Pavel Vilikovský: Čarobni papagaj in ostali kič

LUD Literatura, Ljubljana, 2016

Pavel Vilikovský velja za enega najbolj priznanih slovaških prozaistov. Njegovo pomembno mesto v književnem svetu pooseblja stavek, ki ga na Slovaškem pogosto povezujejo z njegovim imenom: češ da je izid vsake njegove nove knjige literarni dogodek.

14. avgust 2017 ob 15:43
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
Zgodbe, za katere je bil Pavel Vilikovský nagrajen s prestižno nagrado Anasoft Litera za najboljše izvirno prozno delo leta, je v slovenščino prevedla Špela Sevšek Šramel. Foto: LUD Literatura

Pozornosti je bil že deležen tudi v Sloveniji: leta 1997 je postal nagrajenec Vilenice in leto pozneje je izšel izbor iz njegovega opusa z naslovom Kruti strojevodja. Čarobni papagaj in ostali kič je tako po skoraj dvajsetih letih druga knjiga, s katero se proza Vilikovskega približuje slovenskim bralcem. Na Slovaškem je delo izšlo leta 2005, zanj pa je avtor dobil prestižno nagrado Anasoft Litera za najboljše izvirno prozno delo leta.

V osmih zgodbah, ki sestavljajo zbirko Čarobni papagaj in ostali kič, Pavel Vilikovský izkazuje svoje agilno mojstrstvo, in sicer tako v obvladovanju različnih pripovedovalskih postopkov (tipov pripovedovalca in ožariščevalca), v prehajanju med slogi (distanciranim in tenkočutnejšim) kot navsezadnje tudi v izbiri tematike in časovne umeščenosti. V grobem sta v zbirki poudarjena dva vsebinska sklopa. Prvega, glede na motiv pričakovano izpovedno najmočnejšega, zastopata zgodbi, v katerih je ob motivu izgube očetovske figure navzoč avtobiografski moment – Vilikovský je namreč kot petleten otrok dejansko izgubil očeta). V zgodbi Gospodar spominov sta v ospredju nemoč in netočnost spomina, ki ga pisatelj ob praznjenju družinskega stanovanja skuša zajeti v nekoliko proustovskem slogu. V zgodbi z naslovom Gašper, Miha, gospa Boltežar pa se motiva očetove smrti dotika prek likov pismonoš, dveh stricev in matere, ki sinovoma prinašajo sporočilo o smrti ljubljenega očeta. Naslov namiguje na Svete tri kralje, ki so Jezusu prinesli darila, avtor pa jih subjektivira in transformira v prinašalce usodne neprijetne novice.

Pavel Vilikovský se rad poigrava z referencami, medbesedilnostjo, palimpsestnostjo in žanrsko hibridnostjo. Že v zgodnejših delih je mešal tako imenovane nizke in visoke žanre, v zbirki Čarobni papagaj in ostali kič pa je taka zgodba Kucansky-Smith in njegovo modro obdobje. Vanjo je vpeljal elemente, ki so značilni za kriminalko, natančneje klišejsko psihologizacijo likov, vendar je to tipiko preobrnil v travestijo z metaknjiževno vsebino. Fiktivni lik – detektiv namreč razpravlja s svojim avtorjem in se upira stereotipizaciji sebe. Na žanr psihološkega trilerja pa spominja zgodba Telovnica. Pripovedovalec v njej je objekt – omara, ki podaja prvoosebno pripoved o svojem lastniku sociopatu, ki ubija ženske, hkrati pa reflektira položaj človeške vrste v božjem kraljestvu.

Druga tematika, ki se izkristalizira skozi zbirko, je vezana na literarno okolje. V treh zgodbah (Kriza srednjih let, Čarobni papagaj uspeha in že omenjeni Kucansky-Smith in njegovo modro obdobje) je junak neroden in na trenutke smešen pisatelj, ki ga realnost na različne načine sooča z njegovo povprečnostjo. Prav v zgodbah o Kucanskem do bralca najintenzivneje pronicajo družbenopolitične skice obdobja normalizacije, v katerem se je znašla Slovaška v sedemdesetih letih, ko je bila besedna umetnost potisnjena ob družbeni rob. V to obdobje je umeščena tudi zadnja, najdaljša zgodba Veliko morje, ocean, v kateri nekega mladeniča obišče obveščevalni agent, ki raziskuje izginotje njegovega prijatelja.

Papagaj iz naslova nekoliko sugerira, da bo šlo v zbirki za določeno podvojitev oziroma geminacijo. To je mogoče prepoznati v vračanju tem in slogov (od intimnejšega do bolj telegrafskega in neprizadetega) in vpletanju medbesedilnih momentov. Ti niso uporabljeni na način postmodernistične avtoreferencialnosti besedilne realnosti, temveč so podlaga, na katero Vilikovsky palimpsestno piše svoje zgodbe. Te so, še posebej v primeru obeh avtobiografskih, precej intimne in eksistencialne, kot eksistencialno-ekspresivno pa bi lahko označili tudi zgodbo, v kateri omara razume človeka kot najgrozljivejši in odvečni božji izum.

Uporaba medbesedilnosti navsezadnje govori o splošnem razpoloženju Vilikovskega, ki je v nekem intervjuju dejal: "Vse je bilo že napisano [...] Kaj se dogaja z nami? Lepe zgodbe! Kar navadimo se, kajti od zdaj naprej, ko bomo zahrepeneli po Bogu, si ga bomo morali izmisliti." Pisateljev opus, pa tudi pričujoča zbirka, tako govorita o izgubi naivnosti in originalni spoznavni moči literature in izmišljenosti vseh tako imenovanih velikih zgodb. To pa ne pomeni, da je njegova literatura nemočna, temveč nasprotno: je samozavedajoča se, nenaivna, intelektualno krepka in prav zato včasih morda hermetična. S temi pridevniki je mogoče označiti tudi zbirko Čarobni papagaj in ostali kič.


Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.



Maja Žvokelj, 3. program Radia Slovenija (ARS)
Fotogalerija:

Beremo


Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Beremo: Boris Pangerc: Ptice v mojem oljčniku

Ben Okri: Cesta sestradanih

Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane