Beremo: Julian Barnes - Hrumenje časa

Mladinska knjiga, 2017, prevedel Vasja Bratina

Angleški pisatelj in Bookerjev nagrajenec Julian Barnes je znan po svojih farsičnih obravnavah bolj ali manj znamenitih osebnosti, občasno tudi svetovne zgodovine, kar lepo prikažejo njegovi romani Flaubertova papiga, Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol, Anglija, Anglija ali Arthur in George.

18. september 2017 ob 17:08
Ljubljana - MMC RTV SLO
Roman je namenjen ljubiteljem Šoštakoviča, v enaki meri (ali še bolj) pa vsem zainteresiranim za zgodovino sovjetskega terorja od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja. Foto: Mladinska knjiga

Ti romani so ponujali alternativne zgodovine ali igrive interpretacije znamenitih dogodkov, npr. bibličnih in stvarnih katastrof, ki jih v Zgodovini sveta med drugim pripovedujejo lesni črvi.

Zdaj je v slovenskem prevodu Vasje Bratina izšel lani objavljeni roman Hrumenje časa (The Noise of Time), kjer je osrednji protagonist Dmitrij Šoštakovič, znameniti ruski skladatelj, ki je ustvarjal v obdobju najhujših Stalinovih čistk in se postaral v obdobju postopne otoplitve v času Hruščova. Kljub nespornemu dejstvu, da sta Šoštakovič in njegova glasba predmet Barnesove obravnave, pa znova ne moremo trditi, da gre za klasično biografsko delo, saj ne izvemo nič posebej novega o Šoštakovičevi glasbi ali njegovem ustvarjalnem procesu.

Komu je roman torej namenjen? Vsekakor ljubiteljem Šoštakoviča, v enaki meri (ali še bolj) pa vsem zainteresiranim za zgodovino sovjetskega terorja od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu je tragična usoda Dmtrija Šoštakoviča še posebej pomenljiva, sploh kot ilustracija osebne degradacije in sistematičnega izvrševanja psiholoških pritiskov, ki pa slovitega skladatelja niso le ugonabljali, temveč tudi navdihovali, kar Barnes lepo opiše v poglavju o nastanku slovite pete simfonije.

Hrumenje časa bi še najbolje opisali kot meditacijo o vlogi in pomenu umetnosti, predvsem v odnosu do oblasti, ki se je v Šoštakovičevo delo ves čas podrobno vpletala. V tem smislu je duhovita anekdota o Borodinovem kvartetu, ki naj bi njegova dela izvajal na dva načina: za oblast in cenzorje "strateško" - ljudsko, melodično -, za splošno občinstvo pa "avtentično". Šoštakovič temu ni verjel, češ da v glasbi ni mogoče lagati in da za cinizem v vrhunski umetnosti preprosto ni prostora.

Roman v grobem obdela tri velike dogodke v skladateljevi karieri: uničujočo kritiko v Pravdi ob premeri opere Lady Macbeth Mcenskega okraja in posledično obtožbo o vpletenosti v poskus atentata na Stalina; Šoštakovičevo pot v New York, kjer ga pred očmi javnosti in medijev osmeši disident Nikolaj Nabokov in kjer prestrašeni skladatelj denuncira opus Stravinskega, rojaka, ki ga je neizmerno cenil; ter največje ponižanje v življenju, ko je na stara leta prisiljen vstopiti v partijo in prevzeti birokratsko funkcijo sekretarja Zveze skladateljev, posledično pa podpisovati podla javna pisma proti Solženicinu Saharovu.

Hrumenje časa je tudi tragedija o prestrašenem človeku. Kot pravi Barnes, je bila "strahopetnost edina stalnica v Šoštakovičevem življenju". Po vseh letih poniževanj in psihološke agresije, ko je v tridesetih letih vsako noč prespal na hodniku pred dvigalom, da bi družini prihranil "spektakel aretacije", ko so ga partijski veljaki obtoževali larpurlartizma, formalizma, egocentričnega pesimizma in revizionizma, ter po tem, ko je doživel vse absurde totalitarne države - vključno s tistim, da so državne komisije prepovedovale njegova dela, Stalin pa jih je kmalu zatem rehabilitiral -, je partija ravno v času otoplitve prišla še po Šoštakovičevo dušo. Kot sklene Barnes, je Šoštakovič "živel dovolj dolgo, da se je pahnil v obup". "Namesto da bi ga ubili, so mu dovolili živeti, in s tem so ga ubili."


Simon Popek
Dmitrij Šoštakovič je bil prepričan, da v glasbi ni mogoče lagati in da za cinizem v vrhunski umetnosti preprosto ni prostora. Foto: Wikipedia

Beremo


Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Beremo: Boris Pangerc: Ptice v mojem oljčniku

Ben Okri: Cesta sestradanih

Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane