13. januar 2019 ob 07:16 MMC RTV SLO Spomini

Disident in dentofit. Moja udeležba v študentskem gibanju 1968–1972

Spomini Branka Gradišnika
Protestni shod študentov ob zasedbi Aškerčeve ceste v Ljubljani dne 14. 4. 1971. Z desne proti levi: Milan Jesih, študent primerjalne književnosti, Dušan Rogelj, študent filozofije, Marjan Vitez, študent filozofije, Andrej Medved, študent umetnostne zgodovine, Brane Čerič, študent kemije, Bogdan Gradišnik, študent filozofije, Jaša Zlobec, študent romanistike, Branko Gradišnik, študent umetnostne zgodovine in sociologije, Boris Vuk, študent, Jiri Bezlaj, študent likovne akademije, Tomo Podgornik, študent likovne akademije, Dušan Plut, študent geografije, Žika Gavrilović, študent geografije, in Niko Skrbinšek, študent (za zdaj neznane smeri, a naj se javi). Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Žare Veselič
Protestni shod študentov ob zasedbi Aškerčeve ceste v Ljubljani dne 14. 4. 1971. Z desne proti levi: Milan Jesih, študent primerjalne književnosti, Dušan Rogelj, študent filozofije, Marjan Vitez, študent filozofije, Andrej Medved, študent umetnostne zgodovine, Brane Čerič, študent kemije, Bogdan Gradišnik, študent filozofije, Jaša Zlobec, študent romanistike, Branko Gradišnik, študent umetnostne zgodovine in sociologije, Boris Vuk, študent, Jiri Bezlaj, študent likovne akademije, Tomo Podgornik, študent likovne akademije, Dušan Plut, študent geografije, Žika Gavrilović, študent geografije, in Niko Skrbinšek, študent (za zdaj neznane smeri, a naj se javi). Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Žare Veselič

V stari Sloveniji (1945–1991) je imela družbena paranoja izvršilni organ, ki se mu je reklo Udba (izpeljano iz srbske kratice UDB za Upravu državne bezbednosti).

V stari Sloveniji (1945–1991) je imela družbena paranoja izvršilni organ, ki se mu je reklo Udba (izpeljano iz srbske kratice UDB za Upravu državne bezbednosti).

Ta je bila nevidna spremljevalka naših socialističnih življenj. O njej se ni vedelo nič in vse. Svoje mreže ali vsaj niti je imela razpredene po vsej državi, v zamejstvu in v tujini. Treba jo je bilo, ne sicer na glas, priznavati, se je zavedati, pa saj zato je tudi bila tu. Nismo bili mi zaradi nje, ampak ona zaradi nas. Njena glavna naloga je bila, da s svojo nevidno navzočnostjo usmerja besede in dejanja »občanov«, če že ne njihovih skrivnih misli, v zaželeno smer. Koga pa bi se bali ljudje, zaradi koga bi molčali, če ne zaradi njene tihe, vsenavzočne grožnje?

Tovariš Tito je bil oče, ki je bdel nad nami in gledal, da ne bi zašli na kriva pota. Ker pa ni mogel mimo fizikalnega zakona, ki preprečuje magari zajetnemu telesu, da bi bilo na več kot enem mestu hkrati, je pooblastil Udbo, da je opravljala to delo namesto njega.

Pod Maršalom sem bil rojen (1951), v šoli sem sedel pod njegovo sliko, vsakoletni dan mladosti (25. maja) sem praznoval njemu na čast, poročil sem se v dvorani ljubljanskega Magistrata, kjer mi je s portretne fotografije na steni budno gledal pod prste njegov pogled, ali se bom podpisal ali ne; in tako sem prešel nazadnje osebno letnico, o kateri pravi Dante, da je »nel mezzo del cammin di nostra vita«, Tito pa je še kar naprej bdel nad mano.

Posebej moreča mi je bila misel, da utegnem umreti, ko bo on še maršaloval – da ne bom nikoli okusil vetra spremembe. Nikoli postal niti »prdec v viharju«, kot se je o nas izražal Kurt Vonnegut.

Nič čudnega torej, če sem 6. januarja 1971, na predvečer svojega rojstnega dne, ki sem ga s prijateljema Borisom Vukom in Markom Gestrinom praznoval s popivanjem v gostilni Koper, pa se nam je zahotelo družbe prijatelja Uroša Kalčiča, ki je tedaj ravno poslušal predavanje Janka Kosa v predavalnici bližnje Filozofske fakultete, prišel na idejo, da bi lahko predavanju naredili predčasen konec, če zbrani zvejo, da je prišel konec sveta, kakor smo ga tedaj poznali.

V predavalnico je stopil Marko Gestrin, moj dolgoletni vzornik v humorju in nasploh vir neizčrpne prešernosti. Takrat je bil izjemoma videti nekam turoben, ko je rekel samo: »Ljudje, pejte domov, vsega je konc, Tito je umrl,« se obrnil in, še preden se je polegel soglasni »ha?!?« učilnice, odkorakal ven.

Hitro so nas dobili, saj se niti nismo skrivali. Sodili so nam trikrat, vsakokrat po členu 292a. Prvič smo bili oproščeni, ker nam niso dokazali namena vznemirjanja občanov, drugič zaradi sodniškega dvoma, tretjič pa smo kasirali. Pokopal nas je predvsem profesor Janko Kos, čeprav ga je šla moja mama, ki ga je bila kot otročička lastnoročno ujčkala, na dom moledovat, naj se pri pričanju vzdrži. Šlo je nekako za tole: ker nam je bilo treba dokazati namen, je postal sila pomemben moj dvometrski rjavo-belo pisani, s turškim vzorcem okrašeni šal. Preden je Marko vstopil, me je poprosil zanj in si je z njim ovil obraz, da ga ne bi zlahka prepoznali. Pa ni nič pomagalo, prepoznala ga je Dunja Kmet, hčerka dr. Janeza Kmeta, ki je nekoč sedel na Golem otoku, in mahinalno in na glas izrekla njegovo ime prijateljici Bojani Budič, zdaj že dolgo pokojni. Nekdo si ga je zapomnil in obvestil policijo. Tako in edino tako so nam prišli na sled, kajti takrat še ni bilo videonadzora.

Ker ni bilo videonadzora, je bila raba mojega šala dokazljiva zgolj po pričevanjih. Kmalu se je izkazalo, da bo ključno pričevanje dr. Janka Kosa, sedanjega nekdanjega borca za demokracijo. On je bil figura z največjo avtoriteto, ki ji ni bilo mogoče pripisovati, da bo lagala v prid obtožencem, kot se je pričakovalo od njihovih prijateljev in znancev v predavalnici. Zaradi tega se je moja mama Ruža odločila, da ga obišče, in je pred začetkom procesa res stopila k njemu na dom, prosit za nas. Ko je odhajala tja, mi je rekla: »Branko, ne boj se, Jankiča sem, recimo, na Bledu prav razvajala, ko je bil še negoden mladič. Ne bo mi odrekel.« Rekla je tudi, da ga je na krilu pestovala, a tega skoraj ne verjamem, saj je imel leta 1946, ko se je priselila v Slovenijo iz Hrvaške, že 14 ali 15 let.

Ko se je vrnila, je nekaj časa samo zmajevala z glavo, potem pa rekla: »Po pravici povedano, ne vem, kaj bo povedal. Nekaj mi je govoril, a je bilo tako izmikavo zapleteno, da na koncu nisem vedela, ali pomeni da ali ne.« Ker pa sem bil že od prej vajen njenih zlih slutenj, saj je bila nagnjena k paranoji, sem njeno zlogolko napoved preslišal.

Navajam iz obrazložitve pravdoreka, ki nam je dne 6. 11. 1973 naložil vsakemu po 3 (tri) mesece zapora, odloženega za dobo dveh let: »Obtoženci so se tudi dobro zavedali, da lažna vest o Titovi smrti ne bo ostala le v krogu navzočih študentov, ampak da se bo razširila med občane, kar se je tudi v resnici zgodilo, kot to izhaja iz izpovedi prič Prijatelj Janeza, Por Janeza in Rožman Jake, saj so organe javne varnosti spodbudili k raziskovanju zadeve številni telefonični pozivi občanov in celo predstavnikov sredstev javnega obveščanja na Upravi javne varnosti, v katerih so spraševali, ali je vest o Titovi smrti resnična. Da je bil ravno Gestrin tisti, ki sta ga Vuk in Gradišnik določila za realizacijo načrta, ki so ga skupaj izdelali v gostilni Koper, ni slučaj, ampak dobro premišljeno ravnanje obtožencev, saj so dobro vedeli, da tako Vuka kot Gradišnika študentje na filozofski fakulteti poznajo. Da so se povsem zavedali posledic lansirane lažne vesti, se da zaključiti tudi na podlagi dejstev, da sta Vuk in Gradišnik po Gestrinovem odhodu iz predavalnice ostala na fakulteti in počakala, da bi videla, »kaj bo«, kot to pove obt. Vuk. Izgovarjanje obtožencev na vinjenost sodišče ni upoštevalo. Že opisano ravnanje kaže na dobro premišljeno akcijo, ki so jo sposobni še kako trezni ljudje in ki spominja na metode sovražnikov naše družbeno-politične ureditve, ko na podobne načine preverjajo razpoloženje med občani in še posebej med študenti. Neupoštevne so izpovedi prič Kmet Dunje, Budič Bojane in Kalčič Uroša, ki so prišli na sodišče očitno dogovorjeni, kako bodo izpovedovali in že v naprej sodišču zatrjevali, da Gestrinova vest o Titovi smrti med prisotnimi študenti ni povzročila nikakega vznemirjenja. Iz opisa priče dogodka Kos Janka vsekakor izhaja, da je v predavalnici po lansirani vesti s strani Gestrina le nastalo neko vznemirjenje med prisotnimi, ki pa je nato dobilo še širši obseg izven predavalnice, zakaj bi sicer predavanje prekinili in preverjali resničnost vesti, če bi prisotni ne vzeli resno Gestrinove izjave zaradi njegove zunanjosti in izgleda, kot to prikazujejo navedene priče

Res je dr. Janko Kos vztrajal, da si je Marko na prav poseben način ovijal šal okrog obraza, nekako kot burnus. Ta del njegovega pričevanja je bil, se spominjam, čeprav sodba argumenta ne omenja, bolj usoden od tega, da je Kos kot edina od prič iz predavalnice poudarjal tudi, da je res nastalo vznemirjenje. Skratka, Kos nas je praktično pokopal. No, nič za to. Edino na živce mi gre, da se zdaj finega dela. Ampak takile pač so, trdoživi: daš ga na dva kosa, pa imaš tri.
Pod izrek je bila podpisana predsednica senata, neka Zmaga Lukman, naj ji bo lahka zemlja, ko ne bo več živa. Nič namreč ne najdem o njej, niti z e-iskalnikom grobov ne. Ker ni pokopana, je torej še na svetu, če je seveda niso ugrabili ali snedli kaki veneranski reptili. V tem primeru pa naj ji bo lahka Venera.

Kako tlačeč je bil režim in kako gnil obenem, se lepo vidi iz pričevanja dežurnega miličnika v informacijskem centru, ki je deloval izrecno z namenom, da obvešča zainteresirane posameznike (beri partijske velmože) o resničnosti, kot se je izrazil, »... khm, kako naj rečem, tega, kar bi se, če bi ... khm ... prišlo do tega, da bi se ... res zgodilo, kar je obtoženec lažno izjavil, da naj bi se, khm, zgodilo ...« Dežurni na desku ljubljanskega lista Dnevnik pa je povedal, da so tisto noč dobili več kot 700 telefonskih pozvedb glede » ... onegá ... saj veste, kaj hočem reči ...« Slišal sem pozneje za funkcionarčiče, ki so že pokali kufre – takrat se je nasploh verjelo, da bo krvava državljanska vojna izbruhnila takoj po Titovi smrti, ne pa šele z desetletno lajtengo.

Zame se je torej moja udeležba v študentskem protestu končala z nekaj zamude, šele leta 1973. Takrat sem imel že hčerkico Ivano in sem že služil kruh s prevajanjem, študij pa malo odložil, ker sem dal prednost tedanji ženi Dubravki. Če me ni zresnila sodna kazen, me je zresnilo torej življenje.

Moram se torej vrniti nazaj v leto 1971. Dne 14. aprila je bilo pred zgradbo FF (»joškarco na Aškercu«) študentsko zborovanje proti hrupnosti prometa z navedene ceste. Program je bil nekam kratek, pa smo se nekateri odločili, da gremo še pred skupščino. Kar naenkrat nas je bilo takih – če se prav spominjam, je Jaša predlagal z vrha stopnic pred vhodom, da pojdimo pred skupščino prebrat zahteve poslancem – zelo veliko, in morda kakih 2000 oseb je odkorakalo po Aškerčevi in tedanji Titovi do Ajdovščine. Tam so nas za dolgo zadrževali, potekala so pogajanja, nazadnje pa so nas le spustili pred skupščino.

Zgornjo sliko sem našel na netu. Na dveh drugih fotkah Toneta Stojka, objavljenih v knjigi Študentsko gibanje 1968–71 (Založba KRT (1982)), vidim pred Kazino v prvi vrsti tudi sebe, in vidim še mnoge znane obraze, recimo filozofa Božidarja Kanteta, potem kritika/novinarja Dušana Roglja, kiparja (in avtorja neke hudomušne knjige, ki je še pred kratkim razburila slovensko pedagoško ženstvo) Jiržija Bezlaja, obveznega Borisa Vuka, slikarja Toma Podgornika. Kako da smo očitno kar redno v prvi vrsti? Najbrž naključje. Veliki francoski Jud Edgar Morin obravnava v knjigi o poti iz destrukcij polpretekle zgodovine z naslovom Kako priti iz 20. stoletja nazorne zglede iz kroga svojih sošolcev in tako prikazuje sovpadanja naključij, ki odločajo o tem, komu bo kdo kot politično bitje nazadnje pripadal: odločilne so efemernosti, kot so priljubljen profesor, gimnazijska ljubezen, adolescentsko prijateljstvo, upor proti očetovi avtoriteti, družinska zgodovina, oportunistično sprejetje ponujene službe, zamera, nesporazum ipd. Tam v prvi vrsti smo bili predvsem, ker smo se medsebojno mnogi poznali in ker zgledi vlečejo.

Protest je skupaj s poznejšo zasedbo dosegel predvsem, da so Aškerčevo razširili v dvopasovnico in pred FF zasadili neke breze ali kaj, bi moral iti pogledat, pa ne hodim več v mesto, tako da … Pozneje mi je bil pogled na to drevje v zadrego, kajti politično naključje jih je vrglo v žalostno, klavrno eksistenco sredi izpušnih plinov, hrupa in vibracij, pa brez kake tolažbe, da služijo vsaj metuljem in čebelam, kajti teh v ta pekel ni. Polagoma sem nanje pozabil, pa tudi drugi: zdaj je »prospekt« pred FF izkoriščen kot parkirišče zaposlenih.

Jaša Zlobec in Branko Gradišnik ob zasedbi Aškerčeve ceste, aprila 1971. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Žare Veselič

Še najbliže temu, da bi bil zaresen študentski protestnik, torej tak, ki jih tudi faše za svoje prepričanje, sem bil 24. aprila 1971, še pred zasedbo FF, ko se je maloštevilna skupina študentov odločila, da bo protestirala proti Chabanu Delmasju, francoskemu premierju, ki je ne vem zakaj obiskal Ljubljano. Bil je na slabem glasu, pozabil sem, zakaj, a najbrž smo mislili, da ima prste vmes pri tedaj že nedvomnem porazu francoske študentske pomladi. Jedro skupine so bili moji nekdanji sošolci z OŠ Prežihovega Voranca – Jaša Zlobec, Jure Detela, Uroš Kalčič, potem nekateri, ki so se pridružili temu krogu na Šubički (jaz sem šel na Poljansko), nekaj njihovih punc, recimo Dunja Kmet, spominjam se tudi Milana Jesiha (ta je bil tudi na Poljanah). Pobuda je zagotovo prišla iz tega kroga, ki se je akcijsko uril še v gimnazijskih letih, ko so izvedli, recimo, akcijo proti Jamesu Bondu. Takrat so tudi nosili transparente in delili letake proti poneumljanju gledalstva, poniževanju ženstva in poveličevanju nasilja množici, ki se pred premiero drenjala pred pasažo kina Komuna. Videl sem jih tam kot član taiste množice in so se mi zdeli prenapeteži, sam sem med ogledom filma užival. A danes sem, priznam, na njihovi tedanji strani.

Zaradi konspiracije sem si leta 1971 delal neke kriptične zapiske, tam imam kot člana te skupine poleg že omenjenih navedenega z inicialkama še nekega Ž. Ž. – kdo bi bil to, se zdajle ne morem spomniti, pa naj se sam javi. Menda ja ne Želimir Žilnik – če je takrat prišel vse skupaj posnet za kak film? Nekaj se mi zdi, da sva se takrat bratila, on, dejanski revolucionar, v razdrapanih, spranih kavbojkah, jaz, salonski zajebant, pa v rekelcu, ki ga zdaj nosim zgolj na pogrebih.

Kakorkoli, zbralo se nas je morda trideset. Dobili smo se v parku Zvezda. Zakaj? Ker smo bili prej v Kazini poleg. Tam je bilo na plesnem parketu dovolj prostora za izdelavo velikih transparentov.

14. april 1971. Foto: Osebni arhiv/Žare Veselič

Že med pripravami na akcijo prejšnje dneve so bili zraven seveda tudi udbovci, ki so že vseskozi diskretno poročali na pristojnem mestu, tako da so potekale pravzaprav dvojne priprave, in na vsem lepem so se nekateri sprehajalci v Zvezdi spremenili v pooblaščene osebe Uprave javne varnosti v civilu. Ti se sami niso legitimirali, so pa zahtevali legitimacije od skupinice, večino popisali, jim pobrali osebne in nekatere po mojem tudi odvedli. Jaz sem se izmuznil, ne vem, kako to, morda ker sem znal dobro risati in sem si izdelal dva plakata v enem: na eni strani je bil zelo nedolžen napis O,GLEJ, CHABAN DELMAS PRIHAJA! na drugi pa slika množice s plakati na kolih, na katerih je bil upodobljen profil samodržca s krono na glavi, malo za to skupino slavilcev pa je stopal zaostankar, tudi ta je držal v rokah podoben drog za transparent, vendar je imel na njem nasajeno odsekano glavo taistega vladarja. Udbovcem sem kazal seveda lojalistično plat transparenta, ki je bila takšna, da ji celo ironija ni podeljevala statusa kake ščuvalnosti ali subverzivnosti. Vseeno pa sem ga odložil za neko platano. Bilo mi je jasno, da z njim ne pridem mimo skupščine na Šubičevi, kjer je teh delavcev UJV/UNZ mrgolelo kot listja in trave v vetru. V kaki kartoteki so transparenti zagotovo poslikani, kopija tistega mojega z obglavljenim diktatorjem pa je med zasedbo visela tudi v avli FF, najbrž je torej ovekovečena od kakega Toneta Stojka in njegove vsenavzočne fotokamere.

Ostanek razbite skupine se je potem le prebil na tedanjo Prešernovo (zdaj Bleiweisovo). Zbrali smo se in potem čakali na pločniku nasproti sedanjega vladnega poslopja. Ko se je kavalkada s Chabanom že slišala (sirene motociklistov spredaj in ob straneh), smo začeli vpiti prek hrbtov spontane ljudske množice, ki je prišla izrazit svoje navdušenje ob visokem obisku in je tvorili za pol pločnika širok neprediren cordon sanitaire chabanesque, igraje vloge gospodinj, zijal, samoupravnih navdušencev ipd. Spominjam se nekega civila, ki je na lepem stopil k ženski z nakupovalno mrežo in jo neženirano pobaral, ali bi po koncu tegale skočila še zanj do tržnice po kajmak. Najbrž sta bila oba zaposlena v malo naprej na vogalu Prešernove in Šubičeve, a sta se dotlej skladno s pravili službe delala, da se ne poznata.

Pozneje so nam očitali, da smo vpili Chabanu, da je fašist, pa se tega ne spominjam. Najbolj glasni so bili šubičkovci, ki so dejansko obvladali francoščino, medtem ko sva poljanca (poleg mene Milan Jesih) veliko bolje brlizgala na prste. V spominu mi je ostal divji in razločen klic Jureta Detela, ker je v razburjenju pomešal število: »Tu n'est pas le représentatif de votre pays!« – »Ti nisi predstavnik vaše države!« Jaz sem znal eno samo francosko zmerjavko (razen literarnih sacrebleu in parbleu), tako da sem sporadično zavpil: »Couchon!Prasec!«

Kakorkoli, ko je bila povorka že zelo blizu, se je kordon civilov pred nami obrnil in skupaj s pomočjo policajev s pendreki, ki so prej stali na drugi strani, so nas malo pehali in malo mlatili, dokler nas niso imeli strpanih v veži tiste hiše. Jaz sem šel naprej na vrt in poskusil preplezati sosednji zid, kot je že storil nekdo (ne vem več kdo), pa sem bil premehkužen. A tam na vrtu je bilo prelep, sončen spomladanski dan, sadno cvetje je cvetelo, gori je žgolel kos, vladala je idila, ki mi je ganila. Kaj se je dogajalo v veži, ne vem, a v nekem trenutku je Milan Jesih, moj sošolec in junak, na lepem začel skandirati: »Ne strelat! Ne strelat!« Vsi smo se mu pridružili, v tisti prenatrcani veži je to skandiranje strašno odmevalo, tako da mi je šel srh. Nekateri policaji, vendar šele sredi skandiranja, so dejansko odpeli futrole in izvlekli pištole in mahali z njimi po zraku, videl sem vsaj enega takega, postali so namreč panični, saj so pomislili, da se je kateremu od njih zmešalo in bo dejansko začel streljati. Če je posilstvo neizbežno, je najboljše, da se mu pridružiš. Tako je vsaj veljalo v tistih nefeminističnih časih. Minila ena zelo napeta in dolga minuta, potem pa so policaji napetosti dali duška še z nekaj udarci pendrekov, kamor je že priletelo, pa kome obujci a kome opanci.

Delmas se je medtem vse lepo pomenil in se odpeljal, nas pa so potem izpustili. Prav bo, da pripomnim, da je bil tale Chaban-Delmas, vsaj zdaj tako velja, v redu človek, bivši radikal, ki je bil kot gaulist zelo na levi in kot premier je začel dobo nove družbe (izraz je bil njegov), ki bi temeljila na polilogu med različnimi družbenimi silami. Med drugim je dosegel mehčanje državnega nadzora nad mediji ter krepitev socialnega skrbstva, namenjenega revnim in starim. Prav tako je vzpostavil mehanizem intermitentnega dvigovanja minimalne mezde in s tem manjšanja plačnih razlik. A mi nismo vedeli nič od tega, saj v SFRJ ni bilo tujega tiska. Konservativci in jastrebi so mu začeli podtikati razne nečednosti, in čeprav se je otresel obdolžitev, jih je Pompidou, ki ga je tri leta prej ustoličil, izkoristil za to, da ga je prisilil k odstopu.

