1968

Mednarodni odbor Skupnosti študentov Univerze v Ljubljani 1969-1972

Spomini Janeza Stergarja
...|21.07.2018 ob 11:00
Ljubljana - MMC RTV SLO
Shod pred univerzo, napovedan za četrtek, 20. maja 1971, je bil izraz nestrinjanja zoper kazenski pregon študentskih kolegov, ki ga je organiziral Akcijski odbor ljubljanskih visokošolskih zavodov (AO LVZ). Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Žare Veselič

Čeprav sem zgodovinar, spominov na študentska leta še nisem veliko pisal in ne pripovedoval vnukoma. Menda sem zadnjič brskal po policah s papirji iz tistih let, ko sem še precej pred družbeno premeno v Sloveniji "trgoval" z NUK-om: za vpogled v nekatere zaplenjene (in javnosti še nedostopne) številke Tribune sem jim izročil par drugih zaplenjenih številk, ki jih sami niso imeli.

Raziskovalno se ukvarjam z novejšo zgodovino koroških Slovencev (s katerimi sem povezan še iz dijaških oz. taborniških let). Pred časom sva se s predsednikom Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. (Borutom) Marjanom Sturmom spominjala, da so njega zaradi dopisovanja slovenskih imen na krajevne table aretirali in procesirali (ljubljanski študentje smo tedaj v treh dneh zbrali 30.000 podpisov pod pismo avstrijskemu predsedniku republike), a tudi sam sem bil 18. 10. 1972 v Velikovcu za kratek čas aretiran kot sodelavec Radia Študent. Poročilo o tem dogodku pa sem pred leti vključil v članek Obisk Koroške v času "vojne za krajevne napise" (Ortstafelkrieg, Ortstafelsturm) oktobra 1972, objavljenem v reviji za narodnostna vprašanja Razprave in gradivo leta 2003.

Slovenska skupščina je imela tedaj, v času napada na dvojezične krajevne table, 20. oktobra 1972, izredno zasedanje vseh zborov. Študentje pa nismo imeli le poslanca v osebi (zdaj že pokojnega) Toneta Remca, ampak smo redno sodelovali v nekaterih odborih, tudi v novoustanovljenem pododboru za manjšinska vprašanja. Na drugi plenarni seji skupščine, razširjeni s "političnim aktivom", sem zaradi mlačnega odnosa in neukrepanja glede manjšin kritiziral gosta, jugoslovanskega zunanjega ministra Mirka Tepavca; poslanci pa so bili v zadregi, ali mi naj ploskajo.

Mednarodni dogodki, ki so poleg Vietnama, Kambodže, obiska Chaban Delmasa močneje odmevali med študenti in v delu Mednarodnega odbora Skupnosti študentov (MO SŠ), so bili še npr. zasedba ČSSR-ja, polkovniški prevrat v Grčiji in film Z. Ko smo predsedniku Josipu Brozu - Titu poslali pisno vprašanje, kako se lahko prijateljsko druži z Lumumbovim morilcem Mobutujem, se je služba državne varnosti močno angažirala, da bi izvedela, kdo vse je pisal pismo (eden vodilnih Lojze Ivančič se je osebno oglasil doma pri mojem tedanjem dekletu = ženi od decembra 1970; državna varnost pa ni bila Čelikova javna varnost oz. ljudska milica; Čelik je ob napetih trenutkih v demonstracijah zadrževal svoje "plave", mi pa svoje preveč razgrete). Spominjam se "koordinacijskega" sestanka v gostilni Koper, ki ga je Pavle kot sociolog sklenil z mislijo, da bi bilo v družbi pa res močno narobe, če bi se policisti in študentje v vsem ujeli ... Čez več tednov smo z maršalata dobili dolgo pojasnjevalno pismo o potrebnosti jugoslovanskega povezovanja s kongovskim predsednikom za neuvrščeno gibanje.

Preberite tudi:
Korekcije nedosledne jugoslovanske zunanje politike


Protestno zborovanje na Filozofski fakulteti sredi decembra 1970 je povzročilo (ali bilo eden od povodov za) prestavitev Titovega obiska v Italiji. Plakat, ki je vabil na predavanje Odisej ob jamboru Borisa Pahorja na Filozofski fakulteti, sem pred leti – ob pripravljanju razstave Skrita stran meseca – izročil Muzeju za novejšo zgodovino. Tedaj pa sem bil pisno povabljen na pogovor na oddelek za notranje zadeve (ali kako že, na Mačkovi), da bi mi zaplenili neko Pahorjevo publikacijo. Za uvoz tiskov v jezikih jugoslovanskih narodov je bilo treba imeti posebno dovoljenje iz Beograda ...

Prirejali smo mednarodne študentske seminarje; blejski, ki sem mu predsedoval, se je ukvarjal z narodnimi manjšinami v Evropi. Izdajali smo angleški bilten Info, dva ali trikrat revij(ic)o Student´s Quarterely z Lukom Škobernetom idr. Kakih pet ljubljanskih študentov nas je v mednarodni druščini sodelovalo na pogovorih in nato demonstracijah v poveljstvu NATO v Bruslju – o čemer sem poročal v Tribuni. Mednarodnim in manjšinskim temam je pozornost posvečal tudi Radio Študent; včasih smo se oglašali po telefonu v živo.

