Tanja Starič

Simbol slovenstva

Kolumna Romane Kocjančič
Romana Kocjančič, TV Slovenija|03.02.2018 ob 23:03
Ljubljana - MMC RTV SLO
Vodnik je za slovensko kulturno zgodovino ostal zapisan kot najboljši poznavalec slovenskega jezika v svojem času. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Še pred 100 leti je bil 3. februar pri nas dan kulture. Praznik svečnica, ko Slovenci tradicionalno sklenemo božični čas, se je podaljšal v dan praznovanja rojstnega dne prvega slovenskega pesnika.

3. februarja se je pred 260 leti rodil Valentin Vodnik. Stvaren, humoren, zavzet za jezik in narod, za študij in delo, pravijo njegovi poznavalci. Govoril je več jezikov, se ukvarjal z arheologijo, mineralogijo, numizmatiko. Najbolj nam je poznan po svojih verzih iz pesmi Moj spomenik:

"Ne hčere ne sina

po meni ne bo,

dovolj je spomina:

Me pesmi pojo."

Rodil se je kot prvi od desetih otrok v kmečko-obrtniški družini na Jami v Šiški v Ljubljani, kjer na Vodnikovi cesti stoji tudi njihova domačija. Oče je želel, da bi bil gosposkega stanu, a kakor je sam zapisal, je vstopil k frančiškanom zaradi "muhe". S tem ni imel nobenega imetja in za domače ni mogel skrbeti. Toda v samostanu je ostal le 10 let in z dovoljenjem odšel v duhovniški škofijski stan. V njegovem času je tudi meništvo izgubljalo pomen, vedno več redov se je razpuščalo. Izobraženci so prevzemali razsvetljenske ideje, duhovniki pa se navduševali nad janzenizmom.

Leta 1793 je prevzel na Koprivniku v Bohinju skrb za novoustanovljeno župnijo. Tam ga je baron Žiga Zois navdušil za pisanje pesmi in urejanje pratike. Leta 1798 je Vodnik dobil profesorsko mesto na ljubljanski gimnaziji. Začel je tudi izdajati Lublanske novice in se zapisal v zgodovino kot prvi slovenski časnikar.

Vodnik je bil tudi prvi, ki je napisal svojo avtobiografijo v slovenskem jeziku in jo pripel literarnim delom. Za Vodnikovo književno delovanje je bilo odločilno srečanje z bosonogim avguštincem Markom Pohlinom. Od lete 1773 ga je učil uporabne kranjščine in ga spodbudil k literarnemu ustvarjanju. Vodnik je svojih prvih pet pesmi izdal leta 1779 v zborniku posvetne poezije, Pisanice. Leta 1806 pa je izdal prvo slovensko pesniško zbirko z naslovom Pesmi za pokušino. Njegovi najobsežnejši sta epski zbirki Ilirija oživljenja in Ilirija zveličana. V času Ilirskih provinc se je namreč navduševal nad Francozi zaradi priznavanja pravic narodov. Videl je priložnost, da se uveljavi slovenski jezik v šolstvu. Dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika na Kranjskem in napisal več učbenikov.

Tragiko je doživel z vrnitvijo Avstrijcev, čeprav je bil ves čas privrženec monarhizma. Izgubil je ravnateljsko službo, obtožen je bil protiavstrijskega delovanja in članstva v francoski prostozidarski loži in bil po cesarskem odloku predčasno upokojen.

Za slovensko kulturno zgodovino pa bo ostal zapisan kot najboljši poznavalec slovenskega jezika v svojem času. Svoje jezikovno znanje je preizkušal v književnem udejstvovanju na številnih področji. Prvi je v slovenščini napisal Kuharsko bukvo leta 1799 in prevedel Porodničarstvo za babice. Velik pomen ima tudi za slovensko literaturo, ki je bila v tistem času dokaj skromna v proznem pisanju. Po njem se je zgledoval tudi njegov učenec, naš največji pesnik, France Prešeren, ki mu je posvetil več verzov svojih pesnitev in se mu bomo poklonili s častjo v četrtek.

Vodnik je tudi po nenadni smrti ostal navzoč do konca 19. stoletja pri narodnih buditeljih. V spomin so mu pisali v celovško-nemškem pisanem listu Carinthia, v prvih knjižicah zbornika Kranjska čbelica. Njegove pesmi so uglasbili in jih po prizadevanju Janeza Bleiweisa izvedli tudi v Ljubljani. Spomnimo se le še, da sta si z Žigom Zoisom prizadevala, da je Triglav postal simbol slovenstva.


Tanja Starič






Več rezultatov iskanja