Kako se je evropski denar izogibal BIA Separations ali očitki o mafijskih poslih Evropske investicijske banke

Obtožba podjetnika na račun evropske banke
Aljoša Masten|03.07.2017 ob 06:27
Ljubljana - MMC RTV SLO
Stavba, okoli katere se je zapletla celotna zgodba. Foto: Bia Separations

Ajdovska gazela BIA Separations je pred leti zaprosila za posojilo pri Evropski investicijski banki. Zapletlo se je, ko je direktor zavrnil plačilo točno določeni odvetniški pisarni.

Bilo je sredi vrhunca svetovne finančne in gospodarske krize, ko se je takratni finančni minister Franc Križanič srečal s prvim možem Evropske investicijske banke (EIB), Philippejem Maystadtom. Moža sta potrdila sveženj 58 milijonov evrov posojil za slovenske projekte, z zadovoljstvom ugotavljajoč, da je med prejemniki tudi ajdovsko visokotehnološko podjetje BIA Separations. "Gre za izrazito kakovostno naložbo v visoke tehnologije z visoko dodano vrednostjo," je tistega marčevskega dne 2009 dejal Križanič.

Podjetje je le dan poprej zasadilo lopato za temelje svojega novega domovanja. Selilo se je iz ljubljanskega Tehnološkega parka v Ajdovščino, saj na stari lokaciji ni bilo moglo več zadostiti naraščajočemu povpraševanju in zahtevam kupcev po kakovosti proizvodnih prostorov. Postavitvi temeljnega kamna za objekt s 3.000 kvadratnimi metri uporabnih prostorov so prisostvovali pripadniki politične smetane: ministra Gregor Golobič in Boštjan Žekš, evropski komisar Janez Potočnik, pa predstavnik Evropske investicijske banke Peter Zajc in drugi. S pohvalami in obeti niso skoparili. "S pravimi idejami in projekti je mogoče kljub krizi z optimizmom gledati v prihodnost," je izjavil Golobič. Gre za zgled povezovanja znanosti in proizvodnje, in to celo v evropskem merilu, je po poročanju Slovenske tiskovne agencije žarel komisar. Vsi so bili zadovoljni, da se je v trenutku, ko so na večernih poročilih prevladovali stečaji, nekdo odločil za čisto "greenfield" naložbo. Le prvi mož podjetja, Aleš Štrancar, ni popolnoma verjel optimistični noti dogodka. V govor je pomešal pikro kritiko na račun posojilodajalca. EIB je res pripomogel s posojilom, a nanj nadel takšne obresti, da bo podjetje primorano za več let ustaviti razvoj, se je javno pridušal. Izjava je sicer nekoliko zarezala v razpoloženje, a slovesno je ostalo do konca. Proslavili so začetek zgodbe, ki naj bi s svojim ščepcem ublažila sicer strmo padanje slovenskega BDP-ja.

Ostal je odmev izjave: kot prva lastovka zapletov, konfliktov in vse hujših obtožb. Zgodba je za akterje postala grenka. Nasmehi Križaniča in vseh drugih politikov so - na koncu - bili zaman. Skoraj desetletje zatem je jasno, da posojilo nikoli ni bilo izvedeno in nikoli ne bo. Evropska investicijska banka ni nakazala svojih osem milijonov evrov prispevka k sicer 24 milijonov evrov vrednemu projektu. Še več. Posojilna pogodba, ki so jo sestavili prav njeni lastni pravni strokovnjaki, je padla, saj so jo napisali v nasprotju z internimi akti banke.

BIA Separations je ajdovske prostore sicer postavila in v njih še danes deluje – nekaj večjim spotikom navkljub. Denar je namreč na hitro poiskala drugje, pri avstrijskih skladih in japonskih multinacionalkah, in to celo mnogo ceneje kot pri nepridobitnem EIB-ju.

To je le ena izmed nenavadnih podrobnosti, ki jih je Štrancar postopoma razkrival v različnih medijih. V preteklih letih je večkrat javno namignil, da so se v postopku odobritve posojila pri Evropski investicijski banki dogajale najmanj nepravilnosti. Ker je EIB institucija Evropske unije in v lasti držav članic EU-ja, torej vseh državljanov in davkoplačevalcev, je v javnem interesu, da se hude obtožbe o njenem ravnanju medijsko raziščejo. Na MMC-ju smo se zato obrnili na Štrancarja in preostale vpletene, da bi poskušali preveriti, kaj drži in kaj ne. Naleteli smo na molk številnih, omejena pojasnila drugih in ostre obtožbe tretjih.

"Če bi takrat vedel, kar vem danes, se v najemanje posojila nikakor ne bi spustil. Evropska investicijska banka mi je ukradla več kot leto, ki bi ga sicer uporabil za prodajne dejavnosti, in s tem za povečevanje prihodkov podjetja," je v pogovoru za MMC povedal Štrancar.

Z univerze na trg
BIA Separations bo kmalu stara dve desetletji. Zasnovana je bil še v prejšnjem tisočletju, leta 1998, ko je skupina raziskovalcev z ljubljanske univerze odšla na svoje. V rokah je imela rešitev, ki je imela po njihovem prepričanju ogromen, kar disrupcijski potencial v biofarmacevtski industriji. Obete so prepoznali tudi drugod. Že po nekaj letih so podjetju začela padati številna priznanja, pa tudi milijoni evrov naložbenega denarja. Že leta 1999, ko so podjetje uradno ustanovili, je z vložkom pristopil nizozemski sklad tveganega kapitala Horizonte Venture Management, pozneje pa so se mu pridružili številni drugi, tudi iz Japonske. Denar je družba vlagala v razvoj, med drugim v desetine zaposlenih z doktorskim nazivom.

V čem je bil njihov adut? Iznašli so orodje za učinkovito ločevanje "zrna od plev" na molekulski ravni - CIM-monolite. To so molekulska sita, namenjena čiščenju biofarmacevtskih učinkovin (bioloških zdravil). V proizvodnih postopkih zdravil so čistilni postopki (ločba in purifikacija) pogosto nujni: treba je namreč ločevati želeno zdravilno učinkovino od odvečnih, največkrat zelo strupenih, tudi rakotvornih primesi. Zadeva je še posebej pereča na področju bioloških zdravil. Odstranjevanje odvečnega tam predstavlja od dve tretjini do 90 odstotkov proizvodnih stroškov zdravila.

Trg materialov za čiščenje biofarmacevtskih zdravil in proizvodov je že danes velik več kot 2 milijardi evrov in bo – z vse naprednejšo znanostjo na področju biozdravil – vse hitreje rasel. Če z naprednejšim proizvodom, t. i. četrto generacijo čistilnih materialov, izpodrinejo le četrtino materialov tretje generacije, bo BIA Separations lahko milijardna multinacionalka. Tako se že dolgo glasi vizija podjetja.

Da bi jo uresničili, so tehnološko rešitev vnaprej patentirali v več kot 40 državah sveta, kar je samo po sebi zamuden in drag postopek. Pri tem so zapadli v spor z ameriškim gospodarskim velikanom General Electric – in sodno bitko tudi dobili. "Majhnost je v naših glavah," je takrat komentiral Štrancar.

Vmes je Štrancar postal podjetnik leta, BIA Separations je bila nagrajena z regionalno gazelo, leta 2011 so prejeli nagrado Kappa Health Award Evropske komisije za eno najuspešnejših raziskovalnih visokotehnoloških podjetij v EU-ju. Že takrat so bili med kupci njihovih monolitnih kolonic "tako rekoč vsa velika biofarmacevtska podjetja". Spoprijemali pa so se – in se še vedno – z eno izrazito značilnostjo segmenta bioloških zdravil. Tu je napredek počasen. Področje kot celota je še vedno v razvoju, pa tudi vsak posamezen proizvod potrebuje leta, tudi do 15 let razvoja in kliničnih testov, da lahko pride na trg. Področje je torej tek na zelo dolge proge.

Novi prostori
Pred dobrim desetletjem so se odločili, da bodo proizvodnjo in razvoj širili. Prestolnico so zavrnili in izbrali Ajdovščino. "Glede na ceno zemljišč in trenutno politiko ljubljanske občine je odgovor jasen," je takrat razložil Štrancar. Mogoča lokacija z dokaj prijaznim poslovnim okoljem je bila tudi Avstrija. A odločili so se za Primorsko, ker slovenskih kadrov niso hoteli izgubiti. Denar za gradnjo so zbirali tako iz poslovanja kot s pomočjo mednarodnih vlagateljev. Prav tedaj, leta 2006, je Štrancarjevo pozornost pritegnil članek v časopisu Delo. V njem je komisar Potočnik napovedoval velik projekt Evropske komisije.

EIB vabi
Vzporedno se je namreč v Bruslju kuhala nova shema, s katero je Evropska komisija hotela podpreti raziskave, razvoj in inovacije, natančneje, visokotehnološke projekte. Ti so pogosto bolj tvegani kot običajni podvigi, saj stopajo po manj uhojenih poslovnih stezah, na trgu pa testirajo inovacije. In za nove stvari je manj zanesljivo, da se bodo prijele. Evropska komisija je zato v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko pripravila projekt RSFF, Risk Sharing Financial Facility. Njegovo bistvo je bilo olajšati, poceniti dostop do posojil prav za visokotehnološke projekte in podjetja. In to na inovativen način. Evropska komisija in EIB sta si namenila tveganja razdeliti. Namesto da bi banka sama izpostavljala svoj kapital nevarnosti izgub ob morebitno nevrnjenih posojilih, je Komisija ponudila, da si bo oprtala del bremena. Partnerja sta prispevala vsak po milijardo evrov denarja in na tej podlagi bi lahko banka dajala desetine milijard evrov posojil. Inovativen finančni instrument sta evropski instituciji intenzivno promovirali na t. i. roadshowih, organiziranih predstavitvah po stari celini. Možnost cenejšega evropskega denarja je BIA Separations zgrabila in leta 2007, ko je instrument postal dejaven, takoj oddala prijavo. Toda postopek odobritve se je vlekel. Šele leto pozneje sta se strani začeli intenzivno pogajati in komaj leta 2009 je prišlo do podpisa pogodbe. Sporno pa je tisto, kar se je dogajalo vmes.

"Najvišja mogoča ocena"
BIA Separations je zaprosila za osem milijonov evrov, računajoč na poceni posojilo. Evropska investicijska banka je, da bi preverila, ali je podjetje sploh primerno za kakršna koli pogajanja, na sedež poslala štiri strokovnjake. Opravili so t. i. pregled po dolžni skrbnosti. Dva dneva so preverjali poslovanje, zadolženost, načrte ... in še marsikaj. Kaj so ugotovili? "Projekt je bil skladen z RSFF-shemo in pri ekspertih EIB-ja ocenjen z najvišjo mogočo oceno," je povedal Štrancar. "Pri vseh merilih smo dobili maksimalno število točk."

Sledila so intenzivna pogajanja, ki sta jih na strani banke vodila dva človeka: Jacopo Lensi in slovenski predstavnik, Peter Zajc. Po Štrancarjevih trditvah – ki v podkrepitev svojih izjav navaja več prič – sta bankirja ponujala zelo ugodno obrestno mero. "Predstavnik EIB-ja, ki je bil odgovoren za naš projekt, je ves čas ponavljal, da bo obrestna mera zelo ugodna. Dejal je, da bo nižja kot pri komercialnih bankah." To bi bilo tudi logično, saj je EIB nepridobitna ustanova, poleg tega je del tveganja nosila Evropska komisija, je spomnil podjetnik. A predstavnika – do zadnjega dne – dejanske višine obrestne mere nista razkrila. Namesto tega sta po Štrancarjevih trditvah namigovala in dajala "najmanj nespodobne ponudbe".

In to ustno. "Gospodje EIB-ja so vedno vztrajali, da se ključne zadeve vedno dogovarjajo po telefonu ali osebno na sestankih. Maksimalno so se izogibali pisni komunikaciji," je pripovedoval Štrancar. Vprašanje, ali je to poslovna navada banke, smo naslovili na EIB. S službe za odnose z javnostjo so nam odgovorili, da – ne.

400.000 evrov za neko pisarno
"Med pogovori sta predstavnika EIB-ja navrgla – in zadevo večkrat ponovila – da moramo načrtovati okoli 400.000 evrov stroškov odvetniške pisarne. Za preverjanje osnutka pogodbe, ki jo bo pripravil EIB," je zatrdil. Povedala sta tudi, natanko katera odvetniška pisarna bo storitev izvedla: ljubljanska pisarna Odvetniki Dolžan, Vidmar, Zemljarič. Še več, predstavnika EIB-ja sta Štrancarja tja peljala tudi na "spoznavni obisk". Toda Štrancar se s to možnostjo ni strinjal. Razjezilo ga je več stvari. Prvič, da je treba za pregled pogodbe plačevati zunanjim izvajalcem, ko pa ima EIB lastno, veliko pravno pisarno. Drugič, da banka diktira, katero odvetniško pisarno mora BIA najeti. Tretjič: cena 400.000 evrov, ki se mu je zdela popolnoma nerazumljiva.

Ko je izrazil oster protest, so se zadeve po njegovih besedah začele zelo zapletati. "Predstavnika EIB-ja sta začela zadevo maksimalno zavirati in [sta] si izmišljala vse mogoče zahteve. Če pogledate pogodbo z EIB-jem [ki jo je sogovornik priložil], vam bo jasno, kakšne zanke sta spletala. Še posebej, ker sta vedela, da smo majhno podjetje in določene zadeve v Sloveniji še niso utečene." Ne le to. "Takrat se je začela nočna mora glede obrestne mere, ki je iz zelo ugodne, torej nekaj odstotkov, poskočila na 25 odstotkov."

Sestanek v kafiču
"Nagajanje" je doseglo vrhunec v nenavadnem sestanku, ki je potekal le dan pred ključnimi pogajanji. "Na predvečer pogajanj, na katere so prišli štirje predstavniki EIB-ja, me je eden od dvojice, pristojne za pogodbo, okoli 20. ure poklical na mobilni telefon. Povabil me je na kavo v enega od ljubljanskih lokalov, čemur bi lahko rekel zelo nespodobno povabilo. Dobila sva se okoli 21. ure. Takrat mi je rekel, da bodo naslednji dan zahtevali 25-odstotno obrestno mero," pripoveduje Štrancar. "Odvrnil sem mu, da potem sploh ni treba, da na pogajanja pridejo. Ker v to nikoli ne bomo privolili. Potem je rekel, da so načrtovali 25 odstotkov, a pod 15 odstotkov pa nikakor ne bodo šli."

Štrancar dogodek razume kot Zajčev poskus, da bi iz njega iztisnil plačilo odvetniški pisarni. "Šele nekaj let po podpisu pogodbe se mi je posvetilo, kaj je bil pravi namen tega sestanka. Zadevo razumem, kot da je hotel predstavnik EIB-ja še zadnjič preveriti, ali smo pripravljeni podmazati."

Protesti in padec pogodbe
Naslednji dan je banka res zahtevala visoko, 15-odstotno obrestno mero. Še več, čas odplačila posojila se je skrajšal, kar je otežitev pogojev. BIA Separations je protestirala, in to še večkrat, tudi pri komisarju Potočniku, češ da mera ni v duhu sheme RSFF. Potočnik se tudi odzval ni, EIB se ni premaknil. Naposled je prišlo do podpisa pogodbe in ceremonij s politiki, omenjenih v uvodu članka. Le da pogodba, čeravno podpisana in veljavna, nikoli ni bila izvedena. Pogodbo so namreč EIB-jevi pravniki napisali tako, da je bila v nasprotju z zahtevami Evropskega investicijskega sklada (EIF), dela EIB-ja, je pojasnil Štrancar. EIF skladom tveganega kapitala prepoveduje zastavo deležev v podjetjih. Prav to pa je bila primorana storiti BIA Separations: zastavila je vse delnice, vključujoč tiste v lasti sklada Horizonte.

Po padcu posojilnega projekta je BIA Separations nadomestno financiranje poiskal drugje, in to ceneje. Z njim je zgradila stavbo in v njej še danes deluje.

Štrancar: Mafijski posel
Je bila 15-odstotna obrestna mera res nenavadna, hudo previsoka – oziroma kazen za zavračanje plačila 400.000 evrov, kot meni Štrancar? Direktor je zanjo uporabil tudi ostrejše besede: "Zahteva po 15-odstotni, oderuški meri je zato še toliko bolj mafijski posel." Toda na EIB-ju odločitev ekipe, ki je delala pri posojilu za ajdovsko podjetje, branijo kot ustrezno in utemeljeno.

Stoterica podjetij molči
Na MMC-ju smo poskušali preveriti, ali ta pogodba res izstopa. Če bi namreč BIA Separations prejela znatno višjo obrestno mero kot drugi udeleženci sheme RSFF, bi to lahko lahko nakazovalo na nenavadnosti v postopku. Tako smo poskušali priti v stik z več kot sto podjetji po Evropi, ki so še prejela posojilo v okviru programa. A velika večina jih je – takoj kot so izvedeli, da jih povprašujemo po sodelovanju v shemi RSFF – ali povsem prekinila komunikacijo ali pa se zahvalila za sodelovanje. Samo eno podjetje je bilo pripravljeno deliti podatke, in to ob strogih pogojih, da so zgolj informacija za novinarja in da ne smejo biti nikjer objavljeni. Podjetja bi sicer podatke lahko delila, saj jih pogodbe ne zavezujejo k molčečnosti oziroma jim EIB po lastni politiki nikoli ne preprečuje objave. A kljub temu, iz tega ali onega razloga, vsa po vrsti molčijo. Odvrnila jih je že gola omemba EIB-ja in sheme RSFF.

