Narodna zavest, košarka in čevapčiči

Kolumna Primoža Dolničarja

Verjetno ga ni junaka med nami, ki se prejšnji teden ni veselil zmage naših košarkarjev. Vsi po vrsti, tudi taki med nami, ki nismo navijači in ne spremljamo športa, smo se spremenili v zagrizene privržence košarke, polne ponosa in nacionalne zavednosti.

26. september 2017 ob 08:55
Ljubljana - MMC RTV SLO
Primož Dolničar. Foto: Osebni arhiv

Čeprav ni bil državni praznik, je sosed razobesil slovensko zastavo v znak pripadnosti naši državici oz. mogoče bolj v znak pripadnosti navijaški skupini, ki je v danem trenutku predstavljala kar celotno Slovenijo. Teh nekaj dni smo zares dihali kot eden. Evforija nas je božala, čustva so se razplamtela in vsi smo skakali. Saj veste - kdor ne skače ni Sloven'c.

In vse to smo počeli s pivom v roki in pa seveda, kako pač ne, s slovensko tradicionalno hrano, čevapčičem. Beseda čevapčič je v bistvu pomanjševalnica od čevap, ki ima isti izvor kot beseda kebab. Jed izvira iz bosanske kuhinje, kamor je prišla v času turške oblasti. In ko so se po zmagi v dvorani razlegli še zvoki harmonike, je bila naša sreča popolna. In na tem mestu sem se začel spraševati, kaj se je čisto zares zgodilo z nami. Nam je res čisto vseeno, če nimamo trohice lastne osebnosti, je dovolj le sledenjem drugim, brez kakršne koli kritičnosti in razmisleka. Zakaj se pustimo voditi in se ne upremo slaboumju.

Že v prejšnji kolumni sem obljubil, da bom pisal o tem. Večina javnih prireditev oz. upam si trditi, da kar vse, ne minejo brez čevapčičev, ki prevladujejo, zraven pa se vrti harmonika. Le kdo za vraga se je domislil te kombinacije. In kar je še najbolj grozno, je, da je zares za večino zelo naporno in neposlušljivo. Vendar imajo organizatorji v svojem programu nekje zagotovo napisano, da je to dobitna kombinacija. Hvala bogu za malo bolj razgledano populacijo športnikov, kot so deskarji in akrobatski smučarji, ki so pred nekaj leti na Rogli od organizatorjev zahtevali, da jih nehajo maltretirati z govejo glasbo. In da vam povem, bilo je odlično, namesto čevapčičev sem si privoščil toplo joto in moje srce je bilo srečno. Mislim, da sem prvič v življenju užival v javni prireditvi.

V naši deželici pa se razvija še ena moda, ki me - moram priznati - straši. Kolektivni pikniki. To so taki pikniki, ko podjetje najame nekoga zunanjega, da jim organizira prireditev. In ker jih razen RVC-ja (razlika v ceni) ne zanima nič, po liniji najmanjšega odpora najamejo šotor, saj veste, kaj pa, če bo dež, didžeja in pa seveda žar. In na koncu so taki pikniki videti tako, da iz zvočnikov hrumijo cajke, gostje se ga zaradi neznosnega hrupa na hitro "nažrejo" in nato nastopi otopelost ob prepolnih želodcih. Nikogar od organizatorjev zares ne zanima, kaj bi si ljudje zares želeli. Nihče se ne potrudi in naredi raziskave v podjetju, kakšne so njihove želje, in zato imajo vsa podjetja od visokotehnoloških pa do proizvodnih isti program piknikov. Didžeji pa so tudi svoj svet. Od kod potegnejo tako muziko in ali zares ne vidijo odzivov gostov. To je noro, tako prepričanje in poniževanje ljudi, kot da so zares vsi slaboumni in so cajke najboljša izbira za njih.

Ne smem pa biti krivičen, da ne bo zvenelo, da imamo edino take prireditve. Ja, na žalost so v večini take, ampak zadnjič sem bil na dogodku, ki me je osupnil. Prostor je bil star skedenj, lepo urejen, izbrana glasba, namenjena ciljnemu občinstvu, ki je prišlo. Hrana je bila izvrstna in raznovrstna. Z vsega sveta, različna, za vsakega nekaj. Ja, tudi žar je bil, na njem pa so se pekli žabji kraki in telečja zarebrnica. Servirale so se male porcije, tako da sem ves večer po malem zobal, zraven pa pil izbrano vino. In ni mi bilo hudega.

Mogoče je čas za malo revolucijo nas samih, da se upremo otopelosti in zahtevamo od nas samih malo več izbirčnosti, nehajmo se ukvarjati z nacionalnim ponosom, ker se nam ne sanja, kaj to zares je, in začnimo stvari postavljati na drugačnih temeljih, kot so denimo sreča in zadovoljstvo. Zakaj ne bi na "žurkah" zares uživali in se imeli dobro. Ob dobri hrani in glasbi, družba pa smo si že tako ali tako najboljša.

Za konec pa samo še vprašanje, kaj zares pomeni, kdor ne skače, ni Sloven'c?



Primož Dolničar, ljubitelj kuhanja
Vas mikajo pečena jabolka? Foto: Primož Dolničar

Kolumne


Volilna kampanja izgubljenih priložnosti in paradoksov

Bog in cesar

Čustveni tobogani

2030