V Tribuni – kot član širšega uredniškega kroga – nisem pisal le o mednarodnih dejavnostih (naslovni članek Še pomnite, tovariši ... je bil tudi na razstavi v MGCL-ju), ampak tudi o akciji 25 poslancev (po sklepu IO-ja SŠ-ja sem šel najprej nagovarjat prof. Maro Bešter, da bi sprejela kandidaturo namesto Ribičiča.) ter o študentskem odnosu do JLA. Zaradi članka oz. več intervjujev Armijo naša v Tribuni so borci in rezervni vojaški starešine iz Domžal in Kamnika v Delu zahtevali mojo izključitev z univerze. V Komunistu me je zagovarjal sekretar Univerzitetnega komiteja ZKS-ja Gojko Stanič; nikoli nisem bil član partije, bili pa smo sosedje na hodniku v Kazini (in UK ZKS je večkrat vabil na odprte problemske konference).

V Ljubljani je tedaj študiralo veliko zamejskih študentov, ki so se povezovali v Klub zamejskih študentov. MO SŠ je sodeloval pri nastajanju Zveze/Društva prijateljev zamejskih Slovencev, katere/-ga ustanovitve SZDL ni dovolil ("To bi bila nova stranka," nam je prišel povedat Jože Hartman.). Poleg Maistrovih borcev in koroških partizanov pa so bili med pobudniki Drago Jančar, Lojze Peterle s svojim krogom (revija 2000) idr. V Ljubljani je bil še en MO, in sicer Medškofijski odbor za študente; nekateri so bili udeleženi tudi pri dejavnosti našega MO-ja ali v drugih skupnih študentskih aktivnostih.

Za vsake demonstracije prvega obdobja študentskega gibanja je bilo pomembno, ali se jih bodo udeležili študentje 4. bloka iz Študentskega naselja z Marjanom Poljšakom kot neutrudnim in nespornim vodjo.

Mednarodni odbor je poskrbel za izdelavo in (donosno) prodajo več sto majic ter puloverjev z napisom Universitas Ljubljana in sliko univerze. MO; drugi člani odbora so skrbeli še za mednarodne študentske prakse, delovne tabore ipd.

Janez Stergar


*Janez Stergar, zgodovinar in geograf, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, je bil v času študentskega gibanja član Mednarodnega odbora Skupnosti študentov. Deloval je v njegovem političnem delu/odseku, in sicer v skupini za manjšine. Poleg "kozmopolitskih" tem so poudarjeno obravnavali tudi neurejen položaj slovenskih zamejcev. Bil je reden sodelavec Tribune (tudi v razširjenem uredništvu), Radia Študent ter Student´s Quarterly.



Kritične študente so nadzirali tudi v Ljubljani in tiste, ki so se preveč kritično izražali ali pa so poskušali celo neposredno komunicirati z najvišjimi krogi jugoslovanske politike, so poskušali kdaj tudi zaslišati. Tak primer je bilo izpraševanje Beograda glede etičnosti in načelnosti pošiljanja vabila kongovskemu diktatorju Mobutuju za obisk v Jugoslaviji. Foto: Osebni arhiv Janeza Stergarja
Študentske demonstracije 12. decembra 1970 proti fašističnim izgredom v Trstu. Na demonstracijah je sodelovalo 8.000 študentov, dijakov in občanov. Foto: Iz zbirke fotografij Marjana Pungartnika
Primer ene izmed mnogih akcij v študentskem gibanju: akcija proti prireditvi Kmečka ohcet. V času zasedbe Filozofske fakultete je 29. maja 1971 potekala turistična prireditev kmečka ohcet. Akcijski odbor za zasedbo Filozofske fakultete je ob tej priložnosti izdal ciklostirani letak, ki so ga naslovili na prebivalce Ljubljane. V letaku protestirajo proti taki vrsti prireditve in sporočajo, da so zasedli fakulteto, ter pojasnjujejo razloge za takšen korak. Ob tem omenjajo, da se kmečka ohcet, pod krinko starih ljudskih običajev, vključuje v sistem banalne, neumne, dobičkarske turistične propagande. Prireditev označujejo kot še eno orodje za poneumljanje ljudstva, k temu prištevajo še »šund« literaturo ter megalomanske športne prireditve. Vse to pa naj bi odvračalo ljudi od dejanskih problemov, ki so pestili takratno socialistično družbo. Kmečka ohcet naj bi pod krinko oživljanja starih ljudskih običajev bila del te »kulture«. Pišejo tudi, da se prireditev kot nalašč vključuje v razstavo kiča v Etnografskem muzeju. Zato pozivajo občane, naj ne dopustijo, da bi se vse njihove potrebe, mišljenje, delovanje, čustvovanje in življenje skrčilo v star latinski izrek Panem et circenses (Kruha in iger). Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

1968






Več rezultatov iskanja