Beremo

Lev Detela: Panonska elegija

Mohorjeva založba, Celovec, 2017
Marica Škorjanec-Kosterca, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)|20.02.2018 ob 14:35
Ljubljana - MMC RTV SLO
Panonska elegija je nostalgična poetična pripoved o času in ljudeh, ki živijo v pisateljevem otroštvu ter vedno na novo vstajajo iz preteklosti, pa tudi o posameznikih v spopadu z okoljem, malodušjem ali z notranjimi nasprotji. Spremno besedo dela podpisuje Ivo Antič. Foto: Mohorjeva založba

Pesnik in pisatelj, esejist in prevajalec Lev Detela ima za seboj bogat književni opus. Že od leta 1960 živi predvsem na Dunaju, kamor je med študijem emigriral s pesnico Mileno Merlak. V Avstriji si je ustvaril sloves uglednega književnika tudi v nemškem jeziku. Pred kratkim je poleg "pesniškega potopisa" Obljubljena dežela izdal knjigo kratke proze Panonska elegija. V njej se vrača na začetek svoje življenjske in pisateljske poti, v otroštvo in domovanje svojih prednikov na panonski ravnini.

Pisatelj dojema sodobni čas in polpreteklost podobno kot Camus, zanj je 20. stoletje sinonim krutosti, blizu mu je Borgesovo pojmovanje labirinta. Mimogrede – v tržaški reviji Most, ki jo je urejal, je leta 1964 objavil prve prevode Borgesa v slovenščino. Ivo Antič je v spremni besedi označil Detelov slog za magični realizem, z zabrisano mejo med realnostjo in fantastiko.

V uvodnem razmišljanju pisatelj pojasnjuje vsebino in kompozicijo zbirke, ki "kronološko vodi od zgodnjega otroštva in negativno doživetega komunističnega jugoslovanskega režima ob šolanju v Ljubljani v emigracijo in v svet".

V nekaterih zgodbah prvoosebni pripovedovalec podoživlja svoja počitniška doživetja v Središču ob Dravi, občutje propadajoče hiše in bivanje postaranih sorodnikov (Dogodki in prividi). Desetletja pozneje s starih fotografij stopajo predenj davno umrle osebe, zlasti uporniški stric filozof (Panonska elegija), ki mu iz svojega učbenika življenja naroča: "Išči srečo. V sebi išči boljše življenje … In podari srečo tudi drugim. Doma in povsod."

Prva zgodba Kača psihološko prepričljivo, s pretanjenim nihanjem razpoloženja, pripoveduje o nenavadnem, skoraj morbidnem doživljanju osamljenega dečka ob srečanju z gadom. Z njim se pogovarja v kačjem jeziku, mu recitira, skuša se mu približati, sanja o njem. Strah in hkrati magična privlačnost se v nekaj dneh stopnjujeta do vrhunca, deček se za trenutek celo dotakne nevarnega bitja, ki pa se po tem dotiku odplazi iz njegovega življenja.

Pisateljevo otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna, zlasti dogodki spomladi leta 1945, apokalipsa fronte, zadnjega spopada med Rusi in poraženimi Nemci ter grozljiv beg mame in otroka po minirani cesti iz Središča ob Dravi do Obreža, da bi se zatekla v klet med obema frontama, rusko in nemško. Otrok in pisatelj verujeta, da ju je takrat varoval angel varuh.

Zgodba Krog v krogu predstavlja galerijo realističnih upodobitev beračev: divjega pijanca, pritlikavca, Cigana, nekdanjega glasbenika, invalida Igena. Njihovo klavrno potikanje povezujejo magična znamenja na hišah, ki jih prepoznavajo samo oni. Eno od teh je krog v krogu, simbol nenehnega vračanja ali morda sreče. Zadnja igra je poslovilni spopad nekoč vrhunskega igralca namiznega tenisa, ki se na nepomembnem lokalnem turnirju zave, da mu pešajo moči in da je življenje krut nasprotni igralec.

Na videz brezosebna pripoved Mraz kot baladna pesem v prozi pripoveduje o umirajoči vasi ob avstrijsko-češki meji in njenih redkih preostalih prebivalcih. Brezupno osamljen je tragičen lik samotneža, župnika, ki je prišel v te kraje z naivno vero v svoje poslanstvo, prepušča se blodnjam med duhovi iz davnine in mora vztrajati do smrti. Šibko oporo mu dajeta vera in optimizem za vsako ceno. Zgodbo odlikuje izjemen slog, mračna metaforika še poglablja občutja surove zime in stiske ostarelih kmetov, ki se v gostilni ob kozarcu žganja pogovarjajo o nočnih morah.

Deseta zgodba o mladi zasvojenki Heroin v srcu odstopa od tematsko zaokroženih pripovedi o vračanju, a po pisateljevem mnenju "privede k aktualnim težavam izvotljene sodobne družbe."

Klagenfurt z zmajem pooseblja majhnost in zavrtost mesta, v katerem za nič primernega in resnično človeškega ni več ne časa in ne prostora. Mesto zaznamuje novinarja, ki se zaveda, da je prvo pravilo pri njegovem delu "ustvarjalna neustvarjalnost" in prilagodljivost.

Panonska elegija je nostalgična poetična pripoved o času in ljudeh, ki živijo v pisateljevem otroštvu ter vedno na novo vstajajo iz preteklosti, pa tudi o posameznikih v spopadu z okoljem, malodušjem ali z notranjimi nasprotji. V bistvu so si zgodbe o samoti in odtujenosti podobne, najsi se dogajajo v zakotni vasi ob meji, kjer "ponoči potujejo srca umrlih čez zatemnjeno pokrajino", ali v mestu, kjer …

" … si med desettisočimi ljudmi izgubljen kot zanemarjen smetnjak pred zaprašeno stanovanjsko velezgradbo … a Za mrazom in zimo pride sonce, prideta toplota in ljubezen. Verujem v ljudi. Tisto, kar je slabo, ne more biti merilo bivanja. Dobro v ljudeh je upanje za naprej. Zaradi dobrega je vredno živeti, se boriti!"



Beremo






Več rezultatov iskanja