Kako pa kaj vaš sluh?

Dnevnik nevladnika (12)

"Kar tjale k steni stopite." Šepet. "Slišite?" "Slišim," odvrnem zdravniku. "Tudi z vašim sluhom je vse v redu," je zadovoljen zdravnik na rednem službenem pregledu. "Sicer pa," nadaljuje, "pravite, da delate kot svetovalka. Potem dober sluh na vašem delovnem mestu niti ni tako pomemben."

08. september 2017 ob 06:40
Ljubljana - MMC RTV SLO
Tjaša Horvat Foto: Osebni arhiv

Morda pri svojem delu z ženskami, ki so doživele ali doživljajo nasilje, res ne potrebujem popolnega sluha, vsekakor pa je bistveno, da dobro slišim. Kar ni nujno povezano z brezhibno delujočimi ušesnimi strukturami. Kajti biti sposoben sprejemati zvoke iz okolja, še ne pomeni zares slišati. In včasih ne slišim. Ne slišim, koliko ženska zmore, ne slišim, koliko preživetvenih strategij ima. Mene bi že zdavnaj pobralo, si mislim. Ker včasih pač slabo slišim.

Ob pogovorih z žrtvami nasilja hitro opazim, kolikokrat so neslišane. Neslišane so, ko poskušajo prijateljici med vrsticami povedati, da je partner do njih nasilen. "Ne kompliciraj, v vsakem odnosu so težave." Neslišane so, ko se obrnejo po pomoč na institucije. "Ni videti, da bi bil mož nasilen, zelo dobro sodeluje z nami." Ko podajo prijavo na policijo. "Če bi se vam to, kar opisujete, zares zgodilo, ne bi bili tako mirni in sproščeni."

Ob takšnih izjavah, ki so sicer redkejše kot pred leti, ne pomaga ne ustrezna zakonodaja ne ratificirana Istanbulska konvencija. Ker do tja sploh ne pridemo. Zato, gospod zdravnik, sluh morda ni najpomembnejši pri mojem delu, veščine poslušanja pa še kako.

Ženske na zelo različne načine sporočajo, kaj se jim dogaja. Spomnim se ene mojih prvih uporabnic, 34-letne E., ki je z dva meseca staro dojenčico v naročju, s katero sta pobegnili od doma, pripovedovala o krutih načinih, s katerimi se je njen partner med nosečnostjo izživljal nad njo. Pri tem je jokala, se rahlo tresla, bila je tesnobna in vidno obupana. Pretresel me je pogled nanjo in na malo bitjece, za katero sem upala, da bo njeno telo vse to pozabilo. Nisem pa dvomila, da sem jo slišala. Ni je bilo težko slišati.

Gospa L., ki se je bila z dvema otrokoma prisiljena umakniti v varno hišo, se je ves čas smejala. Smejala se je, ko je pripovedovala, kako jo je partner zaklepal v sobo, smejala se je, ko je opisovala, kako je skoraj vsak dan z roko zamahnil po mizi, da je odletelo na tla še eno kosilo, ki ga je skrbno pripravila, da ne bi bil spet "halo v hiši". Ni jokala, ni se tresla, ona se je smejala. Ker je verjetno vedela, da bo, ko se bo njen smeh ustavil, privrelo na dan vse, kar je morala potlačiti, da je preživela - jeza, obup, strah, žalost, ponižanje. Vse, česar ni smela občutiti, ker je bilo čutiti prenevarno. Vse, česar ni želela čutiti, ker je bilo prehudo. Zato se je smejala. Dokler se ni počutila dovolj varno, da je občutila vse, kar je prekrival smeh. In če ne bi zares poslušala, v njenem smehu ne bi zaznala silne stiske, njenega klica na pomoč in njene močne želje, da končno zaživi brez nasilja.

Za 54-letno M. je bilo vse bolečine preveč za eno življenje. Zato se je preprosto odklopila. Ko jo je partner davil; ko jo je zvezal ob radiator, da je morala gledati, kako masturbira; ko je vsak večer v postelji zahteval, kar je menil, da mu pripada; ko ji je preklel vse sorodnike in jo na koncu pljunil v obraz. Če bi začutila vso to silovito grozovitost, verjetno ne bi nikoli zmogla poiskati pomoči in se umakniti. Zato je, med podajanjem prijave nasilja, z mehaničnim glasom opisovala vse grozote, vse žaljive besede, vsa ponižujoča dejanja in pri tem ni niti trenila z očesom. V svojih mislih je najbrž pripovedovala neko tujo, neresnično zgodbo, s katero ni imela ničesar. Zato ni bilo ne joka ne smeha, ničesar.

Nekako verjamemo, da vemo, kako hudo je nasilje, kako narobe je, kar doživljajo žrtve. Pa vendar pričakujemo, da se bodo odzivale in ravnale v skladu z našimi prepričanji o tem, kaj pomeni biti žrtev. Ponižna, tiha, žalostna, pomoči željna žrtev. In tako spregledamo mnoge izmed njih. Ker niso tihe, nebogljene in objokane. Zato je še kako pomembno, da dobro slišimo. In poslušamo.
Kako pa kaj vaš sluh?

Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.


Tjaša Hrovat, Društvo za nenasilno komunikacijo

Kolumne


Volilna kampanja izgubljenih priložnosti in paradoksov

Bog in cesar

Čustveni tobogani

2030