Beremo

Tone Partljič: Ljudje iz Maribora

Beletrina, Ljubljana, 2017
Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS) |28.02.2018 ob 19:23
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
Tone Partljič zgodbam rad postavi zunanji okvir, popiše, kako je v ustvarjalni zvedavosti naletel nanje, in pogosto navede katerega od virov, ustnega ali pisnega. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Partljičevo prozno delo Ljudje iz Maribora že z naslovom spominja na pred več kot stoletjem napisane zgodbe irskega pripovednika Jamesa Joycea o ljudeh iz Dublina, podoben je tudi spomin na nekatere izstopajoče prebivalce mesta in izredne posameznike, pa tudi to, da se obe zbirki zaradi posebne pisateljske občutljivosti dotikata sveta mrtvih in minevanja.

Na drugi strani so Ljudje iz Maribora morda blizu Čehovu in njegovim psihološkim skicam. Vendar tema Partljiču, ki ga sicer poznamo kot neutrudnega humorista in najpomembnejšega povojnega slovenskega komediografa, pravzaprav ni čisto tuja; v prozi se, posebno še v zadnjem času, loteva zgodovinskih dogodkov, povezanih z mestom, recimo gradnje mostu čez Dravo ali pred fašizmom prebeglih Primorcev z druge strani rapalske meje in njihovih migrantskih usod. Tudi o ostarelih je že pisal, recimo v romanu DomDom o upokojencih in njihovem vsakdanu ter drobnih radostih, v romanu Starec za plotom pa o starčevski osamljenosti in tegobah dramatika Stanka Majcna ter njegovem srečanju z malim dekletom, ki mu razveseljuje zadnje dni zemeljskega bivanja, ki pa mu jih dodatno greni politična izločenost. Rečemo lahko, da se že tam zgodi nekakšna sprava, ne še znotraj politike; zato pa izpod subjekta zgodovine, obteženega s preteklo identifikacijo s to ali ono stranjo, pokuka človečnost in ta je sposobna druženja in bližine. Pisatelj na stranskem tiru se spoprijatelji z nabrito deklico, ki se nad vsem navdušuje, s tem pa odvzame nekaj teže dramatikovim zrelim letom in njegovi politično dirigirani socialni degradaciji.

V uvodni zgodbi Ljudi iz Maribora Partljič pojasnjuje, zakaj hodi na Pobrežje, na eno izmed mestnih pokopališč, in kako so ga obiski in hkratna premišljevanja navdihnili pri pisanju o izrazitih in včasih pomembnih prebivalcih Maribora. S pobreškim pokopališčem se zbirka tudi konča.

Partljič portrete ljudi iz Maribora izbira demokratično, ne gre le za vidne in nenadomestljive posameznike, že prva zgodba je posvečena tako imenovanemu Prezidentu, predmestnemu nekoliko štorastemu posebnežu, ki ga hitro kaj shecajo in se mu posmehujejo. Pisatelj uporabi markantnega uličarja in popiše detajle iz življenja (to je res razburljivo in polno preobratov), hkrati pa se nasloni na drugega pripovedovalca, na njegovega sorodnika, ki mu pojasni podrobnosti. Nekaj podobnega je Partljič že napravil v romanu Smrt pri Mariji Snežni – znano zgodbo o ruskem izseljencu, ki je pobegnil pred rdečearmejci in ob približevanju Rdeče armade ob osvobajanju Prekmurja naredil samomor, je v kratki prozi uporabil recimo že Drago Jančar. Tej zgodbi je nekoliko podobna tista iz Partljičeve zbirke, ki popisuje kneginjo Obolensko, ki je prebežala pred revolucijo na Štajersko in je bila strah in trepet do knjig malomarnih bralcev: zaradi strahu pred maščevanjem, ker je knjižnico očistila slovenskih knjig, je kneginja, katere odlomki proze naključno pridejo v roke pisatelju, pobegnila in umrla v Calgaryju. Še ena tisti usod, ki jih piše turbulentna zgodovina 20. stoletja, in to naše stoletje ne bo, kot kaže, z migrantskimi usodami nič bolj prizanesljivo.

Tudi zgodba o pozabljenem nahrbtniku z mrtvim otrokom je ena tistih, kakršne najdemo v črnih kronikah.

Drugi Partljičevi portreti so posvečeni kulturno in politično dejavnim posameznikom: ravnateljici, ki je preveč zagreto poslušala centralo in zaradi politične oporečnosti z gimnazije pometala nekaj vidnih posameznikov, recimo Petra Božiča in Poldeta Bibiča, in njenemu mladinskemu sekretarju, ki se s časovno oddaljenostjo počuti vse bolj nelagodno ob takratnem početju, je posvečena najdaljša zgodba, ki zajema tudi najdaljše obdobje. Zaključna zgodba je posvečena Herti Haas in njeni materi, torej Titovi tašči in zapletom, ko jo hočejo lokalni udbaši prestrašiti, ne da bi vedeli za njene emocionalne in politične zveze. Ena mračnejših je tista o umiranju Prežihovega Voranca po prihodu iz koncentracijskega taborišča, kjer so nekdanjega tajnika II. Internacionale zlomili in si tudi po osvoboditvi ni več čisto opomogel; tudi zato, ker ga prej od njega nižji partijski kadri, zdaj pijani od zmage in oblastno samovoljni, niso več pripustili v politiko.

Partljič zgodbam rad postavi zunanji okvir, popiše, kako je v ustvarjalni zvedavosti naletel nanje, in pogosto navede katerega od virov, ustnega ali pisnega. To pisanje zaznamuje predvsem zanimanje za turbulentno zgodovino, v kateri eni sloji izgubljajo, medtem ko se drugi dvigajo – takšno razumevanje je značilno za realizem. Zdi se, da ga zanimajo preobrati in tisto, kar se dogaja z mehkim človeškim tkivom, ko udari ob tog in neizprosen mehanizem zgodovine, in poškodbe so ob takšnem trčenju strašne, nekatere rane pa nevidne, notranje. In prav te ga zanimajo, Ljudje iz Maribora so psihološko poglobljeni, predvsem pa napisani z veliko pisateljske empatije. Tudi zgodovinsko preverljivo in prepričljivo, ob tem s takšne pripovedne distance, da so portretiranci bolj kot pripadniki takšnih ali drugačnih izključevalnih političnih ali ideoloških prepričanj najprej človeški in v svoji človečnosti ranljivi. Verjetno sta prav to približanje preteklim prebivalcem mesta in toplina do portretirancev glavni odliki tega pisanja.



Kot je pred časom dejal avtor, ne gre za biografske novele. V knjigi je tudi pisal izključno o ljudeh, ki so danes že pokojni. Foto: Založba Beletrina

Beremo






Več rezultatov iskanja