Dragan Petrovec: Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe

Založba Sanje, Ljubljana, 2016

Dragan Petrovec v humoreskah v knjigi Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe kot prvoosebni pripovedovalec presega tradicionalna določila dobrega humorja.

10. avgust 2017 ob 13:44
Ljubljana - Radio Slovenija
Kot strokovnjak za kazensko pravo si Dragan Petrovec prizadeva za kaznovanje s človeškim obrazom, vzročno-posledično povezanost oziroma iskanje razlogov in pojasnjevanje okoliščin, ki so človeka privedle do tega, da je postal storilec kaznivega dejanja. Foto: Borut Živulović/Bobo

Poleg tega da so v njegovih zgodbah – zgodah in nezgodah – po bergsonovsko povedano, miselni obrati, paradoksi, presenečenja, uresničitev nepričakovanega ter povezovanje telesnega in duhovnega, dodaja in zmore še veliko več: posebno subtilnost in prizanesljivost. Norčuje se predvsem iz sebe, tako iz navidezne nemoči in plašnosti kot tudi iz domnevno neznatne zunanjosti in suhljatosti, pri tem pa kot dober poznavalec človekove psihe, nravi in medčloveških odnosov prehaja od subjektivnega in individualnega do vidikov družbenega, v današnji globalizacijski in bolonjski čas ter v tiste plasti iracionalnosti, ki so v sodobnem svetu vse preveč vsiljive in neprijetne.

Dogajalni čas Petrovčevih humoresk je sedanjost, kar nekajkrat pa se pisec vrača tudi v preteklost. Sam je vedno glavna oseba; in ne le to, na začetku nam pojasni, da so se vse zapisane zgodbe v resnici zgodile. Avtor je torej poglavitni dejavnik, človek, ki se mu kar naprej dogajajo stvari, ki so smešne ali pa jih sam napravi take. In kakšen je ta akter, kako se opiše? Ima se za filozofa, pravnika in pridigarja nenasilja, neutrudnega mirovnika avanturističnega duha, človeka lenobne narave (baje delno zaradi črnogorske krvi), penologa, ki se ukvarja z resocializacijo delinkventov, in zavezanca znanosti. Omenja, da je oseba z zavidljivo težkim značajem in duhovno razgiban človek, telesno pa shujšan in nič čudnega, da so ga kar dvakrat, kot pravi, primerjali s slabo hranjenim maratoncem, čeprav ni kdo ve kako navdušen športnik. Ko prihaja v stik z drugimi, predvsem z drugačnimi in drugače mislečimi ljudmi, se zgodi marsikaj nenavadnega, vendar tudi zabavnega – od predsodkov in nestrpnosti do sumničavosti in celo podcenjevanja. Če se zna človek vživeti v druge in se smejati tudi na svoj račun, ni nič pretežko in vse se slej ko prej ugodno razplete.

Zanimivo in pomembno pa je, da prenos strokovnih in znanstvenih stališč, ki jih avtor v knjigi Fanči s psihiatrije oblikuje v humor, ohranja humano sporočilnost in je hkrati poveden in po svoje razsvetljenski. Kot strokovnjak za kazensko pravo si Dragan Petrovec namreč prizadeva za kaznovanje s človeškim obrazom, vzročno-posledično povezanost oziroma iskanje razlogov in pojasnjevanje okoliščin, ki so človeka privedle do tega, da je postal storilec kaznivega dejanja. V humoreskah sicer ne pride do družbenega roba in trenutkov, ko bi kdo prestopil zakon, a pisatelj se zna vživeti v človekovo duševnost in ne nazadnje tudi implicitno podano možnost, da se ljudje lahko spremenijo na bolje. Posmehuje se osebkom kratke pameti in njihovemu togemu vztrajanju pri nesmiselnih odločitvah in zaverovanosti vase. Dogodek, ko pride po bučno olje k ženini prijateljici, Fanči s psihiatrije, in ga ima bolnišnično osebje za pacienta, je postavljen v sanje. Biti profesor kriminologije je v marsičem vendarle zavezujoča in tudi kadar gre za humor, nikakor ne povsem svobodna dejavnost.

Posebnost Petrovčevega prinašanja smeha je zgoščenost. Skoraj ni stavka, ki ne bi bil smešen. Ironizira zdaj to, zdaj ono, na primer obsedenost z računalniki in krepitev telesa z borilnimi veščinami, pri čemer je v nasprotju s tem prizadevanjem vse skupaj podprto s cigaretami in alkoholom. Enkrat duhovito omeni, da bi pravzaprav lahko šlo za politični argument, drugič za lingvističnega. Čeprav je v ozadju slutiti intelektualizem, ki se kaže kot vsestranska izobraženost in razgledanost ter uporaba tujejezičnih besed, Petrovčevi opisi vzbujajo tako glasen kot notranji smeh, njegova ironija je božajoča in prijetna, saj ponuja veselo in optimistično plat življenja. Sam je pravzaprav nekakšen antijunak, kdaj pa kdaj prav problematičen in negotov, toda iz slehernega položaja se zna izmotati, najsi ga imajo ljudje, s katerimi prihaja v stik, za begunca, klateža, nekoga, ki se v življenju ne znajde najbolje, v ženski družbi pa je sploh precej okoren, za nerodneža ali celo napadalca, čeprav je starejšo žensko v nakupovalnem središču skušal samo diplomatsko prepričati, da bi mu odstopila svoj nakupovalni voziček, in pri tem ni imel slabih namenov. Tedaj pač še ni vedel, da je treba v režo vstaviti kovanec.

Humoreske v knjigi Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe so napisane v izbranem, slikovitem in bralno prijetnem slogu. Slovenke in Slovenci imajo mnogo talentov. Kaj vse pravzaprav zmorejo! Mednje se vsekakor postavlja Dragan Petrovec, sicer izvedenec za penološka vprašanja, pred nami pa kot humorist, ki ga je mogoče uvrstiti med dobre naslednike pisatelja Frana Milčinskega, le Butalci so se seveda precej posodobili.


Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.



Marija Švajncer, 3. program Radia Slovenija (ARS)
Fotogalerija:
Dragan Petrovec dogajalni čas humoresk postavlja v sedanjost, sebe pa vedno v glavno vlogo. Kot že za začetku knjige pojasni, so se vse zapisane zgodbe v resnici zgodile. Foto: Založba Sanje

Beremo


Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Beremo: Boris Pangerc: Ptice v mojem oljčniku

Ben Okri: Cesta sestradanih

Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane