moje identitete je hrvaški. Drug, zelo pomemben del moje identitete, je slovenski. Identificiram se s slovensko znanostjo in tudi v tujini vedno predstavljam Slovenijo, ne Hrvaške," pravi predavateljica na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Doktorske šole Univerze v Ljubljani dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, ki se je v Ljubljano v 80. preselila z Reke zaradi študija sociologije.

V kolikšni meri so izkoriščeni potenciali priseljencev ali njihovih potomcev, ki so večinoma dvojezični in lahko v svojem delovnem okolju pomagajo pri integraciji novih priseljencev?

Podatkov o tem ne poznam, ne vem, da bi imeli kakšno raziskavo o tem in podatke iz raziskovalnega prostora o tem, koliko je sploh priseljencev, ki bi jih lahko uporabili v posameznih delovnih okoljih ... To pa bi bilo odlično, ker so na ta način most zaradi jezika, kulture med prebivalci Slovenije in ljudmi, ki pridejo od zunaj.

Kot sociologinja se ukvarjate s prekarnim delom in položajem žensk. Ali so delavci z območja nekdanje Jugoslavije v slabšem položaju v primerjavi s preostalimi?
Podatki zadnje raziskave, ki jih imamo mi o tem, kažejo, da so bili v razmerah krize, zaostrovanja, prestrukturiranja gospodarstva, kot smo ga doživeli v zadnjih desetletjih, delavci na splošno v slabem položaju. In tisti delavci, ki so na katerikoli način bolj ranljivi, so še v slabši situaciji – in migranti so eni od teh – tudi na vaši televiziji ste imeli ogromno prispevkov, tudi kolegica Aščić je govorila o tem, v kakšnih hudih življenjskih in delovnih razmerah so migranti. In, seveda, del teh migrantov je iz republik bivše Jugoslavije.
Kaj pa ženske?
Za ženske je drugo, tudi tu imamo raziskavo o migrantkah – na Mirovnem inštitutu so jo pripravili – to so ženske, ki so za razliko od moških, ki so denimo v gradbeništvu, v javnem sektorju, ženske torej, ki pridejo brez znanja jezika, mogoče brez ustrezne izobrazbe, so po navadi na neformalnem trgu dela – kot hišne pomočnice, čuvajo otroke, kar so so zelo negotova dela, so brez delavskih pravic, brez formalnega okvira ... To so lahko zelo zelo slabe razmere za delo.

Kakšna je vaša osebna priseljenska izkušnja? V 80. ste z Reke prišli v Ljubljano študirat sociologijo. Danes ste predstojnica Doktorske šole Univerze v Ljubljani …
To se zdaj zdi naravna pot. Takrat, ko sem prišla, smo bili ena država, in z Reke nas je veliko prišlo v Ljubljano. Na reški univerzi takrat ni bilo sociologije, jaz sem to takrat hotela študirati, pravzaprav novinarstvo, potem pa sem se odločila za sociologijo in izbira je bila: Zagreb ali Ljubljana. Ljubljana je bila tudi takrat zelo lepa, zelena, blizu nam je bila in veliko študentov iz Istre, Reke je gravitiralo v Ljubljano ... Ves vlak zvečer nas je z Reke vozil v Ljubljano.
Nikoli niste tajili, da ste Hrvatica. Ali vas je ta okoliščina kakorkoli ovirala pri napredovanju?
To, da sem predstojnica doktorske šole, to, da sem redna profesorica, imam lepo kariero, uspešno – sem dokaz, da je možno absolutno kot priseljenec ali priseljenka uspeti. Diskriminacije nisem čutila. Nisem pa seveda nikoli skrivala in mislim, da me okolje vidi kot Hrvatico, en del moje identitete je hrvaški.

Ste slovenska znanstvenica, vso znanstveno kariero ste naredili v Sloveniji. Nedavno pa ste na neki konferenci v Zagrebu Univerzo v Ljubljani predstavljali v hrvaščini. Kako ste se počutili?

En del moje identitete je hrvaški, en del, zelo pomemben, moje identitete je slovenski, ker sem tu že veliko časa in ta je tudi moj popolnoma cel del profesionalne identitete – saj znanost je svetovna, ampak de facto jaz v tujini in v Sloveniji razvijam slovensko znanost, identificiram se s slovensko znanostjo in tudi v tujini vedno predstavljam Slovenijo, ne Hrvaške.
Ko govorim profesionalno, ko govorim o svojem delu – meni je bistveno laže govoriti ali slovensko ali angleško – to sta jezika mojega dela, in ko to prevajam, jaz moram prevesti v hrvaščino, to ni vedno enostavno. V Zagrebu sva prejšnji teden kolega Ignjatović, ki je Srb, in jaz kot Hrvatica predstavljala Slovensko sociološko društvo in slovensko znanost v hrvaščini. Ni bilo vedno enostavno.
Z otroki govorite hrvaško, tudi mož je z Reke. Zakaj se vam je to zdelo pomembno, ohraniti materni jezik doma?
To se mi je zdelo naravno. S svojimi otroki govoriš v jeziku, ki ga najbolje razumeš, najbolje znaš tudi naučiti otroka svojega jezika. Tudi čustva najlaže izražaš v svojem maternem jeziku. Verjetno se ne bi tako dobro kregala z otroki, če bi se z njimi pogovarjala v slovenščini in ne v hrvaščini.
Zdi se, da sta hrvaščina in srbščina, jezika nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji stigmatizirana.
Videna sta kot slabši jezik, torej tisti, ki prihajajo z juga, to je stereotip. Če ti nisi tak, kot ta stereotip veleva, ga z uporabo svojega maternega jezika razbijaš.
Ko so mene - visokoizobraženo, urejeno gospo - videli govoriti s svojimi otroki v hrvaščini, je to nekaj pomenilo. Za otroke se mi zdi pomembno, da ne skrivajo dela sebe, dela svoje identitete. To se mi je zdelo naravno in mislim, da je dobro.

Vzdržujete stike z Reko?
Ja, Reka je preblizu in preveč morja je na Reki, da ne bi vzdrževala stika. Ker je tako zelo blizu, smo tam pogosto, če je le mogoče konce tedna preživeti na morju, tudi otroci. Še vedno imamo tam veliko prijateljev.