Ne vem, zakaj je Milan Jesih začel tedaj skandirati – mogoče si je kak idiot res že prej odpel futrolo, če pa si je ni, je šlo gotovo za najbolj prepričljiv happening v tistih letih. Nasploh imam Milana v spoštljivem spominu, ker si je edini upal reči bobu bob. Bolj na začetku, ko so še potekale diskusije, ali je treba vhod na Filozofsko zabarikadirati ali pa naj slepo verjamemo, da bo policija spoštovala nedotakljivost ozemlja Univerze Edvarda Kardelja, je stopil na podij in se zavzel za to, da ploščad pred Aškerčevo utrdimo s peščenimi vrečami, zadaj pa naj »ležijo naši ostrostrelci, in če se bojo skušali približati, naj policaje streljajo naravnost med oči«. Pozneje so mu zaradi te izjave tudi sodili, vem samo, da se je izteklo brez kakih posledic zanj, češ da je uporabil pesniško prispodobo. Milan je leta pozneje prejel veliko Prešernovo nagrado za svojo poezijo v celoti, ampak lahko bi jo bil prejel že prej za haiku:
Z barikad naj
policajem merijo
točno med oči

Obisk Chaban-Delmasja je bil zame vrhunec in obenem tudi že konec političnih protestov. Bil sem kot tisti mucek, ki sta ga starejša brata povabila s sabo, ko sta se šla gonit. Na neki strehi so potem začeli zavijati, kakor že znajo skočni mački, a muce nobene od nikoder. Čez čas je benjaminček rekel: »Ej, ene pol ure se bom še gonil, potem grem pa spat

Ampak ko je dva meseca zatem prišla zasedba Filozofske fakultete, me je radovednost in želja po spremembi zvlekla, da sem šel malo zavijat poleg. O zasedbi sami in njenem kulturnopolitičnem programu, sestavljenem iz proklamacij, reklamacij in deklamacij, ni da bi govoril; prinesla je prav malo zabave in zanosa, pa kup razočaranj. Je pa bilo dobro to, da je vsaj moja generacija postala vsaj malce imuna pred miki oblastništva. Razmeroma malo je v njej takih, ki bi se pozneje vključevali v »tedanje politične strukture«, namreč v partijo in v razne klike in klake kulturniškega tipa. Saj zato pa nas tudi danes ni v očeh zgodovinske javnosti – žanjemo res malo priznanj, malo hvale, ampak nam tega nekako ni mar. Mislim, da smo bili zadnja naivna – oziroma moralno občutljiva – generacija. Naslednja – Bavčarjeva, Janševa – je izhajala s podobnih pozicij kot levi radikali med zasedbo, a je pozneje prestopila in samo še lakomno iskala oblasti, moči in denarja. Gre za generacijo, rojeno očetom in materam, ki jih je že kot deco in mladino usodno stravmatizirala druga svetovna vojna z Rogom in informbirojem in Golim otokom vred (1941–1953). Starši so svoje travme skušali predelavati skozi vrsto intimnih, individualnih psihopatij, otroci pa so se razvili v pravi generacijski pojav, v družbene psihopate. Človek si ne more misliti, da lahko deklarirani boljševik postane najprej notranji minister, potem kapitalist in nazadnje obsojenec za gospodarski grabež, ampak ozrite se malo po svetu in si poglejte diktatorje, vseeno ali evropske, ali afriške, ali azijske: doktorirali ali vsaj diplomirali so iz družboslovja na Oxfordu in Cambridgeu.

Bil sem vsekakor desničar, ali morda desničarski anarhist, kar ni bila lagodna pozicija, prvič zato ne, ker so desničarji praviloma za ohranjanje reda in miru, drugič pa zato, ker se je večina zasedbašev vsaj na glas imela za edine prave levičarje (no, polovica članov akcijskega odbora je bila, kot je nekoč pripomnil Jaša, iz vrst honorarnih udbovcev), in z nelagodjem so gledali mene in pokojnega Matjaža Kocbeka - Kocko, Edvardovega sina, ki sva se v manifestu in s prispevki literarne sorte razglašala za »intimista«. Čeprav sva bila pravzaprav bolj postmodernista. Mdr. sva nabirala finančne prispevke »za zlato golenico Miroslavu Cerarju«, očetu bodočega predsednika vlade RS, ki da si je pri slabo izvedeni odbočki zlomil nogo ... To je literarna fantazija, ki sega v realnost, vidite! Kake politične zagrizenosti v tem ne bi smeli videti, hvala bogu, pridobitništva pa tudi ne, mogoče sva zaslužila za nekaj viskijev.

Spominjam se tudi, da sem Ernestu Petriču, najmlajšemu slovenskemu doktorju znanosti (zdaj morda najstarejšemu), ki je obiskal FF med zasedbo kot član Izvršnega sveta, po seriji resnobnih vprašanj drugih udeležencev, zastavil vprašanje, ali ima slovenska vlada stališče do izkrcanja marsovcev na Golovec prejšnjo noč in ali Izvršni svet meni, da so s to invazijo ogrožena samostojnost SFRJ in pridobitve NOB. Vem, da je bilo nekje tudi objavljeno, a tega kot nalašč ne najdem. No, dr. Petrič je odgovoril, da o zadevi nima dovolj podatkov. Že takrat je bil zelo zvit mož. To navajam le kot zgled, da je bila zasedba hvalabogu tudi prostor spontane igre, ne le zadrtega političnega diskurza. Humor se namreč izteče v dobro voljo, politični diskurz pa vselej v tragedijo, kajti prekletstvo demokratičnih gibanj je v tem, da se jim lahko svobodno pridružujejo psihopati, sociopati, manijaki, verski blazneži itn. Jasno, da imajo večino.

Revolucija ne pozna humorja. Pavle Zgaga, sicer fejst poba, naju je, recimo, razglasil za meščanska ideologa, ki inkubirata revolucijo s svojimi nalezljivimi bakterijami.
Šele ko je bilo zasedbe po tednu dni dne 2. ali 3. junija uradno konec, pa se je razživela. Za to je kot edini zaslužen moj mladostni prijatelj Boris Vuk, ki je med zasedbo opravljal razna redarsko-stražarska dela pred vhodom v poslopje. Zdaj pa je napovedal gladovno stavko »do smrti« v protest proti koncu zasedbe.

Mislim, da bo prav, če to reč malo bolj osvetlim. Z Vukom sva si bila zelo blizu, kar nekaj let kot rit in srajca, in sva se razšla šele v 90. letih iz osebnih razlogov, ki nimajo nobene zveze z dogajanjem med zasedbo FF. Med drugim mi je še trinajst let po zasedbi pomagal napisati urnebesni predlog glavnega junaka mojega romana Leta o vpeljavi računalniškega samoupravljanja, za kar se mu v knjigi uvodoma zahvaljujem za neprecenljivo pomoč. Zahvala pa velja bržkone tudi temu, da sem njegov upor, ki ga je jamčil z lastnim telesom in življenjem, v romanu uporabil (resda v umetniški predelavi). Kogar to zanima, evo, našel bo opis dogajanja v knjigi na straneh 103–125. Tako kot se godi z mojim prvoosebnim junakom, ki ga odpeljejo na Polje, se je zgodilo v življenju z Borisom Vukom.

Bivša študentka primerjalne književnosti omenja v svojih spominih, objavljenih na tem portalu, da je eden od bratov Gradišnik nagovarjal svojega prijatelja Borisa Vuka na gladovno stavko in ga spodbujal, da pri njej vztraja – in tako dolgoročno tvega tudi smrt. Jaz gotovo nisem pravi naslov, saj sem študiral takrat umetnostno zgodovino, že končal pa pod B sociologijo. Tudi moj brat težko da bi bil kaj zraven, saj je študiral čisto filozofijo (ki ga je poučila o nesmiselnosti človeških iluzij, pa se zasedbe ni udeleževal). Sploh pa se ve, da sem bil z Borisom prijatelj jaz, moj brat pa se z njim ni družil (pa tudi z mano ne). Glede na omembo bivše študentke bom torej povedal malo več o Vukovi stavki.

Najprej: ne le da Borisa nisem nagovarjal k stavki in ga kot kak mefisto vabil v smrt, ampak za stavko nisem vnaprej tudi nič vedel, tako kot tudi nihče drug ne. Bilo je za vse nas popolno presenečenje, ko smo že po uradnem koncu zasedbe, ko smo le še pobirali plakate v avli –jaz sem zaman iskal tisti svoj plakat z na kot nataknjeno glavo Šabana Grozovitega – naenkrat zagledali Vuka, ki se je za glavnim stebrom ulegel na mizo, na steber pa nalepil z roko popisan plakat, ki je oglašal, da zasedbe FF ni konec, ker zanjo Boris Vuk GLADOVNO STAVKA – DO SMRTI.

Ironično glede na spomine dr. Metke Zupančič je morda, da sem s Pirjevcem, ki sem ga poznal še iz kroga Veljka Rusa in sem mu nekoč po naročilu Rusa tudi konspirativno kot trinajstleten nesel domov na Prule neko prepovedano literaturo, na sam dan stavke, se pravi 2. junija 1971, res spregovoril nekaj besed o Vuku. Bilo je takole: okrog stavkališča smo se zbrali prijatelji, funkcionarji, firbci in udbovci. Nenadoma pristopi profesor Pirjevec v temno modri obleki in, mislim, rdeči kravati, s prižgano pipo v roki – privedli so ga med nas kot v peš procesiji, skoraj kot še enega Chaban-Delmasja – prebere plakat in poleg nalepljeni tekst Akcijskega odbora, in potem vpraša prav mene: »Ja kaj se pa tale gre?« Jaz pa odvrnem, da je stavkajoči pred nedavnim bral Dostojevskega, namreč Bese, in da so naredili nanj velik vtis – kar je bilo povsem res. Bral ga je dva meseca predtem. V Besih imate kar nekaj zelo živo opisanih ljudi, ki so pripravljeni dati ali vzeti življenje za to ali ono Idejo. Profesor se je na moje pojasnilo odzval z: »Aha, potem je pa vse jasno,« puhnil iz pipe, se obrnil in odšel skupaj s spremstvom. Tudi to je opisano v mojem romanu Leta, in sicer na strani 119.

Mogoče doktoričin spomin pač ni popoln, kot tudi moj ni?

Tako kot nisem vedel, da bo Vuk stavko začel, tudi nisem vedel, da se bo končala s tem, da ga bo izdal (ali pa rešil, kakor se vzame) krog njegovih prijateljev iz pubertete, ki sicer niso imeli pri zasedbi ali njeni dekonstrukciji prav nič. Štumfi, Fonzi, drugih imen ne pomnim, so se v zgodnjih urah 3. junija na lepem oglasili, se postavili ob tisto mizo kot okrog smrtne postelje in mu najprej lepo prigovarjali, naj se že spametuje, potem pa, ko je trmasto vztrajal, so ga pomagali zgrabiti, ga obvladati in ga odpeljati na Polje. (Jaz sem bil doma in sem spal, relata refero.)

Na začetku njegove akcije se je poslavljajoči se Akcijski odbor izrekel o njej – mislim, da je bil komentar, pri sestavljanju katerega sem sodeloval kot še mnogi, moder in pravičen, češ imej svojo svobodo, vendar ne tunkaj drugih vanjo – Boštjan Zgonc, ki je pozneje postal visok funkcionar v prosveti, pa je sam napisal protest, v katerem je dokazoval, da je bila zasedba zaman, če je še vedno mogoče umirati za svobodo, tako nekako, khm.

Kakšno je moje osebno stališče? V svoji knjigi Iskanje izgubljenega zdravja precej pišem o temeljni svoboščini človeka, da se sam zdravi in da se sam odloča o svojem življenju in smrti (sem proti evtanaziji, če naj o njej odločajo zdravniki). Že veliko prej, v 1980. letih, pa sem tudi ugovarjal Juretu Deteli, ki je pisal proti smrtni kazni. Zakaj? Ker če ni smrtne kazni, to pomeni, da človek ne more zastaviti življenja v spopadu z Državo. Halo?

To še ne pomeni, da bi kogarkoli kdaj napeljeval v smrtno tveganje. To bi bila namreč le druga plat spravljanja v ludnico.

Vsekakor je Borisova akcija poskrbela za nekaj drame in človeške živosti v sicer mučnem antiklimaksu gibanja, ki je ovenelo v manj tednu dni. Zdaj je vsaj mogoče reči, da smo imeli med sabo nekoga, ki je spominjal na Jana Palacha ali na tistega Kitajca, ki na posnetku pred masakrom na trgu Tiananmein leta 1989 stoji z vrečkama v rokah pred tankovsko kolono in ji ne pusti mimo. (V čudni premoniciji omenja Jirži Menzel v začetku Strogo nadzorovanih vlakov skozi usta svojega glavnega protagonista anekdoto o njegovem (protagonistovem) dedku hipnotizerju, ki je podobno skušal ustaviti nemško tankovsko kolono na mostu čez Vltavo; kolona je res obstala, malo mirovala s prižganimi motorji, potem pa je dobila ukaz, pozabila na hipnozo in speštala starčka.) Imeli smo sicer med udeleženci gibanja še enega protestnika, genialnega in za normalno pamet »zmešanega« pesnika in misleca, nekanoniziranega svetnika Jureta Detelo, ki je leta in leta diskretno gladovno stavkal, vse dokler ni od svoje zdržnosti pred tem, da bi se udeleževal prehranske in druge rabe pobitih živali, umrl v prezgodnji starosti 44 let. R.I.P.!

P. S.: »Dentofit« se imenuje zobna pasta. Kako se je znašla v naslovu tega spisa, nimam pojma. Najbrž mi jo je kdo podtaknil. Naj torej ostane kot pomnik Udbine trdoživosti.


*Tekst je okrajšava obsežnejšega istoimenskega spisa istega naslova.

Branko Gradišnik (1951) je zapisovatelj in prevajalec, spočetnik literarne struje idiotipski konkretenizem (kar slovenistke v šolah krajšajo v »idiotski kretenizem«). Pravkar mu je pri mariborski založbi Pivec izšel nov potopis Julij avgusta kot prva knjiga od napovedanih osmih v seriji Strogo zaupno z Brankom. Ima 4 otroke, 4 praotroke in 4 pse. Pravzaprav imajo oni njega.
Branko Gradišnik

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 11

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor



Zadnji prispevki