Ni Sloven'c, hej hej hej!

Tedenska glosa Vala 202
Marko Radmilovič, Val 202|19.09.2017 ob 17:09
Ljubljana - MMC RTV SLO
Slavje Slovenije po zmagi nad Srbijo. Foto: Reuters

Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: "Kaj pa je onkraj zmage?" Kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast", kaj je onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c"?

Kajti nekaj tam mora biti. Ko se bo evforija spremenila v spomin in spomin v statistiko in statistika v zgodovino, si bomo vsi, ki smo v nedeljo zvečer trepetali za košarkarsko reprezentanco, priklicali v čustvovanje poseben občutek, ki ga je težko povezati s samo igro in rezultatom.

Najpogosteje to čustvo enačijo s ponosom, za politično-medijski vsakdan pa ga opišejo z: "Združili ste vso Slovenijo!"
Sliši se izjemno lepo, hitro gre v uho, toda: koga in kako so košarkarji združili?

Na prvi premislek in tega se držijo tudi bolj površni analitiki, je s "slovensko združitvijo" mišljena odsotnost konstantnega špetira, ki se ga gremo Slovenci v javnosti, medijih in drugje. "Med olimpijskimi igrami naj vsi spopadi prenehajo!"

In resnično so internet, časopisi in šanki za trenutek umolknili, usodnosti polne gospodinje pa je za nekaj tednov zamenjala Sanja Modrič. In če smo že pri tem: dva izmed zmagovitih košarkarjev sta takoj po zgodovinskem uspehu, sicer ne povsem artikulirano, pa vendar, v kamero jasno povedala, kaj in kako si mislita o nezadovoljnežih, ki smetijo medije in javni prostor z nenehnim negativizmom in žaljenjem. A se je žal njuna kritična izjava v poplavi nekritičnih izgubila.

A od nas sveta naloga košarkarske analize zahteva pogledati, ali obstaja še kaj tudi onkraj programa "zedinjene Slovenije …" ki, mimogrede, v letu 2017 funkcionira mnogo bolje, kot je leta 1848.

Trdimo, da je košarkarjem resnično uspelo združiti Slovenijo; le da nekoliko drugače, kot bi se dalo razumeti na osnovni ravni združitvenega procesa.

Finalna tekma s Srbijo je bila toliko kot košarke polna tudi simbolov, zgodovine, kompleksov in politike. In če je kdo spremljal medije, ki so na Balkanu s tekmo imeli ogromno opravka, je bilo vprašanje nacionalnega izvora naših igralcev medijsko bolj vznemirljivo od igre in rezultatov samih. Balkan – in Slovenijo so tuji mediji s pojmom "balkanski finale" postavili tja – ima s predalčkanjem genov še vedno veliko veselje. Človek niti ne ve, ali je bil podivjani nacionalizem nevarnejši leta 1990 ali je zdaj – dve desetletji po zaprtju balkanskih morišč. Dragičev način križanja, Dončičevo ožje sorodstvo, rojstni kraji, matične knjige, mehki »ć«, trener, fizioterapevt, generalni sekretar … očetje in sinovi. In za konec še temnopolti naturalizirani igralec.

Vse to se je pomešalo v eno samo predpostavko, da slovenska reprezentanca etnično ni čista. Saj se ni zgodilo prvič in že kdaj prej smo in so slovenskim športnim junakom ali drugim izpostavljenim in javnim osebam kukali v rodovnik; a ekstremni uspeh, kot je zlata medalja, nosi s seboj ekstremne reakcije.

Na tem mestu pa se je treba vrniti nekoliko nazaj. Vsaj do 1789, ko se je uradno rodil koncept državljana – "citoyena".
V povezavi z deklaracijo o pravicah človeka in državljana s športom smo na tem prostoru imeli veliko težavo, recimo, z evropskimi nogometnimi prvaki iz leta 2000 – ko je francosko moštvo sestavljalo tudi do devet temnopoltih igralcev, večina Francije pa jih je slavila kot svojo reprezentanco.

In morebiti ni pretenciozno zaključiti, da je ne le dejanska podpora reprezentanci v Carigradu in nato na Kongresnem trgu, temveč tudi simbolna v najširši javnosti, končno tudi v Sloveniji uveljavila koncept državljana. In jo s tem, bolj kot recimo z mejo in BDP-jem, ločila od Balkana.

Najbrž so košarkarji z devetimi zmagami dokončno opravili s kulturo čefurstva, ki jo je v umetnosti prvi zaznal in opisal Filip Robar Dorin z 2Ovni in mamuti" in je vrhunec dosegla s "Čefurji raus!".

Košarkarji so tako resnično združili Slovenijo, vendar ne v ozko političnem, temveč v najširšem družbenem pomenu.

Nič manj kot zlata medalja je bila potrebna, da so tudi največji zadrteži ob navijaški in človeški manifestaciji podpore uvideli, kako vera, izvor, kultura in jezik ne morejo preseči državljanskih pravic in svoboščin, ki pripadajo vsakemu izmed nas.
In mimogrede in nekoliko žleht: država je bila ustanovljena, da z ustavo te svoboščine ves čas in za vsako ceno ščiti; ne pa, da deli predvolilni red za zasluge in predvolilne evre za penzijo.




Rožljanje, čeprav z imaginarnim orožjem, koketiranje z nasiljem, zaščita nacionalnih interesov in podobne neslanosti govorijo ne le o tem, da so naše politične elite nesposobne upravljati državo, temveč so ob tem tudi etično sporne. Oziroma nedorasle intelektualnim izzivom sodobnega sveta. Foto: Anže Vrabl

Kolumne