Slavko Jerič

Šarca že takoj čakajo na mizi zahtevne naloge

Kolumna Studia City
Matija Stepišnik, Studio City|10.09.2018 ob 22:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

Trinajsta slovenska vlada bo, če jo bo državni zbor potrdil, prisegla v četrtek. Marjan Šarec bo vodil vlado, ki sama po sebi nima večine v DZ-ju in se bo morala usklajevati z Levico ali iskati druga ad hoc zavezništva.

Anti-Janša vezivno tkivo kot eden od temeljev vladnega programa bo premalo, a pri delitvi interesov in s tem plena je bil peterček očitno dovolj natančen, da je preživel pogajanja. Ministrski zbor, ki ga je na enem mestu Šarec že moral modificirati, potrjuje tezo o kadrovsko-konceptualni krizi naše politike. Ne samo slovenski, globalni trend sta njena voluntarizacija in trivializacija, v prve vrste ne stopajo prvokategorni strokovnjaki ali pa politično socializirani posamezniki.

Kaj vemo o Šarcu? Tisto, kar je ali pa česar ni povedal ali znal povedati v kampanji. V zahtevni situaciji je pogovore o sestavi vlade uspešno krmilil. Kot premier taktično čaka, ne ujame se na prve provokacije. A kot politično figuro ga bodo oblikovale zahtevne naloge, ki ga čakajo na mizi takoj, začenši s pogajanji s sindikati javnega sektorja. Stopil bo v polje hudega konflikta med idejami Levice, ki niso trčile le v odpore desne opozicije, ampak tudi gospodarskega aparata. Njegov obstanek na oblasti bo ves čas povezan s popuščanjem oziroma napornim iskanjem minimalnih soglasij zelo različnih interesov. To ga bo paraliziralo pri tem, da bi kar koli odločneje spremenil, pa tudi v obračunu z radikalnostmi surovega časa.

Vprašanje davkov in redistribucije ustvarjenega je eno temeljnih ideoloških vprašanj iskanja širšega družbenega konsenza. A pri nas se je sprevrglo v histerično obračunavanje, ki je zameglilo sposobnost kultivirane debate. Enako ali pa še huje je pri migracijah, pri čemer je vse abnormalnosti aktualnega konteksta podkrepil primer Šiško. Vse skupaj sovpada z vse večjim razcepom političnih vizij v EU-ju.
V takšnem času bi politika, ki ji moč jemlje še razdrobljenost političnega prostora, morala pokazati veliko treznosti in umirjati družbene konflikte, ki jih pospešujejo tudi globalni razlogi. Pa je ravno nasprotno. Šiško kot simptom še dodatne vulgarne radikalizacije politike in s tem nove normalizacije tega, kar se zdi ekstremno danes, je zlovešča napoved, kaj čaka politični in javni prostor.


Slavko Jerič






Več rezultatov iskanja