Trije milijoni evrov, redkvice in revščina

Kolumna Primoža Dolničarja
Primož Dolničar, ljubitelj kuhanja|03.10.2017 ob 07:24
Ljubljana - MMC RTV SLO
Primož Dolničar, ljubitelj kuhanja. Foto: Osebni arhiv

Po glavi se mi pletejo različne stvari, med seboj nepovezane, pa vendar čutim, da bi jih nekako moral povezati v smiselno celoto in iz nje potegniti lekcijo oziroma celo narediti načrt za prihodnje delovanje. In te stvari so referendumski trije milijoni evrov, pekoča redkvica in prag revščine v Sloveniji.

Moje mnenje je, da se praga revščine nikakor ne da določiti s številko, ampak s počutjem oz. stisko človeka, ki ga je prestopil. In najhujša oblika je vsekakor lakota. Takrat človek odpove kot socialno bitje, Lakota te ohromi, izbriše smisel in vse cilje v življenju. Tudi sam se jo izkusil, ko sem pred mnogimi leti na potovanju po južni Ameriki ostal brez financ, in sem kar par tednov taval lačen po tuji deželi. Shujšal sem za 10 kg in povem vam, da človek z izgubo fizične moči izgublja tudi duševno in hitro zapade v apatijo.

Potem so tu pekoče redkvice. Zadnjič sem v studiu gostil skupino Nizozemcev, ki so se hoteli naučiti, kako se pripravlja slovenska tradicionalna hrana. Bolj mirnih, zabavnih in srečnih gostov še nisem imel. Naredili so si kviz, z vprašanji, povezanimi s Slovenijo. Med drugim so morali ugotoviti, kdo je zastopal Slovenijo na Evroviziji, je bil to Jacques Houdek, Conchita ali pač Sestre. Dotaknili so se tudi prve dame ZDA, Slovaške … In potem smo začeli kuhati. Meni se je raztezal vse od goveje juhe pa tja do pehtranovih štrukljev. Pojma niso imeli, kaj so to ocvirki, ajdovo kašo so prvič videli, pri jurčkih in lisičkah so se prekrižali in poslovili od življenje. In, ko smo po končanem kuhanju sedeli za mizo in klepetali, je eden od gostov začudeno vprašal, zakaj redkvica peče in od kod ji tako močan okus.

Takrat se mi je posvetilo in bil sem neizmerno vesel, da živim v tej naši lepi mali deželici. Pri nas stvari še dejansko rastejo v zemlji, in ker se zemlja od Pirana prek Krasa do Prekmurja močno spreminja, imajo tudi rastline, kjer koli ste, svoj specifičen lokalni priokus, ki pa se prenese tudi na živali in njihove proizvode. Na tem mestu moram samo omeniti, da je pri nas zdaj trend, da se siri predelujejo iz nepasteriziranega mleka in tako se v njih čuti lokalna nota zaradi bakterij iz bližnih pašnikov, ki so pomembni del pridelave sirov. In tako ima naša hrana v nasprotju z Nizozemsko res okus, in to dober. Pri njih je pa tako, da je večina hrane vzgojena na hidroponiki, to je metoda gojenja rastlin brez prsti. V hidroponiki so voda in hranila dostavljeni do korenin neposredno skozij medij, obogaten s hranilno raztopino. In tako so vse rastline enako velike, lepe na ogled, predvsem pa praznega okusa brez značaja. Ja, in zato naše redkvice pečejo, njihove pa so božansko lepe.

In še trije milijoni evrov. Približno toliko je stal referendum za drugi tir, ki se je končal s katastrofalno nizko udeležbo. Ne bom se spuščal v to, čemu je bil namenjen, niti v to, kako se je končal. Se bom pa poigral s številko, ki mi odzvanja v glavi. 3.000.000 evrov. Ja, toliko denarja smo porabili iz državnega proračuna. Predpostavljam, da če bi hotel kupiti okoli 10.000 ton moke, bi glede na količino porabil manj kot 3.000.000 evrov. Ostalo bi mi še nekaj denarja za kvas in elektično energijo, ki bi jo porabil za peko kruha. In ob tem, da človek na dan lahko preživi ob pol kile kruha in malo vode, bi iz te moke spekel polkilske štruce. Samo malo, da izračunam 10.000-krat 1000 je 10.000.000 kg moke. Deset milijonov kg moke. Iz tega bi spekel dvajset milijonov štruc kruha. Dvajset milijonov. In če bi cela Slovenija prešla na kruhovo dieto, bi vsi v Sloveniji z lahkoto preživeli 10 dni brez lakote. Hrano, ki bi se ji za teh deset dni odrekli, bi razdelili med revne in s tem zagotovo odpravili lakoto in doberšen del revščine v Sloveniji.

In takole nekako bom tri stvari združil v celoto. Dežela, kot je Slovenija, z bogatimi naravnimi viri, si nikakor ne sme dopustiti, da v njej vladata lakota in revščina. Naše redkvice pečejo, vendar niso dostopne vsem, tudi zaradi tega, ker denar brez sramu mečemo skozi okno. In zato predlagam naslednje: naj vlada sprejme zakon, da ko pride na vrsto nova referendumska pobuda, s katero naj se ukvarja stroke, ne raja, denar nakaže na račun, ki bo namenjen odpravi revščine v Sloveniji.

In dober tek želim, prav vsem.



Ajdovi štruklji s skuto. Dober tek! Foto: Primož Dolničar

Kolumne