Beremo: Arjan Pregl - O ženski, ki ni hotela z balkona

LUD Literatura, 2017

O ženski, ki ni hotela z balkona je zbirka kratkih in tudi zelo kratkih zgodb avtorja Arjana Pregla. Njegov prvenec takoj pokaže na izredno bistroumen pristop k pisanju, na avtorjev smisel za črni humor in besedne igre, ki že sicer precej neobičajne zgodbe še dodatno začinijo z bizarnim.

17. september 2017 ob 16:32
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
Preglov kratkoprozni prvenec je simpatično, duhovito branje, ki je izvirno v svojem nepretencioznem pristopu k banalnemu in k absurdnemu. Knjiga je izšla letos pri založbi LUD Literatura. Foto: LUD Literatura

Naslovna zgodba je na primer zgolj dvostavčni opis ženske, ki ni želela z balkona; slednje nam sporoči drugi in obenem zadnji stavek. Lahko bi rekli, da je bizarnost prevladujoča karakteristika Preglovih pripovedi. Poleg tega ima rad sunkovite preobrate. Bralca po navadi vrže v dogajanje, ki ga najmanj pričakujemo, še pogosteje pa sploh ne. Avtor vidi vsakdanje z očmi pronicljivega in občasno tudi ciničnega ali ironičnega opazovalca in ves čas nas s svojimi neverjetnimi zasuki potiska v fantastično. V prvi zgodbi z naslovom Vsakič isto protagonist leži v banji in svoje prste na nogah za trenutek dojame kot zakrnele ročne prste, skupaj z banjo in polovico kopalnice zgrmi v spodnje nadstropje, v stanovanje mlade ženske, in v glavi si takoj ustvari vizijo srečnega skupnega življenja v odmaknjeni gorski vasici. Precej nadrealističen prizor, ki pa ni nikakršna izjema.

A vendar zna biti Arjan Pregl tudi precej aktualen in vpet v problematiko sedanjega časa. Zgodbo Plažna literatura je recimo zasnoval kot izsek iz posladkane ljubezenske štorije, ki pa se v hipu spremeni v kruto zgodbo o beguncih in njihovih težkih trenutkih iskanja zavetišča. Avtor je idejno učinkovit, ne izgublja besed, lahko bi rekli, da je pri izrazu večkrat lakoničen. Brez težav z istim tonom piše o umorih in o čiščenju stanovanja ali pa o smetanovi torti. Vse, česar se dotakne, je enakovreden del njegovega pripovednega sveta, nič ni sveto, ničemur ne podeli posebnega statusa.

Jezik, s katerim kombinira realno z izmišljenim, fantazijskim, ni banalen, je izčiščen in stilistično dovršen. Zanimive so tudi njegove občasne sprotne opombe, s katerimi komentira pripovedovalčeva opazovanja; lahko bi rekli, da se v knjigi nekakšen nadrealizem meša s postmodernizmom. Metaforično velikokrat postane konkretno, besede in besedne zveze, ki jih po navadi uporabljamo v prenesenem pomenu besede, v Preglovem vesolju zaživijo s polnokrvnostjo realne izkušnje. V knjigi najdemo reference na literarna, filozofska in filmska dela, ki pa jih avtor seveda sprevrže, pretrese in jih, kot na novo postavljene entitete – nore, a zanj čisto verjetne – postavi pred bralca. Pri branju Preglovih zgodb se nam na koncu lahko velikokrat zastavi vprašanje: Kaj? Kaj smo pravkar prebrali? in tu ležijo priložnosti za smeh, za to, da cenimo te miniaturne freske življenja, v katerih se sanje mešajo z resničnostjo in kjer nezdružljivo postane združeno. Vse zgodbe sicer ne morejo enako presenetiti in navdušiti, vendar to ne uniči zanimanja za branje.

Preglov kratkoprozni prvenec je simpatično, duhovito branje, ki je izvirno v svojem nepretencioznem pristopu k banalnemu in k absurdnemu. Precizno izbrane besede in besedne zveze ter njihove kombinacije so tisto, kar zgodbe v zbirki O ženski, ki ni hotela z balkona žene naprej. Pa četudi, kot v eni od zgodb osuplo ugotovi naslovni junak, palindrom ni palindrom!



Leonora Flis, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prevladujoča karakteristika Preglovih pripovedi je bizarnost. Poleg tega ima rad sunkovite preobrate. Bralca ponavadi vrže v dogajanje, ki ga najmanj pričakujemo, še pogosteje pa sploh ne. Foto: LUD Literatura / Matej Pavček

Beremo


Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Beremo: Boris Pangerc: Ptice v mojem oljčniku

Ben Okri: Cesta sestradanih

Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane