Sintagma »Made in« je postala sinonim in vzrok za zamiranje ne samo industrije, ampak tudi lokalnih, tradicionalnih obrti. Oznako »Made in China« povezujemo tudi s poceni, netransparentno, nehumano in neekološko proizvodnjo na Daljnem vzhodu. Tako tradicionalne oziroma ruralne kot urbane obrti so pomembna kulturna dediščina, ki pa ugaša. Skorajda neopazno med drugimi izginjajo posodarji, izdelovalci svetil, glavnikarji, izdelovalci in popravljalci dežnikov, kovači, urarji, lončarji, čevljarji. Zakaj je tako in kako brez nostalgije v času globalizacije ohranjati tradicionalne obrti, ki izginjajo? Kako jih cepiti s sodobno izkušnjo, da bi tradicionalni izdelki preživeli in našli pot do sodobnega uporabnika? Zakaj je pomembno, da obrti, kot pomemben del nesnovne kulturne dediščine, ne zamrejo? To so tudi izhodišča mednarodnega projekta, katerega del je tudi Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, ki se loteva izginjanja obrti na način, da je vzpodbudil sodelovanje med rokodelstvom in oblikovanjem, pri tem so se oblikovalci lotili tega projekta na način, da so interpretirali rokodelske tehnike in veščine skozi svoje projekte, ki so se jih lotili na antropološki in konceptualni način in s tem skušali najti odgovore.
Avtorica : Saša Šavel Burkart
Režiser: Amir Muratović