Vlado Žabot: Sveti boj

Beletrina, Ljubljana 2017
Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)|06.02.2018 ob 16:20
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
Roman Sveti boj pripoveduje o študentu zgodovine, ki se po mentorjevih navodilih nameni na povsem jasno študijsko pot na nekdanje vojno žarišče, da bi preučil arhive in raziskal obmejne trdnjave, ki pa se izkaže za mnogo težjo in nevarnejšo nalogo. Foto: Založba Beletrina

Novi Žabotov roman Sveti boj, zadnji del trilogije, v katero spadata še roman Ljudstvo lunja in epska pesnitev Sveta poroka, govori o velikih temah.

Tokrat se je v mitološke zgodbe in na ozadju vojnega dogajanja odločil vstopiti z doktorskim študentom Radovanom Padolinom, ki se po navodilih mentorja, uglednega zgodovinarja, profesorja Belowa poda v Dom upokojenih vojaških starešin, kjer naj bi opravil raziskavo. A zdi se, da ne ve natančno, v kaj se podaja. Je nekakšen potohodec, ujet med duhovnimi uvidi, predstavljenimi v obliki notranjih monologov, in posvetnim – ne nazadnje je, verjetno tudi zato, ker je pravkar izgubil mater, precej odziven na ženske. Že v uvodnem prizoru, ko se znajde med tihotapci, je jasno, da ga usoda premetava in da ni praktično nič njegovega. O njegovi doktorski nalogi izvemo bore malo. Recimo, da skuša odkriti objektivno resnico preteklosti, kar pa se v danih okoliščinah izkaže za nemogoče. Oziroma je njegovo razkritje – na nezavedni ravni seveda – razkritje tega, kar poganja tok človeške zgodovine.

Šele v drugi polovici romana, posebej v pogovoru, ki ga ima z enim od vojaških poveljnikov, ki vztraja, da biti intelektualec sredi vojnega dogajanja pomeni norost, Radovan pokaže nekaj več vztrajnosti; trdi, da mora opraviti raziskavo državnega pomena s poudarkom na prejšnjih obdobjih, in pri tem se nam hkrati potrdi kot alegorična figura. Radovan je premišljevalec; v besedilo, ki je kljub fragmentaciji in nejasni dogodkovni liniji (tudi zaradi sugestivnega in ponekod ritmiziranega jezika) izpisan kot iz enega kosa, je avtor prek njega infiltriral marsikatero svojo idejo. Ob tem ni predstavljen kot vesten raziskovalec z jasnimi metodološkimi parametri, temveč gre za preddoktorsko raziskavo. V roman je zajet poseben gostilniški kozmos; glavni junak se premika od ene beznice do druge. Gre za tipično žabotovska prizorišča: tu so temačno rumeni, močno zakajeni prostori, v katerih vlada pivski zduh. Odveč je poudarjati, da v takšnih prostorih bivajo zlohotni, nezaupljivi gostje in pa lepa točajka, s katero se junak zaplete v bolj ali manj intimno razmerje. V eni takšnih scenerij je obtožen posilstva, pozneje pa prav v gostilnah pride v stik s celim nizom oseb iz različnih družbenih slojev.

Toda zdi se, da ima temačno ozračje, tudi ko se junak poda na ulice obrečnega kostelskega mesteca, kjer vladajo premočeni poznojesenski večeri, en sam namen: junaka spravlja v posebno razpoloženje. Ker je v romanu zelo malo dogajanja ali pa vsaj ni enega osrednjega dogodka, se vsa pozornost preusmeri na Radovanova premišljevanja. V okolju, v katerem ga dojemajo kot tujca in kjer se svet deli na naše in njihove, Radovan začenja opuščati svoj skepticizem. Ko mu eden izmed likov omeni, da “tu ni vse tako, kot se zdi, da obstaja tudi, kar je nevidno, kar na skrivaj zalezuje človeka in ga spravlja ob pamet,” pomislimo, da je v središču pripovedovalčevega zanimanja podajanje nevidnega. Temu je podrejena tudi Radovanova skoraj popolna odsotnost nadzora nad tem, kar se mu dogaja. Osebe in dogodki ponikajo, vidimo jih kot v sanjah, če že ne gre za to, da Žabot skuša poustvariti metafikcijski dogodek, ki bi staknil več realnosti, resnično in neresnično, preteklost s sedanjostjo. Vendar mu to iz primera v primer ne uspeva najbolje, ali pa vsaj nima takšnega učinka, kot ga je imel na primer nadrealni prizor s knezoškofom in mladim dekletom v romanu Mojce Kumerdej Kronosova žetev.

Mrtvi ali pa nevidni, pobiti na bojiščih ali v osebnih obračunih, v Žabotovem romanu Sveti boj vznikajo, kot bi bili še vedno živi. Odvečno energijo stresajo na preživele. V nasprotju z Radovanom ne razmišljajo “o vzročno-posledičnem nizu ponorelih konfliktov in klanj in o ujetnikih tega prekletega niza … “ Stara norost, ki je v tej starosti že demon, “Zduh”, kot piše Žabot, je torej tisto, česar preživelci ali celo zmagovalci ne vidijo. Čeprav Radovana, ki edini razume to staro rumeno prekletstvo, silijo, naj se odpove svojim načelom, tega niti za ceno svojega življenja ne stori. Zavrže izjavo prostovoljca, se podpiše kot Zgodovinar in ravno v tem zaporniškem prizoru je Žabot najboljši. V načinu, kako ziba svojo pripoved, kako plasti Radovanove misli, je zelo spreten, še zanimiveje pa je, kako podaja junakovo uporništvo. Seveda njegov upor lahko beremo v več pomenih: kot upor intelektualca proti režimu in državi in kot primer upora mladega človeka, ki še ima načela; Radovan je označen za obetavnega zgodovinarja, torej je to Žabotovo gesto mogoče razumeti tudi kot rokavico, vrženo mlajšim ustvarjalcem.

Radovanova pokončnost je sugestivna in navdihujoča, na ravni romaneskne zgodbe pa je predvsem pomembno, da z intelektualizmom vzpostavlja distanco do junaštev, svetništev, pa tudi do arhetipskega boja med dobrim in zlom. Radovanovo herojstvo je torej drugačne vrste. Če odmislimo mitološke reference, od staroslovanskih, starogermanskih in antičnih mitov, pa tudi precej katoliške retorike je vsebovane, bi Sveti boj lahko brali tudi kot razvojni roman. Radovan se iz naivneža prelevi v nekoga, ki v zaporu prevzame nase “težo sveta in njegovega stvarnika”. Namesto romantiziranega lika v nenehnih kriznih situacijah zagledamo sodobnega upornika, ki nasprotuje ne le volji poročnikov, ampak tudi bogov. Če je tu Žabotu uspelo utemeljiti motiv Boga, češ da je “Bog pesniški stvor”, pa je v privzdignjeni retoriki na trenutke tudi sentimentalen (takšen primer je njegov odnos do matere, tu na primer govori o ganotju). Očitek, ki bi mu ga lahko še namenili, je, da Žabot razplet romana zadržuje do zadnjega hipa in da se motivi ob koncu komaj sestavijo. Na tematski ravni to tudi pomeni, da junaku ne nudi nobene tolažbe in da ga šiba praktično vse do konca.



S Svetim bojem pisatelj sklepa trilogijo, v katero spadata še roman Ljudstvo lunja in epska pesnitev Sveta poroka. Foto: BoBo

Beremo






Več novic