Slavko Jerič

Reprezentanca potrebuje kakovostnega selektorja in še boljšo zvezo

Kolumna Slavka Jeriča (209)
Slavko Jerič, MMC|15.10.2018 ob 11:36
Ljubljana - MMC RTV SLO
Tomaž Kavčič bo v torek sedmič vodil slovensko člansko reprezentanco. Foto: www.alesfevzer.com

Vsaka stvar v tem vesolju ima svoj rok trajanja – od zvezd, planetov, človeškega življenja in ne nazadnje do služb. Ene so daljše, druge so krajše.

Med krajše bi moral soditi tudi selektorski staž Tomaža Kavčiča.

Položaj okrog slovenske nogometne reprezentance je nenavaden. Kot sem omenil v zadnjem podkastu SOS odmev, sem pristaš filozofije, da trenerji potrebujejo čas. Čas, da predstavijo svojo filozofijo, vizijo, delo, načrte, prijeme, taktične zamisli ... Čas, da svoj sistem predstavijo svojim igralcem, in čas, da ga ti vzamejo za svojega in ga skušajo udejanjiti.

Tomaž Kavčič na klopi slovenske nogometne reprezentance res ni imel veliko časa, da bi vpeljal svoj sistem, a včasih so stvari očitne. Po šestih tekmah in petih porazih proti reprezentancam, ki ne prihajajo iz svetovnega vrha, ampak iz srednjega kakovostnega razreda, je prišel trenutek, ko je treba potegniti črto.

Slovenska igra v letu 2018, ko jo vodi Kavčič, je brez repa in glave. Najboljši slovenski nogometaš Jan Oblak se z nenavadnimi izgovori izogiba vpoklicu v reprezentanco (še najbolj zgovorna je bila njegova zahteva, da sestanek z vodstvom zveze o njegovi prihodnosti poteka brez prisotnosti selektorja). Vodstvo javnost nespretno in počasno obvešča o nekaterih odpovedih (Kevin Kampl), javnost pogreša borbeno igro, ko se za vsako žogo bori, kot da bi odločala o razpletu finala svetovnega prvenstva. Novinec Jaka Bijol je po debiju zatrdil, da se vsi borijo za uspeh, a tega ni videti.

Selektor je v pogovorih s sedmo silo medel in neodločen, ob vsakem porazu ne pozabi dodati, da ne išče alibijev za neuspeh. Njegova nekarizmatičnost z novinarji seveda ni napaka, v opisu njegovih nalog ni iskanje zabavnih izjav in prispodob, s katerimi bi zadovoljil novinarje ali božal zainteresirano javnost. Bolj usodna se zdi njegova nekarizmatičnost v odnosu do igralcev. Njih mora kupiti in prodati zamisli in rešitve, ki bi popeljale slovensko ladjo bližje ligi B, v resnici pa se Slovenija vse bolj bliža eksotični ligi D. Slovenija je ena od le osmih reprezentanc, ki v krstni izvedbi Lige narodov nima niti točke.

Morda je bil na klop pripeljan kot nekdo, ki bo znal nadarjene mladeniče, s katerimi je delal v mlajši selekciji, voditi med elito. A prišli smo do trenutka, ko je njegov CV dovolj zgovoren. Če je preboj z Belo krajino v prvo ligo njegov vrhunec v klubskem nogometu ...

Predsednik nogometne zveze Radenko Mijatović je bil nezgovoren in napovedal je, da si bo zveza vzela čas za analizo, tezo o menjavi selektorja pa je odpravil kot špekulacije. Mijatović je v enaki meri neodločen in medel. Če Kavčiča ne misli odstaviti pred koncem Lige narodov, kar je razbrati iz njegovega pogovora, bi moral odločno stati za Kavčičem, ki ga je ne nazadnje sam pripeljal, tako pa cincanje kaže zgolj na nepripravljenost, neodločnost ter nesposobnost ustrezne reakcije.

Idealist v meni še vedno verjame v uspeh (šef sanja, da se bo Slovenija dvignila in premagala Ciper s 7:0). A treba si bo naliti čistega vina in ne le analizirati stanja, ampak tudi potegniti ustrezne ukrepe. Reprezentanca pač ni peskovnik, s katerim bi se odgovorni lahko igrali in vplivali na usodo celotne generacije. Idealist v meni tudi verjame, da konkretni korak naprej ni stvar znanstvene fantastike ali številnih let. Ne nazadnje to dokazuje prva epizoda Srečka Katanca in Matjaža Keka, ko sta rezultatsko izrazito neuspešno reprezentanco izjemno hitro popeljala na veliko tekmovanja. Slovenija ima dovolj kakovostnih nogometašev. Potrebuje še kakovostnega selektorja in predvsem – boljšo nogometno zvezo.


Slavko Jerič






Več rezultatov iskanja