Obrestna mera oderuška?
So bile obresti oderuške? Po obligacijskem zakoniku je pogodba oderuška takrat, ko je dogovorjena obrestna mera več kot 50 odstotkov višja od uradno predpisanih zamudnih obresti. Leta 2009 so te znašale 9 odstotkov, torej je bila meja oderuškosti postavljena pri 13,5 odstotka. Toda pogodba vseeno ne more biti oderuška, ker se pravni termin 'oderuških obresti' ne uporablja za gospodarske pogodbe. Podjetja lahko posojajo denar po lastni presoji. A če bi takšno posojilo dobil zasebnik, bi pogodbo lahko izpodbijal.

Ceneje pri zasebnikih
Da je 15-odstotna obrestna mera nenavadna, razkrijejo druge posojilne pogodbe, ki jih je takrat sklepala BIA Separations. Njihova posojila so se tedaj ponašala z obrestno mero od 1,5 odstotka, sicer pod garancijo podjetniškega sklada, do 8 odstotkov, kar je bilo kratkoročno posojilo. Slovenske banke so torej podjetju posojale več kot dvakrat ceneje kot EIB.

Še več: za dokončanje gradnje, ko je pogodba propadla, se je BIA Separations v naglici obrnila tudi na avstrijske sklade. Tam je dobila posojilo po 10-odstotni obrestni meri. Kako je lahko zasebni sklad, ki posluje za dobiček in ki se za nameček ukvarja s tveganimi naložbami, posojilo izdal za kar tretjino ceneje kot evropska institucija, ki je nepridobitna; še več, ki tveganje deli z Evropsko komisijo? Odgovor EIB-ja: "Projekt BIA Separations je bil ocenjen v skladu z zadevno metodologijo kreditnih tveganj."

Potrdili so sprva ponujeno 25-odstotno obrestno mero. V tistem času je namreč zahtevana stopnja donosa za vlaganja v biotehnološke projekte tipično znašala okoli 25 odstotkov, so zatrdili; in ker je EIB denar ponujala v obliki posojila, so obrestno mero umerili "primerljivo z drugimi mezaninskimi strukturami" na 15 odstotkov. Poudarili so še, da EIB svojih posojil ne subvencionira in da mora cene postavljati temu primerno.

Štrancar je bil nad tem pojasnilom ogorčen. EIB izvaja mezaninsko financiranje prek Evropskega investicijskega sklada in tam tudi zahteva takšne pogoje. "Z RSFF-shemo pa so hoteli ponuditi drugačen pristop, in prav zato je BIA Separations šel v ta projekt. Sicer bi šli neposredno na EIF, kjer pa bi bila pogodba z zahtevami vred bistveno enostavnejša."

Evropski dokument nedostopen
Na to, da so denar posodili po višji ceni od zasebnih posojilodajalcev, pa so na banki ponovili prejšnji odgovor: da so obrestno mero postavili v skladu z ocenjenim tveganjem. Taiste argumente so namesto vsebinskih pojasnil dobivali tudi na podjetju BIA Separations, ko so od EIB-ja terjali razloge za višino obresti. Zato so od banke in Evropske komisije zahtevali krovni dokument sheme RSFF, ki je reguliral pogoje za posojilo. Ta dokument bi moral biti javen, je povedal Štrancar, a ga niso hoteli razkriti. Naposled je podjetje tožilo Evropsko komisijo na Sodišču Evropske unije. Med postopkom so mu "neuradno dali vedeti", da dokumenta ne bo nikoli videl. V zameno za opustitev tožbe je Komisija podjetju plačala vse stroške pravdanja.

Bančnik: Tu nekaj smrdi
Za oceno pogodbe in obrestne mere smo zaprosili uglednega bančnega strokovnjaka. Komentar je podal pod pogojem, da ga ne imenujemo, in "off-the-record". A vsebinsko ga povzame izjava, da "v zadevi nekaj močno smrdi".

So res zahtevali 400.000 evrov?
Za drugo plat zgodbe smo poskušali pridobiti slovenskega predstavnika pri EIB-ju, ki je pripravljal konkretni posojilni projekt, Petra Zajca. Toda na EIB-ju so kljub večmesečnemu vztrajanju zavrnili neposredni pogovor. "G. Zajc ne sme sam komunicirati z mediji," so sporočili na službi za odnose z javnostjo. Tako smo Štrancarjeve obtožbe o 400.000 evrih in o "sestanku v kafiču" v nasprotju s pravili banke lahko preverjali prek predstavnikov za stike z javnostjo, ki so odgovarjali tako v svojem kot v Zajčevem imenu.

Spornega sestanka niso ne potrdili ne zanikali.

Služba za stike z javnostjo je le zatrdila, da morajo vsa dogovarjanja potekati ali po elektronski pošti, telefonu ali na uradnih sestankih.

Tudi na trditev Štrancarja, da sta mu predstavnika EIB-ja večkrat navrgla, kako bo moral za stroške odvetniške pisarne pripraviti 400.000 evrov, niso neposredno odgovorili. Opomnili so le, da so na koncu (po protestih) z BIA Separations dosegli dogovor, da okoli pravnih zadev ne sme nastati več kot 30.500 evrov stroškov. Štrancar sicer trdi, da je bila zgornja meja postavljena na 40.000 evrov. V vsakem primeru je to še vedno veliko več od 5.000 evrov, ki jih je BIA Separations dejansko odštel za pregled skladnosti pogodbe z zakonodajo – tako za Slovenijo kot za Avstrijo – pri lastnem odvetniku. Kotaljenje cene s 400.000 na 40.000 in na 5.000 je najmanj nenavadno.

Na EIB-ju so pojasnili, da posojilojemalci v skladu s pogodbo in mednarodno prakso vedno pokrijejo stroške zunanjih pravnih svetovalcev banke. Ti pripravijo pravna mnenja o posojilni pogodbi v imenu EIB-ja in na račun posojilojemalca. Če pa posojilodajalec želi, lahko zase najame še koga drugega in ga prav tako plača, so sporočili. In zakaj so izbrali prav pisarno Odvetniki Dolžan, Vidmar, Zemljarič? Nobenega razpisa ni bilo, banka je po pogovorih s številnimi pravnimi firmami ocenila, da je omenjena pisarna najprimernejša v smislu izkušenj in kompetenc, je odgovoril Dušan Ondrejička, predstavnik za odnose z javnostmi pri EIB-ju.

Notranja preiskava ustavljena
Ondrejička je še razkril, da se je celotne zadeve lotila notranja služba banke, ki se ukvarja s preiskovanjem domnevnih goljufij, a za nadaljevanje preiskave "ni našla dovolj elementov".

Pisarna: Takšne cene nikoli nismo zahtevali
Za njihovo plat zgodbe smo se obrnili na pisarno Odvetniki Dolžan, Vidmar, Zemljarič. "Če direktor podjeta BIA Separations trdi, da sta predstavnika EIB-ja od njega zahtevala 400.000 evrov za storitve naše odvetniške pisarne, lahko jaz z vso gotovostjo trdim, da nismo nikoli ponudili svojih storitev po takšni ceni in da mi tudi ni znano, da bi EIB od kogar koli kadar koli zahteval takšen znesek za plačilo naših storitev," se je odzval odvetnik Mitja Vidmar.

"Ker z vsebino vseh pogovorov med direktorjem BIA Separations in predstavniki EIB-ja nismo bili seznanjeni, žal ne morem trditi, da g. direktor razširja laži, saj bi mu s tem morda neupravičeno očital kaznivo dejanje," je nadaljeval.

"Razmerje med odvetnikom in stranko je zaupno, zato vam podrobnosti našega sodelovanja z EIB-jem ali kom drugim ne morem razkrivati. Vsekakor pa lahko zatrdim, da je znesek 400.000 evrov približno od 100 do 200-krat višji od zneska, ki bi ga za izdelavo pravnega mnenja v zvezi s posojilom pričakovali od katere koli stranke, pa če bi bil to EIB ali kdo drug. Tudi če bi v naši odvetniški pisarni pripravili celotno dokumentacijo za takšen posel, ocenjujem, da bi bila skupna cena za vse storitve približno 20-krat nižja od navedene," je še pojasnil.

Če se za posojilo vrne skoraj dvakratnik prejetih sredstev, lahko še nosi pridevnik 'razvojni'? Še posebej, če je za poplačilo obresti podjetje primorano ustaviti razvoj? Vprašanje smo poskušali nasloviti na nekdanjega komisarja Potočnika, pod katerim je shema RSFF nastala, prek Združenih narodov, kjer deluje zdaj; a nam ga ni uspelo doseči.

Banka hvali instrument RSFF
Banka je v odzivu za MMC izpostavila drugi vidik sheme RSFF, ki se ji zdi še najpomembnejši. Evropska komisija je vanjo dala milijardo evrov. To milijardo bi sicer porabila za subvencije raziskav in razvoja neposredno in le v tem znesku. Ker pa jih je dala poleg dodatne milijarde EIB-ja, so lahko nastali kupček uporabili kot podlago za posojila v znesku 15 milijard evrov, skupni stroški podprtih projektov pa so presegli 30 milijard. Program RSFF je šel skozi številne zunanje in notranje evalvacije, ki so enoglasno sklenile: "RSFF je najuspešnejši instrument deljenega tveganja do zdaj."

Izjemen obet biološkega leka
BIA Separations deluje na obetavnem področju. Biološka zdravila, torej zdravila, ki izhajajo oz. so sintetizirana v živih organizmih (lahko tudi nadalje obdelana), imajo ogromen potencial. Glede na "običajne" leke bi ga lahko označili skoraj za čudežnega. Poskusne terapije v ZDA so, denimo, v nekaj urah skoraj popolnoma odstranile krvnega raka, in to pri pacientih v zadnjem stadiju - tik pred zanesljivo smrtjo. Rakave celice nekega drugega tipa so nadalje uspešno napadli z gensko spremenjenimi virusi, iz miši pa jim je uspelo odstraniti virus HIV … To je le nekaj najbolj svežih zdravstvenih prebojev, za katerimi stojijo biotehnološka zdravila, in še več jih je pričakovati z razvojem revolucionarne metode obdelave dednine, CRISPR.

Področje pa pestita dve veliki prepreki. Prva: ta zdravila so večinoma še v fazi razvoja, eksperimentalna in včasih zelo nevarna. Samo v prvem omenjenem primeru, kjer so skoraj čudežno v le nekaj urah ozdravili rakave bolnike zadnjega stadija, je nekaj pacientov doživelo hude reakcije, bila je tudi smrtna žrtev. Znanstveniki so jasno povedali, da je treba še precej umerjanja in kliničnega testiranja, preden lahko gredo naprej, kaj šele na trg. Prav ponesrečeni klinični poskus je, denimo, pred desetletjem zatrl trg z biološkimi zdravili in šele pet let pozneje se je začelo spet obetavno pobirati. To ni niti približno koristilo BIA Separations. Niso pa vsa biološka zdravila tako skrajna in revolucionarna, marsikatero je že dobro umerjeno. Po Štrancarjevih besedah je obetaven sveženj zdravil pravkar v fazi kliničnih raziskav, ki se bo končala z letom 2018 in 2019. Takrat bodo predvidoma prišla na trg.

To je točka, na katero zares računajo v ajdovski družbi. BIA Separations ne proizvaja bioloških zdravil – ponuja pa pripomočke za proizvodnjo. Bolj kot se bo širil trg bioloških zdravil, več prometa si obetajo, saj edini na svetu ponujajo čistilne materiale četrte generacije. BIA Separations ima namreč – po lastnih trditvah – unikatno rešitev za drugo veliko prepreko področja. Izdelava biozdravil je namreč zelo draga. Pretežen del stroškov, od tretjine do 90 odstotkov, obsega čiščenje. V postopku izdelave nastaja ogromno različnih sestavin, in le ena je želena. Pa tudi drobna. Gre za virusne delce v cepivih in podobne mikroskopske ekstrakte živih bitij, dele celic, encimov in drugih presnovkov, ki jih je treba ločiti od plev. Ajdovska družba trdi, da so njihova sita kar petnajstkrat učinkovitejša od vseh drugih obstoječih rešitev na trgu in posledično drastično znižajo stroške. Uporabljajo se lahko tudi v znanosti – in res: imena ajdovskih proizvodov najdemo v številnih metodoloških opisih znanstvenih člankov.

Lastniške zagate
Med čakanjem na "eksplozijo" trga biofarmacevtikov pa je podjetje zašlo v težave. V preteklih dveh letih je imelo večkrat blokirane račune, pa tudi plače so včasih zamujale. Toda to še ni bilo tako težavno, družba je vseeno leta vedrila, veliko vlagala v razvoj in tudi zaposlovala visoko izobražene kadre, čeprav jih je nekaj zaradi nerednih izplačil tudi odšlo. Zares se je zapletlo z lastniki. Da bo počilo na lastniški ravni, je Štrancar napovedal že davnega leta 2005. Takrat je ob robu prejetja nagrade za podjetnika leta v intervjuju za revijo Podjetnik razkril, kaj najbolj obžaluje: da niso že od začetka uredili lastniških razmerij in jih formalizirali. "Na začetku podjetje ustanavljajo prijatelji in kolegi, tega ne narediš, pozneje pa je že prepozno."

Deset let pozneje, leta 2015, je udarec prišel iz Avstrije, iz krovne družbe BIA Separations GmbH.

Štrancar: Poteka poskus sovražnega prevzema
Avstrijska (nad)veja je bila ustanovljena leta 2007 kot platforma za lažji dostop do financiranja pri avstrijskih vlagateljskih skladih, pa tudi za okrepljen prodor na druga tržišča. Avstrijski GmbH je glavni, 75-odstotni solastnik slovenskega, nima pa "know-howa". Štrancar je prepričan, da so se leta 2015 težave začele zato, da bi se na drugi strani Alp dokopali do dragocenih patentov in skrivnosti proizvodnih tehnologij. Že lani je za 24ur dejal, da poskuša neki avstrijski solastnik na vsak način izvesti sovražni prevzem avstrijskega in s tem slovenskega podjetja in da gospodarski napad poteka že od leta 2015. "Omenjeni poskus je popolnoma blokiral delovanje GmbH, ki slovenskemu podjetju dolguje 3,5 milijona evrov – za opravljeno delo pri projektu z japonsko multinacionalko SDK. Zato je BIA Separations Slovenija v hudih finančnih težavah," je izjavil.

Poenostavljeno: slovenska BIA ne bi zašla v težave, če avstrijska veja v poskusu sovražnega prevzema ne bi blokirala dolgovanih izplačil. Še več. Slovenska izpostava je hotela sama izvesti dokapitalizacijo; poiskala je že strateške partnerje in pristopila k postopku. Toda Avstrijci so dokapitalizacijo blokirali. Lani poleti je tako BIA Separations končala v - prisilni poravnavi.

V prisilno poravnavo
Štrancar je v isti sapi priznal, da tudi znotraj hiše ni vse potekalo tako, kot bi moralo. Od leta 2004 naprej da se je vse manj posvečal notranji organizaciji in se vse bolj osredinjal na strateške zadeve, investitorje in zunanjo usmeritev. Podjetje je medtem kot primarni cilj zasledovalo znanstveno odličnost, kratko- in srednjeročna dobičkonosnost pa je bila drugotnega pomena. Bomo že počakali na bum trga biomedicinskih zdravil in medtem iskali, kje še obrusiti tehnološko ost. Lani, ko je realnost udarila s prisilko, je Štrancar – kot je povedal za Primorske novice – podjetje preusmeril v dobičkonosnost. Odprodali so en raziskovalni laboratorij, strukturo podjetja in zaposlene pa prilagodili tistim projektom, ki prinašajo denar.

Zdaj, leto dni po začetku prisilne poravnave, mesečni poslovni izkazi razkrivajo, da se je preusmeritev obrestovala. BIA Separations je še vedno v igri. Redno izplačuje plače in vse dobavitelje, za povrh je zelo dobičkonosna in hitro veča promet. Dobički se akumulirajo na bančnih računih in zagotavljajo poplačilo upnikov, ko bo prisilna poravnava pravnomočno potrjena. Zanjo se zavzemajo vsi upniki, razen omenjenega avstrijskega, ki – po Štrancarjevih besedah – želi stečaj in dostop do tehnologije. Ker se podjetje ne usmerja več toliko v raziskovanje, je prejelo več milijonskih naročil, ki bodo že sama v roku dveh let promet podvojila s štirih na osem milijonov evrov, če pridejo dodatna, pa še hitreje. Na ta način bo devet milijonov evrov, kot jih dolguje, zanesljivo in hitro poravnala, je prepričan direktor podjetja v prenovi.

"BIA Separations v zadnjih letih postaja ključni partner pri proizvodnji biozdravil na področju genske terapije. Z našimi produkti se čistijo učinkovine za zdravljenje raka, preprečitev smrti dojenčkov zaradi genskih okvar, zdravljenja slepote ter mnogih drugih genskih bolezni. Trenutno se naša tehnologija uporablja v približno 100 kliničnih študijah zdravil, prva zdravila pa bodo dovoljena za širšo uporabo v naslednjem letu. V genski terapiji gre za zamik več kot 10 let, toda terapija prihaja in bo naslednjih 10 letih izpodrinila mnoga manj učinkovita zdravila. In BIA Separations postaja ključni dobavitelj teh podjetij. Skokovita rast v prihodkih v zadnjem letu to potrjuje. Cilj podjetja ostaja isti, 0,5 milijarde prometa na tem trgu," je Štrancar izjavil za MMC.

Domnevni odmev zavrnitve
Štrancar meni, da si je z zavrnitvijo tistih 400.000 evrov nakopal črno piko pri vplivnih krogih Evropske unije. Domnevo je utemeljil še z enim primerom stika z (evropsko) institucijo. Leta 2015, ko je BIA Separations zaradi izostalih plačil storitev japonske multinacionalke iskala svež denar, so poskusili tudi pri Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD). Sprva je bil stik s slovenskim predstavnikom pri tej banki pozitiven, izmenjali so številne dokumente, proučili okoliščine in se po nekaj mesecih že dogovarjali za intenzivnejša pogajanja, kako bi EBRD vstopil v lastniško strukturo kot vlagatelj. Nato pa je Štrancar po lastnih besedah dobil namig, da so zadevo nekje drugje ... zavrli. Mesec dni pozneje je od slovenskega predstavnika pri banki dobil sporočilo, da v BIA Separations ne morejo vstopiti, ker v tovrstna podjetja ne vlagajo. Niso tega opazili že prej?

V pogovoru je predstavil več primerov nadobudnih visokotehnoloških zagonskih podjetij, ki jih je – po njegovem mnenju – zadušila sprega politike in mednarodnih tehnoloških velikanov. Zagonskih podjetij, ki so veliko obetali, končali v stečaju, nakar je znanje poceni kupila multinacionalka. BIA Separations je takšen malček, ki bo v nekaj letih ogrožal marsikoga, je pomenljivo dodal. Resnico bo pokazal čas.

Kako naprej
Kmalu bo minilo deset let, odkar je Slovenijo zadela svetovna finančna in gospodarska kriza. Desetletje, odkar se je minister Križanič rokoval z direktorjem EIB-ja Maystadtom. V desetih letih so nasmeški politikov odzveneli, v Ajdovščini se pa še vedno borijo s surovim trgom. In tako kot nejasna ostaja prihodnost podjetja, tako v megli ostajajo vmesni sporni dogodki. Je Zajc res hotel, da skoraj pol milijona evrov neupravičeno konča v rokah točno določene odvetniške pisarne? Je EIB tako visoko obrestno mero res postavil kot odvračilo in kazen "neposlušnemu" podjetju, ki ne razume nenapisanih evropskih pravil? Čemu molčijo druga podjetja, ki so prejela denar od RSFF-ja? Ali pa je EIB – glede na zdajšnje finančne težave BIE – pravzaprav pravilno ocenil tveganje podjetja? Do dokončnega odgovora se nismo dokopali, saj v tem primeru velja beseda ene strani proti drugi. A obenem odzvanja izjava tretje strani, slovenskega bančnega staroste: "V tej zadevi nekaj zelo smrdi."

Video: Oddaja Prava ideja na temo BIA Separations (2008)


Tveganje posojil bilo porazdeljeno med EIB-jem in EK-jem. Zahteva po 15-odstotni, oderuški meri je zato še toliko bolj mafijski posel.

Aleš Štrancar, direktor BIA Separations


Ker z vsebino vseh pogovorov med direktorjem BIA Separations in predstavniki EIB-ja nismo bili seznanjeni, žal ne morem trditi, da g. direktor razširja laži, saj bi mu s tem morda neupravičeno očital kaznivo dejanje. Vsekakor pa je po mojem osebnem mnenju EIB zadnja institucija, od katere bi bilo pričakovati koruptivno ali nezakonito ravnanje.

Mitja Vidmar, pisarna Odvetniki Dolžan, Vidmar, Zemljarič


Med pogovori o pogojih posojila sta prestavnika EIB-ja navrgla, in zadevo večkrat ponovila, da moramo načrtovati okoli 400.00 evrov za stroške odvetniške pisarne za preverjanje pogodbe, ki jo bo pripravil EIB. Gospodje z EIB-ja so vedno vztrajali, da se ključne zadeve vedno dogovarjajo po telefonu ali osebno na sestankih (med pogajanji smo imeli več obiskov predstavnikov EIB-ja v Ljubljani). Maksimalno so se izogibali pisni komunikaciji. Imam pa za vse navedeno vsaj eno pričo, ki je BIA Separations, poleg mene, predstavljala, ali na pogajanjih ali v telefonskih razgovorih. Nijhova imena hranim za sodišče.

Štrancar


EIB pogosto imenuje lokalnega pravnega svetovalca, da deluje v njenem imenu. Za ta projekt je EIB določil pisarno Odvetniki Dolžan, Vidmar in Zemljarič, v skladu s svojim standardnim postopkom. Ceno EIB-jevega zunanjega pravnega svetovalca plača posojilojemalec (prejemnik EIB-jih sredstev). Cena je torej del celokupnih posojilojemalčevih stroškov. Zase lahko seveda posojilojemalec najame katerega koli zunanjega pravnega svetovalca, če tako želi.

EIB


Program RSFF je prestal številne notranje in zunanje revizije. Njihove ugotovitve so bile enotne: RSFF je najuspešnejši instrument delitve tveganja do zdaj.

EIB


Tipične zahtevane stopnje donosa biotehnoloških podjetij so takrat znašale okoli 25 odstotkov. Ker pa je bilo EIB-jevo financiranje strukturirano kot dolg, je banka lahko obrestno mero poravnala s primerljivimi mezaninskimi strukturami in ponudila 15-odstotno obrestno mero. Banka svojih posojil ne subvencionira in mora svoje finančne operacije primerno oceniti.

EIB


V primeru BIA Separations smo sledili vsem notranjim postopkom, projekt pa so potrdila pristojna izvršilna telesa EIB-ja. Na koncu sicer EIB ni mogel BIA Separations financirati neposredno, je pa banka vseeno projekt podprla posredno: skozi eno svojih partnerskih komercialnih bank v Sloveniji.

Dušan Ondrejička, EIB


Vsekakor pa lahko zatrdim, da je znesek 400.000 evrov približno od 100- do 200-krat višji od zneska, ki bi ga za izdelavo pravnega mnenja v zvezi s posojilom pričakovali od katere koli stranke, pa če bi bil to EIB ali kdo drug. Tudi če bi v naši odvetniški pisarni pripravili celotno dokumentacijo za takšen posel, ocenjujem, da bi bila skupna cena za vse storitve približno 20-krat nižja od navedene.

Vidmar


O neskladnosti med politiko in njeno izvedbo smo takrat obvestili tudi takratnega komisarja za R & D dr. Janeza Potočnika, saj je bil instrument konec koncev njegova ideja, vendar se očitno ni hotel izpostavljati. Kako zelo drugačno je obnašanje komisarjev iz drugih držav, ki se kot levi borijo za koristi svojih držav.

Štrancar


BIA Separations v zadnjih letih postaja ključni partner pri proizvodnji biozdravil na področju genske terapije. Z našimi produkti se čistijo učinkovine za zdravljenje raka, preprečitev smrti dojenčkov zaradi genskih okvar, zdravljenja slepote ter mnogih drugih genskih bolezni. Trenutno se naša tehnologija uporablja v približno 100 kliničnih študijah zdravil, prva zdravila pa bodo dovoljena za širšo uporabo v naslednjem letu. Pri genski terapiji gre za zamik več kot 10 let, toda terapija prihaja in bo naslednjih 10 letih izpodrinila mnoga manj učinkovita zdravila. In BIA Separations postaja ključni dobavitelj teh podjetij. Skokovita rast v prihodkih v zadnjem letu to potrjuje. Cilj podjetja ostaja isti, 0,5 milijarde prometa na tem trgu.

Štrancar


Philippe Maystadt (EIB) in nekdanji finančni minister Franc Križanič leta 2009, ko je EIB slovenskim projektom namenil za 58 milijonov evrov posojil. Foto: BoBo/Tina Kosec
Aleš Štrancar je direktor in soustanovitelj podjetja BIA Separations, pa tudi soavtor tehnologije, na kateri temelji celoten projekt.
Sedež Evropske investicijske banke v Luksemburgu. Ustanovljena je bila na podlagi Rimske pogodbe iz leta 1958. Njene lastnice so države članice Evropske unije in je nepridobitna ustanova. A ker deluje na trgu, se lahko sklicuje na poslovne skrivnosti. Foto: EIB
BIA Separations je visokotehnološko podjetje in kot tako tudi tvegana naložba. Foto: Bia Separations
Pripomočki BIA Separations se med drugim uporabljajo za razvoj cepiv. Foto: EPA
Poleg Jacopa Lensija je bil za pripravo pogodbe med banko in BIA Separations odgovoren Slovenec Peter Zajc. MMC je dlje časa vztrajal pri neposrednem stiku z njim, da bi lahko podrobneje preverili in predstavili njegovo plat zgodbe, toda EIB svojim zaposlenim očitno ne dovoli, da bi neposredno komunicirali z mediji. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
BIA Separations je leta 2012 dobila nagrado za primorsko-notranjsko gazelo. Predstavnik BIE na levi strani. To je Matej Penca, solastnik podjetja BIA Separations in eden prvih vlagateljev vanj kot upravitelj sklada tveganega kapitala Horizonte. Foto: Dnevnik
Štrancar leta 2005, ko je postal podjetnik leta. Foto: false
EIB je leta 2016 v Slovenijo na tak ali drugačen način kanaliziral 140 milijonov evrov, v zadnjih petih letih skupno 2,1 milijarde. Največ je šlo za občine. Foto: MMC RTV SLO
V tistem času je bil Potočnik evropski komisar za znanost in raziskave. Pod njegovim vodstvom je Evropska komisija prišla do odločitve za shemo RSFF skupaj z EIB-jem. Foto: BoBo
V BIA Separations je udeležen tudi nizozemski kapital. Tako sta si prostore leta 2007 ogledala princ Oranski in princesa Maxime. Foto: BoBo/Tina Kosec
BIA Separations je leta 2009 v okviru EU-projekta od Avir GHB, ki deluje pod okriljem ameriškega Baxterja, prejelo eksperimentalni vzorec, ki je bil kontaminiran z virusom ptičje gripe. Šlo je za okužbo eksperimentalnega vzorca, in ne za okužbo cepiva, vseeno pa je bilo v Sloveniji takrat nekaj nepotrebne panike.
Eden izmed svežih programov EIB-ja v Sloveniji se tiče Gorenja. Predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac in podpredsednik EIB-ja Laszlo Baranyay ob podpisu pogodbe, s katero bo EIB podprl razvojne programe Skupine Gorenje. Foto: BoBo/Borut Živulović
Slovenski predstavnik v najvišji organizacijski strukturi banke je že lep čas Anton Rop (nekoč slovenski premier, LDS). Leta 2010 je postal podpredsednik EIB-js in na položaju ostal do leta 2013, nakar je na predlog slovenske vlade postal direktor oz. član odbora direktorjev. Ta organ ima posvetovalne in nadzorne naloge; odloča o dodeljevanju posojil, jamstev in o najemanju posojil, določa obrestne mere ... Na položaju je zamenjal Dejana Krušiča. Na fotografiji iz leta 2012 ima Rop govor tik pred podpisom pogodbe o pridobitvi dolgoročnih virov za financiranje različnih projektov pri SKB-ju. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Med drugim je EIB v Sloveniji financiral (s posojili) gradnjo šestega bloka Termoelektrarn Šoštanj. Foto: BoBo
Na področju biozdravil in biotehnologije veliko obeta revolucionarna metoda obdelave DNK-ja, CRISPR. Foto: Reuters
BIA Separations je že skoraj leto dni v prisilni poravnavi, ki pa še vedno ni pravnomočna. Proti njej vlaga pritožbe predstavnik avstrijskega podjetja, BIA Separations GmbH. Štrancar trdi, da se hoče eden izmed solastnikov avstrijske (nad)veje dokopati do tehnologije in patentov, ki so v izključni lasti slovenskega podjetja. Prav poskus, da bi se dokopali do slovenskega znanja, je po Štrancarjevem mnenju tudi pripeljal BIA Separations GmbH v težave; to podjetje je namreč v stečaju. Foto: Pixabay
Eden izmed proizvodov ajdovskega podjetja. Foto: Bia Separations

Evropska unija