Rdeči, levi, desni in vegani

Kolumna Primoža Dolničarja
Primož Dolničar, ljubitelj kuhanja|15.05.2017 ob 06:41
Ljubljana - MMC RTV SLO
Primož Dolničar Foto: Arhiv Z vrta na mizo

Le kaj se dogaja? Verjetno gre za sindrom. Božič in novo leto začnejo oglaševati že takoj po 1. novembru, zdaj pa že oglašujejo volitve. Tako ene kot druge, čeprav so predsedniške na sporedu nekje sredi novembra, do parlamentarnih pa je še več kot eno leto.

Seveda, če bo Cerar zdržal tako dolgo na svojem prestolčku, ki mu očitno postaja premajhen. Naša mala družba se je ponovno začela deliti na leve in desne, tista umirjena sredina pa skoraj ne obstaja več. Tako me je nedavno, verjamete ali ne, ravno ko je pogovor ob vrčku piva potekal o moji najljubši temi, kulinariki, nenadoma ''napadel'' gospod pri osemdesetih.

Na moje presenečenje me je začel zmerjati s ''tardečim'' in komunistom ter me kriviti za svojo nesrečo, jaz pa sem ga začudeno gledal in vprašal, od kod mu takšne ideje, saj sem rojen v 70. in nimam prav nobene zveze z njegovimi blodnjami. Odgovoril mi je, da kri ni voda in da že ve, kakšen sem. Le kakšen naj bi po njegovem mnenju bil? Pravzaprav ne vem … Vem pa, da so gospoda k temu verbalnemu napadu spodbudile politične debate, ki se ob vrčku kaj kmalu spremenijo v žaljenje drugače mislečih ljudi. V takšnih trenutkih se radi polariziramo, in da je še bolj goreče, nihče ne stopi koraka nazaj, da bi konflikt umiril, ampak zaradi golega ponosa vsi vztrajamo pri svojem.

In ta ista reč se dogaja na vseh področjih našega življenja, najsi gre za šport, glasbo, in kar je najhuje, ljudje so se začeli deliti tudi na področju znanosti, ki naj bi vendarle težila k eni resnici. Gospod najbolj slaven slovenski zet, recimo, zanika podnebne spremembe, kot da je to stvar, o kateri odloča javno mnenje, ne pa znanstveno dokazana dejstva. In tako je tudi v kulinariki, ki ni prav nobena izjema. Res je, da ni eksaktna znanost kot npr. fizika, pa vendar v njej pomembno vlogo igrajo znanstveno dokazane zakonitosti. Na primer, da jajce koagulira okoli 70 °C, nekatere beljakovine pa že od 42 °C naprej, zato ljudje umremo, ko se nam temperatura preveč dvigne, da se salmonela uniči šele s temperaturami nad 73 °C …

V kulinariki je treba tudi nekaj znanstvenega vedenja, da ne pobijemo svojih gostov, a še vedno ostaja veliko prostora za improvizacijo. Pa vendar se prav tako kot v politiki delimo tudi v kulinariki. Glavna delitev pa je seveda tista, ki povzroča večne spore med uživalci prehranskih izdelkov, in ta nas deli na vegetarijance in na mesojede. Tu se še posebej zdaj, v dobi novih tehnologij, vztrajno razvnemajo polemike, kdo ima prav, kdo je ubijalec in kdo neutruden borec za pravice ljudi. Najprej moram poudariti, da se v tej bitki nenehno pozablja na zlato sredino, to smo vsejedi ljudje, ki v ničemer ne pretiravamo niti okolice ne obremenjujemo s svojimi neomajnimi stališči o tem, kaj je pravilna prehrana.

Precej več agresije in želje po spreobrnitvi nasprotnega pola v tej bitki kažejo vegetarijanci. Njihovo prepričanje je že skoraj sveto, in če človek tako z distanco pogleda nanj, mu pravzaprav težko oporeka. Seveda je grozno, ko živali umirajo, da se lahko mi prehranjujemo, grozno je, ker gre večina poljščin za govedorejo in preostale panoge vzreje živali. Ljudje se bolje počutijo, če so vegetarijanci, so bolj zdravi. Zadnjič sem celo prebral argument, ki se je glasil takole "če bi vse žito na svetu uporabili za prehranjevanje ljudi, in ne živali, ne bi bilo lakote na svetu". In tako se počasi piše prehranska biblija, ki bo nekoč odrešila ljudi in živali ter posledično svet.

Tu so še argumenti, ki se jih res ne da zanikati, da kakovost mesa pada, ribe so kontaminirane, v mesu so našli ostanke antibiotikov, ki jih z uživanjem mesnih izdelkov kopičimo v svojih telesih, zato nam pada odpornost proti bakterijam. Veliko je resnic, ki pa ne govorijo nujno v korist vegetarijanstvu, pač pa so le orodje v rokah neukih. Mar ne bi bilo bolje, da se stvari, kot je uporaba antibiotikov v mesni industriji, dodobra regulira (ta problem še posebej izstopa v ZDA), da se omejijo strupeni izpusti v morje, prepove uporaba pesticidov, omeji krčenje deževnega pragozda v namen gojenja soje …?

Verjamem, da je vegetarijancem težko odstopiti od svojih prepričanj, saj jih zagovarjajo z vsem srcem, kako drugače pa bi, če verjamejo v svetost vsega živega (a mnogokrat pri tem pozabijo na ljudi) in absolutno verjamejo, da je takšno prehranjevanje tudi za človeka edino zdravo. Le kdo bi si namerno škodoval in jedel meso, predvsem rdeče, ki je vir bolezni in porok za prezgodnjo smrt. V svojem prepričanju gredo celo tako daleč, da drugim odrekajo hrano živalskega izvora in niti ne pomislijo, da s tem pravzaprav kršijo osnovno pravico vsakega posameznika do samoodločanja. Seveda s tem mislim tudi na njihove otroke. Vem, da se bo zdaj name usul plaz kritik, ampak pravzaprav sem hotel samo prikazati človeško naivnost in vasezagledanost, ko enostavno nismo sposobni videti širše slike, v kateri sebe izvzamemo iz enačbe. In tako je povsod, tako v politiki kot tudi v kulinariki. A na koncu besede sprave.

Pred dnevi sem spoznal simpatičen par, ki je zaradi zastrupitve z mesom, verjetno zaradi neupoštevanja prej omenjenih pravil, postal vegetarijanec, a njuna dva otroka z veseljem jesta meso, ki jima ga pripravi njuna mama vegetarijanka. Naj nam bo ta družina za zgled, kako preseči svoje sebične ambicije in svoja prepričanja ter spoštovati odločitve, želje in poglede drugih, čeprav nam niso všeč in se ne strinjamo z njimi. Tako se bomo naučili strpnosti in tudi mesojedi se bodo laže spustili v "zelenjavne vode", vegetarijanci pa bodo nanje gledali kot na prijazne ljudi. Bodimo strpni. Pomembno je vzajemno zadovoljstvo in poln želodček je prvi korak na poti do njega.

Za danes sem pripravil recept, ki ima vse potrebno za pripravo mesa, še dišalo je podobno, pa vendar si ga lahko privoščijo tudi vegani. Dober tek in lep dan vam želim. Pa brez zamere.



Za danes sem pripravil recept, ki ima vse potrebno za pripravo mesa, še dišalo je podobno, pa vendar si ga lahko privoščijo tudi vegani. Foto: Primož Dolničar
Dober tek! Foto: Primož Dolničar

Kolumne