Aleš Jelenko, Helena Zemljič: Kontejner

Zavod Volosov hram, Murska Sobota, 2016
Andrej Lutman, 3. program Radia Slovenija (ARS)|15.08.2017 ob 11:56
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
Aleš Jelenko in Helena Zemljič nadaljujeta žlahtno pesniško nasledstvo, ki se v davnino vije k Jovanu Veselemu Koseskemu, v ne tako davni preteklosti se spogleduje s Srečkom Kosovelom, a dosledno to nasledstvo sledi poznemu Šalamunu. Foto: Zavod Volosov hram

Šalamunizem. Silovitost novejše slovenske umetniške besedne usmeritve, ki jo je pred vsaj pol stoletja sprožil Tomaž Šalamun z objavo pesniške zbirke Poker, ne jenjuje, pač pa se krepi z nabojem v presežke. In ima vpliv. To dokazuje tudi pesniška zbirka Aleša Jelenka in Helene Zemljič Kontejner.

"Zakaj znajo ptice leteti? // Zložiti na kup votle / kosti ptičev, ki znajo // v steno zavrtati luknjo / brez robov. Hiperbolika // sunka, ki pretrese modrino / v tvojih nohtih. // Svet obstoji v premiku / ptičjih kril, praženih // na lastnem vrtu. / Ugrizneš v meso, // prezreš komet v iztaknjenem / očesu. Upanje pristane v košu."

Navedena pesem je iz tretjega dela Kontejnerja, poimenovanega Steklo. Posamezni razdelki so namreč imenovani po posodah za odpadke, kot so: Biološki odpadki, Plastika in pločevinke, Steklo, Papir, Nevarni odpadki in Ostali odpadki. Knjiga je v strupeni indigo modri barvi, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za naslovnico.

Aleš Jelenko in Helena Zemljič nadaljujeta žlahtno pesniško nasledstvo, ki se v davnino vije k Jovanu Veselemu Koseskemu, v ne tako davni preteklosti se spogleduje s Srečkom Kosovelom, a dosledno to nasledstvo sledi poznemu Šalamunu, kakor je v knjigi docela izrecno poudarjeno z besedami:

"Tega smo se naučili v šoli. To seveda vsi vemo. Ampak tako nočemo pisati. Tako kot Šalamun ne moremo pisati."

In kaj ima pri vsem tem Jovan Koseski? Njemu gre zasluga, da je kot sodobnik Franceta Prešerna vzpostavil pesniško smer, ki ni bila obremenjena s sledenjem pesniškim oblikam, s katerimi naj bi se dokazovalo, da tudi slovenščina lahko poje v takrat uveljavljenih formah. Koseski je namreč postavljal pozneje zapostavljene standarde, da je tudi knjižna slovenščina lahko samozadostna in da ni nujno zavezana narodnemu buditeljstvu, ki bi ustoličil narod s svojimi pesniškimi presežki. Prav eksperimentiranje s slovenščino je bilo vedno zapostavljena plat pesnjenja, celo osovražena in označena za manj vredno ali celo povsem brez vrednosti. Slovenščina naj bi bila zgolj in samo izraz nacionalne enotnosti in branilka ozemlja in ljudi, živečih med številčnejšimi in z zgodovino povzdignjenimi narodi v bližnjem ali daljnem sosedstvu.

In znova k pesmim iz knjige Kontejner, ki so docela, popolnoma in nespogledljivo šalamunovske. Kako to? Zapisane so v šestih dvovrstičnicah, tako dragi in ljubi pesniški obliki, ki jo je Tomaž Šalamun uporabil vsaj v knjigi Dojenčki in še prejšnjih zbirkah, pa tudi v vsebinskem pogledu so pesmi zgrajene v popolnem samem sebi sledečem nizu. Zadnja beseda povednega niza namreč postane naslednja beseda sledečega s smislom zaznamovanega niza. To je ustvarjanje z asociativno logiko oziroma gre za sklepanje, celo zaklepanje pesmi, kakor je tudi poimenovano stihoklepstvo. Velja poudariti, da beseda stihoklepstvo pomeni zgolj in samo pesnjenje v najžlahtnejšem smislu in pomenu, nikakor pa ni kakorkoli obremenjena s sovražnim govorom glede ustvarjanja kot takega, češ: stihoklepec je slab pesnik. Pa četudi bi se lahko pojavil zavajajoč sklep, da knjigo Kontejner sestavljajo ničvredne oziroma odpadle, celo zavržene pesmi.

