Primož Dolničar

Neretvanske mandarine in Facebookova generacija

Kolumna in recept Primoža Dolničarja
Primož Dolničar|16.11.2019 ob 06:05
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pa bom vseeno poetično začel na svojem domačem pragu. Nekega dne sem se od doma odpravljal na pot in, glej ga zlomka, z avtomobilom se nisem mogel prebiti mimo športnega igrišča, ki je na moji ulici. Tam je bilo namreč neskončno število avtomobilov, ulica je doživela šok, kot se dogaja vsak dan na severni ljubljanski obvoznici. In bilo je vse polno ljudi. Stežka sem se prebil mimo, ko sem naslednji dan spraševal, kakšen športni dogodek so imeli, so mi pojasnili, da prav nobenega.

Čez dva dni se je situacija ponovila v še hujši obliki, le da se je tokrat poleg mene pojavila 150 metrov dolga vrsta ljudi z gajbicami v rokah. Nisem mogel drugega, kot da parkiram in se sprehodim. Na koncu vrste sta bila parkirana dva ogromna kombija, polna mandarin. In odnašali so jih tudi po več gajbic hkrati, z nasmejanimi obrazi.

Takrat v vrsti opazim znanca in ga vprašam, kaj se tu dogaja. Odgovori mi, da je prišel po mandarine, saj so zares odlične in zdrave. Nekaj je blebetal tudi o ekološki pridelavi in mi povedal tudi za način te prodaje. Skratka, na Facebooku se je ustvarila cela skupnost ljubiteljev mandarin, in ko dozorijo, se začne akcija. Prodajalci na svojem profilu objavijo lokacijo in uro svojega prihoda. Nato sledi gverilska akcija in blokada moje ulice, ki pa še zdaleč ni edina lokacija v Ljubljani, kjer se odvija ta dobesedni blitzkrieg. Blitzkrieg nam je najbolj znan iz 2. sv. vojne, v novejši zgodovini pa je bil tak silovit napad na Hrvaškem pod imenom Oluja (Nevihta). S tem izrazom želim ponazoriti način prodaje mandarin na parkirišču.

Na koncu pogovora se mi je znanec še pohvalil, da so mandarine neretvanske, kar je garancija tako za kakovost in tudi neoporečnost pridelka.

Na tem mestu se selim na lokacijo, o kateri vam, zaradi njene lepote in kulturne dediščine, želim povedati pravljico. Pravljico o najlepšem kraju, z najrodovitnejšo zemljo, iz katere rastejo mandarine, zraven v močvirjih regljajo žabe, rečni kanali pa so polni zares okusnih jegulj. Ta pravljica se začne v Mostarju, od koder sem zares počasi, z veliko ustavljanja potoval proti delti Neretve. Snemal sem oddajo in na poti opazoval naravo ter se pogovarjal z domačini. Od daleč je dolina Neretve prekrasna, če pa se povzpete nad mesto Počitelj v BiH-u, se vam bo zazdelo, da ste v raju.

Vse do trenutka, ko boste poskušali odvreči smeti. V Bosni je komunala na žalost še vedno, ali pa znova zaradi posledic vojne, v srednjem veku. Vse se meče in zliva v prečudovito Neretvo. Prav tako je v kmetijstvu, nikomur ni mar za ekologijo, mislim celo, da tega izraza niti ne poznajo. A ko prestopite mejo in se znajdete v EU-ju, pa stvari postanejo resnično grozljive. V delti nekontrolirano uporabljajo pesticide in mineralna gnojila, iz zgornjega toka reke pa priplavajo še ostanki bojnih strupov.

Domačini med seboj tekmujejo, komu bodo prve dozorele lubenice, mandarine, zelje … In prav nihče ne je tega, kar je zraslo na njegovi njivi, temveč samo tisto, kar raste na njihovem vrtu za hišo. Po podatkih, ki jih je objavila Slobodna Dalmacija, in to že leta 2008, je na tem območju v letu dni umrlo 300 ljudi zaradi raka, število pa je vsako leto višje. Mislim, da za zdaj še ni znanstvene povezave med pesticidi in rakom, če pa si pogledate dokumentarec Paraguay’s poisoned fields, boste obnemeli ob prizorih bolnih otrok in odkritji znanstvenikov, ki pretirano uporabo pesticidov povezujejo z genetskimi poškodbami pri otrocih. In tako tudi njihovi vrtovi že dolgo niso več varni, le da se sami tega verjetno niti ne zavedajo in živijo v iluziji, da s svojim načinom kmetovanja zastrupljajo le neznane ljudi daleč proč.

Menim, da je to zločin, ki ga človek stori ali iz nevednosti in nepoučenosti ali lakomnosti. Tak način razmišljanja in iz njega izhajajoče kmetijstvo bi bilo treba takoj zaustaviti in ljudi naučiti drugačnih praks. Ne vidim potrebe po tekmovanju, da hrana postaja vedno cenejša, saj je na ta način razvrednotena, kakovost pada, mi pa se nažiramo nezdravih proizvodov, v konkretnem primeru pa to počnemo celo v lažni veri, da so neretvanske mandarine čisti vir zdravja.

Če vas pot zanese v dolino Neretve, se ustavite in si ta "biser" oglejte od blizu ter v miru razmislite o tem, kar boste videli. Jegulj skoraj ni več, na poljih traktorji vsakodnevno in izdatno škropijo, če pa boste pozorno opazovali, boste ugledali tudi kanalizacijske cevi, ki se iztekajo v delto. Ob vsej lepoti in geografski danosti so to stvari, ki uničujejo nekoč resnični raj na Zemlji.

In že sem nazaj v svoji ulici, kjer se dogaja bliskovita prodaja, in razmišljam o tem, kako smo lahko tako zavedeni, da brez premisleka drvimo na odročna parkirišča kupovat še enkrat dražje mandarine, kot so v trgovini (brez računa, da ne bo pomote), prepričani, da so zares zdrave in tako sklenemo krog: Neretvancem dajemo zagon za množično proizvodnjo, mi pa se mastimo z rezultati svojega slepega potrošništva.

Verjetno je na koncu vseeno, saj je, kot večkrat trdim, srečen človek zdrav človek, in če nas nakup mandarin osreči, smo verjetno naredili veliko za svoje zdravje. Lahko pa se tudi o vsem motim in sem le paranoičen ter zato v veliko stvareh kot tudi v "mandarinomaniji" vidim teorijo zarote. Ali pa ne …

P. S.: Ko olupite mandarino, si pojdite umit roke in jo šele potem zaužijte. Za vsak primer …


Račje prsi in pire iz pastinaka

Pri račjih prsih bodite pozorni, ko jih kupujete, saj niso vse enake kakovosti. V Sloveniji imamo majhno vzrejo rac, zato se jih večino uvozi iz Madžarske, katerih kakovost pa po mojih izkušnjah ni najboljša, tako da niso primerne za kaj drugega, kot da iz njih pripravite hrustljavo prepečeno "pekinško raco".

Če pa bi radi dosegli vrhunske rezultate, se začnite ozirati po francoskih racah, saj so le oni mojstri perutnine. Prsi naj bodo lepe rožnate, ne preveč ploske in brez vonja. Če vam uspe najti račje prsi rac barbarie, ki so bolj mišičaste in manj mastne, pa ste na konju. In sledi še preverjen recept, ob katerem bo dih zastal tudi največjim gurmanom in poznavalcem hrane.

Sestavine: račje prsi, star krompir, pastinak, maslo, mleko, sol, timijan, pomaranče.

Z ostrim nožem prsi večkrat na rahlo zarežemo po koži, vendar pazimo, da ne pridemo do mesa.

Nato jih na vroči ponvi na hitro opečemo, samo toliko, da spustijo maščobo. Počakamo, da se ohladijo in jih zapakiramo v vakuumsko vrečko in zvakumiramo. V isto vrečko jih lahko damo več naenkrat, vendar se ne smejo prekrivati. Nato jih postavimo v vodno kopel, ogreto na 59 stopinj Celzija za eno uro, lahko tudi dve. Tej tehniki se reče vakuumsko pregrevanje oziroma sous vide.

Po uri vrečko odpremo in zlijemo vso tekočino v kozico, dodamo žlico masla, svež pomarančni sok (cca 1 dcl) ter sol in timijan. Počasi kuhamo, da se omaka zgosti, nato pa jo precedimo.

Prsi opečemo z obeh strani, tako da je koža zlatorumene barve, nato jih narežemo na kose in posolimo z grobo soljo ter prelijemo z malo oljčnega olja.

Pire iz pastinaka
Dva srednja pastinaka olupimo, razrežemo na koščke in jih kuhamo v mleku 30 minut. To počnite v majhni kozici in mleka naj bo le toliko, da je pastinak prekrit. Ko je skuhan, mu dodajte še sol in približno 50 g masla. S paličnim mešalcem dobro pretlačite pastinak in dobili boste omako, ki jo dodajate narezanemu kuhanemu krompirju. S tlačilko tlačite krompir, vmes pa dodajate omako toliko časa, da dobite pravo gostoto pireja. Nekaterim je všeč gostejši, drugim redkejši, vse je stvar vaše presoje in želja.

In dober tek!


Primož Dolničar





Več rezultatov iskanja