Zakaj ne bi vzel

Kolumna Primoža Dolničarja

Danes sem hotel pisati o cajkah, čevapčičih in folklori na javnih prireditvah, vendar me je jutranji dogodek napeljal na povsem drugo temo. Včeraj sem spet snemal oddajo, in ko smo bili na kmetiji, je padla debata tudi o tem, koliko pridelkov ljudje pokradejo. Bil sem šokiran, ko sem izvedel, v kolikšnem obsegu se to dogaja.

19. september 2017 ob 08:25
Ljubljana - MMC RTV SLO
Poskušam se postaviti v vlogo tatu in nikakor ne najdem pravega motiva, ne najdem razloga, zakaj bi vzel. Foto: Osebni arhiv

Ljudje si preprosto vzamejo pravico, da gredo h kmetom na njivo in si naberejo pridelke. In ne samo da si jih naberejo, pri tem početju niso niti malo uvidevni in s tem, ko tacajo po njivah in vrtovih, naredijo nemalo kolateralne škode. Čisto vseeno jim je in čisto brez razmisleka, da se je nekdo namučil, vložil svoj denar in trud, pobirajo sadove tujega dela in še več – vseeno jim je, če naredijo zraven še škodo. Mogoče bi lahko še razumel, kajti časi niso za vse rožnati, da nekdo res zaradi lakote vzame kos zelenjave. Tak človek bi verjetno tudi pazil, kam stopa, in si vzel samo toliko, kot potrebuje. Da ne bo pomote, ne opravičujem teh dejanj, samo razmišljam, kaj je tisto, kar človeka napelje h kraji. Razmišljam, kako se počuti človek, ki drugemu odtuji stvari, kaj ga napeljuje k tem dejanjem. Je to res potreba po stvareh zaradi pomanjkanja ali so to čisto drugi vzgibi. Poskušam se postaviti v vlogo tatu in nikakor ne najdem pravega motiva, ne najdem razloga, zakaj bi vzel. In še to, zakaj se to dogaja v glavnem v mestih.

Nad Idrijo, kjer smo pred leti kupili majhno kmetijo, ki jo počasi obnavljamo, se te stvari ne dogajajo. Tam sicer pridelki tudi izginjajo z njiv, vendar nikoli zaradi ljudi. Včasih na kakšen vrt ali njivo zaide srna ali pa ptiči pozobajo semena. In zato kmetje na svoje vrtove postavljajo ptičja strašila, vrtove pa si ogradijo z električnimi pastirji. In tako z malo truda največkrat rešijo težavo s krajami. In mogoče je tu povezava, ki sem jo prej iskal, in sicer da ljudje, ki so nagnjeni h krajam, delujejo iz istih vzgibov kot živali. Enostavno ne razmišljajo, reagirajo instinktivno, in ko zagledajo stvar, ki si jo nagonsko želijo, podležejo notranjemu čutu in si vzamejo, karkoli jim pride pod roke. Se pravi, da je njihova raven enaka ravni srake, ki pograbi vse, kar se sveti. Včasih poberejo tudi cigaretni ogorek, ga nesejo v svoje gnezdo in povzročijo požar, ki lahko uniči celo kmetijo. In mislim, da sem našel lepo prispodobo, kako s krajo pridelkov tatovi uničujejo kmete ali pa jim vsaj zelo otežujejo njihovo delo.

Kako spremeniti ljudi, pa je večni problem. Ko smo se osamosvajali, smo vedno poslušali, kako bomo postali druga Švica, kako bosta v deželi tekla med in mleko, zdaj pa je naša realnost popolnoma diametralna. Zdi se mi, da smo danes postali vse tisto, česar si nismo želeli. Postali smo narod lopovov in spletkarjev, narod, poln zavisti, skratka, smo le en skupek sebičnežev, ki jih združujeta le jezik in pokrajina. In če bomo hoteli to spremeniti, bo preteklo veliko časa, vložiti bo treba veliko truda in pa predvsem malo introspekcije in seveda samokritičnosti. In šele ko bomo vsi mi, vsaj tisti, ki to zmoremo, začeli vzgajati z zgledom, bomo imeli mogoče malo možnosti, da naslednje generacije postanejo boljše.

Da se vrnem na kmetijstvo. Tatovi bi energijo, ki jo vložijo v krajo, lahko preusmerili v pomoč na kmetiji in rezultat, vsaj kar zadeva njih, bi bil identičen. Domov bi odšli s polno košaro pridelkov, le da bi bil kmet zadovoljnejši. In še ena stvar bi se zgodila. Ekološki pridelki s kmetij bi se brez kraj precej pocenili in bi bili dostopni širši množici ljudi. S tem pa bi se neposredno dvignil naš standard in mogoče bi tako lahko izplavali iz začaranega kroga in postali prava druga Švica. To je tako kot z davki. Pri nas je nacionalni sport goljufati državo, po drugi strani pa pljuvati po njej, kako nič ne stori za nas. Ampak verjetno imamo to že vgrajeno v DNK, saj je že naš vzornik Martin Krpan švercal sol in kradel cesarju.

Tatu, ki mi je ponoči iz avta vzel jakno, v kateri sem imel očala za branje, pa naprošam, da mi jih vrne, kajti res sem se namučil s tipkanjem te kolumne in resno dvomim, da imava isto dioptrijo. Hvala.



Primož Dolničar, ljubitelj kuhanja
Privoščite si piščančjo jetrno pašteto. Foto: Primož Dolničar

Kolumne


Volilna kampanja izgubljenih priložnosti in paradoksov

Bog in cesar

Čustveni tobogani

2030