Za ponazoritev asociativnega pesništva, ki bi ga lahko označili tudi s podoznako reciklirizem, torej recikliran lirizem, pa pesem iz razdelka Nevarni odpadki in podniza z naslovom Burlesca slovenica:

"Iz glave je pljunil. / Direktno iz možganov. // Pa je priletelo skozi / usta. Pogosto. // Kot debelo črevo. / Krvavo in dolgo. // Pa spet. In / še enkrat. // Koliko kil drži? / Da dvignem // to reč. Njega / ali njo."

Štrenasta snov, ta in taka pesem. Vsebina zavzema najvišje in tudi precej nižje izpovedne lege. A kontejner ima samo eno lego, ki je zanikana v odvozu, saj brez odvoza postane nevarno leglo kužnin, potencialna ekološka bomba, območje, ki se mu je bolje izogniti. Takšno umeščanje pa ni tako tuje umestitvi pesniške smeri, ki ji v osnovi ni mar za narodotvornost oziroma je takšna funkcija kreacije precej sodobnejša, saj ne vsebuje strahu ali bremena, ki se mu reče tudi ogrožena slovenščina. Je izraz zrelosti slovenščine, ki že lahko narekuje in vpliva na druge govorice in pisave, kar je Tomaž Šalamun s svojim svetovljanskim pesnjenjem izrecno dokazal.

V ne tako daljni preteklosti je obstajala oznaka straniščna poezija. Danes obstaja označevanje, kot je pojasnjeno na 59. strani:

"Pri smetiščnih pesmih gre torej predvsem za užitek v komunikaciji, ki je istočasno razporejanje pesniškega materiala po posameznih kontejnerjih."

Za prihodnje čase pa se lahko poda le naznanilo, da sta Aleš Jelenko in Helena Zemljič par, ki bo počistil postmoderno slovensko pesniško produkcijo vsaj tako temeljito, kot je to storil z učinkom, ki ga ima pozna šalamunščina dandanes. V tej usmeritvi se jima pridružuje tudi Nina Jančič, ki je poskrbela za slike v knjigi, posnetke instalacij, nastalih na smetiščih ali s pomočjo odpadkov ali osipkov. Knjiga Kontejner se tako pridružuje turističnemu kulturizmu, ki zagotavlja, da se Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel pridružujeta vsaj evropskemu rezidenčnemu kreativizmu, ki domuje tudi v Volosovem hramu.

Na tem mestu je treba izpostaviti tudi umetnostno smer z oznako konstruktivizem, ki je za svojo osnovno snov vzel nov, svež material in ga preoblikoval v nekaj novega, pa čeprav sestavljenega. Reciklizem pa jemlje za osnovo staro snov, že uporabljeno, celo izrabljeno, in jo predela, reciklira. Pa četudi je ta snov vsebinski in oblikovni način, kot ga je uporabljal Tomaž Šalamun, nekoč soustvarjalec skupino OHO. Pesmi v zbirki Kontejner torej ne dokazujejo samo vpliva pomembnega pesnika, ampak njegov način izraza poustvarijo, skoraj prepišejo in s tem postanejo sveže, nove, sodobne, celo futuristične. Prav tak pristop zagotavlja, da je pesnjenje večno, zunaj časa, pa čeprav je njegov zven, in nikakor ne izvin. In, najpomembneje: ta, taka in takšna pesniška govorica je tudi izvirna.


Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.



Ocenjujemo