Zmagi Macrona in Merklove sta daleč od odrešujočega signala, da je politične krize konec

Kolumna Studia City
Matija Stepišnik, Studio City|25.09.2017 ob 21:26
Ljubljana - MMC RTV SLO
Matija Stepišnik. Foto: Borut Krajnc

Leto 2017 z volitvami v Nemčiji in Franciji, ki sta ključni državi v politično-ekonomski geografiji EU-ja, naj bi začrtalo smer za prihodnost. Angela Merkel je res še četrtič zmagala, a glede na zadnje volitve pravzaprav ogromno izgubila, krščanski demokrati so zgodovinsko gledano dosegli najslabši izid po l. 1949.

Socialdemokrati so prav tako zgrmeli na dno. Skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) je z več kot 12 odstotki na zvezni ravni tretja najmočnejša stranka, v nekdanji komunistični Vzhodni Nemčiji celo druga. AfD je sicer eksplozivna mešanica radikalcev, odpadnikov, a tudi nekdanjih volivcev tradicionalnih strank z zelo različnimi socialnimi ozadji. Notranji spori so se začeli že v povolilni noči, a tudi zelo verjeten notranji razkol v AFD-ju je slaba tolažba.

Brexit, Marine Le Pen v drugem krogu francoskih volitev in vzpon AfD-ja v Nemčiji pripovedujejo isto zgodbo: da v deindustrializiranih, socialno devastiranih krajih po Evropi raste množica ljudi, ki v dominantnem ekonomsko-socialnem modelu (neo)liberalne Evrope ne vidijo perspektive, ampak kvečjemu životarjenje. Neenakost in socialna izključenost sta osnovni humus za rast političnih sil, kot je AfD, ki pa je v resnici zajela bazen veliko širše, tudi med premožnejšimi.

Na begunsko krizo in z njo povezano negotovost jim politična elita ni odgovorila dovolj prepričljivo, da bi razbila strahove, predsodke in legitimne dileme. Tako se širi krog ljudi ljudi, ki so lahek plen nevarne koalicije radikalcev, ki počasi, a vztrajno utrjujejo diskurz vulgarnega nacionalističnega populizma.

Oktobra prihajajo naslednje volitve, ki so za Slovenijo realpolitično še pomembnejše - avstrijske. Od njihovega razpleta bo odvisno, kako dobrodošli bodo naprej številni Slovenci, ki tam delajo, in kako oster bo nadzor na slovensko-avstrijski meji.

Zmagi Macrona in Merklove sta daleč od odrešujočega signala, da je konec politične krize, ki je izšla iz gospodarske. Z uvrstitvijo AfD-ja v bundestag, torej v središče predstavniške demokracije, smo vstopili kvečjemu v njeno naslednjo fazo, v normalizacijo in legitimacijo politike, ki se ji je Evropa po drugi svetovni vojni odločno odrekla. In to prav zaradi grozot, ki jih je človeštvu prizadejal tretji rajh.


Kolumne