Je opevana akustika amfiteatrov bolj kot ne zgolj antični mit?

Sveže raziskave v treh antičnih gledališčih na grških tleh
P. G.|17. 10. 2017 ob 15:11
London - MMC RTV SLO
Amfiteater v Epidavru je bil skozi zgodovino deležen občudovanja zaradi svoje odlične akustike. Zgradili so ga v četrtem stoletju pred našim štetjem, sprejme pa lahko 14 tisoč obiskovalcev. Foto: EPA

Epidaver je bilo majhno antično mesto v Grčiji ob Saronskem zalivu na Peloponezu, ki pa se je ponašalo z amfiteatrom, katerega akustiko so opevali v nič manj kot presežnikih in ga je mogoče obiskati tudi danes.

Dotični amfiteater velja za čislan primer starega grškega zvočnega inženiringa, vendar današnji raziskovalci pravijo, da njegova akustika ni tako osupljiva, kot se je zatrjevalo skozi mnoga leta. Gledališče v Epidavru, ki izvira iz četrtega stoletja pred našim štetjem in razpolaga z mesti za 14 tisoč obiskovalcev, je bilo skozi zgodovino deležno občudovanja zaradi svoje odlične akustike. Trdilo se je celo, da lahko občinstvo s prav vsakega sedeža sliši padec šivanke na tla ali prižig vžigalice na prizorišču. Tudi britanskega arheologa sira Mortimerja Wheelerja je ta amfiteater popolnoma prevzel in tako je na valovih BBC-ja leta 1958 razglašal: "Celo odrski šepet je slišen najbolj oddaljenemu gledalcu z najcenejšo vstopnico."

Močno zakoreninjena prepričanja
Toda nove raziskave kažejo, da so tovrstne trditve vendarle pretirane. Po besedah Constanta Haka, docenta na tehnološki univerzi v Eindhovnu in soavtorja raziskave akustike gledališča v Epidavru. Haka je k raziskovanju navdihnila lastna izkušnja pred mnogimi leti v dotičnem gledališču, kjer mu ni uspelo zaznati akustike, kakršno se je opevalo in se ji posledično namenjalo veliko pozornosti. "Bil sem zelo radoveden glede tega, kaj se je zares dogajalo," je povedal raziskovalec.

S kolegi se je poleg amfiteatra v Epidavru lotil raziskovanja akustike še v odeonu Heroda Atiškega na jugozahodnem pobočju Atenske akropole in v antičnem gledališču v Argosu na Peleponezu.

S prislonjenim ušesom iz amfiteatra v laboratorij
Za svoj eksperiment so uporabili 20 mikrofonov, ki so jih postavili na 12 različnih lokacij po gledališču. Nadalje so en zvočnik postavili na sredino scene, torej na prostor za orkester, in enega ob strani. Iz obeh zvočnikov so - sicer z rahlim zamikom - prihajali zvoki, vse od nizkih do visokih frekvenc, usmerjali pa so ju v pet različnih smeri. Raziskovalci so tako prišli do približno 2.400 posnetkov in so nato na podlagi podatkov izračunali jakosti zvoka na različnih lokacijah v gledališču.

Nadalje so ustvarili niz laboratorijskih posnetkov različnih zvokov - vključno s padcem kovanca, trganjem papirja in šepetajočo osebo - ter jih predvajali udeležencem. Ti so nato sami prilagodili glasnost teh zvokov do te mere, da so jih lahko slišali kljub hrupu iz ozadja. Raziskovalci so potem te rezultate vnesli v svoje kalkulacije, da bi tako ugotovili, kako daleč od prostora za orkester so lahko slišni ti različni zvoki.

Kaj je pokazala sodobna raziskava
In do kakšnih ugotovitev so prišli? Medtem ko sta se zvoka padca kovanca na tla in trganja papirja sicer res slišala po celotnem gledališču, ju je bilo mogoče le do polovice sedežev navzgor po gledališču tudi dejansko prepoznati kot padec kovanca ali trganje papirja. Da je nekdo uprasnil vžigalico, se je še slabše slišalo, šepet pa bi bil razumljiv le tistim na sprednjih, se pravi čisto spodnjih sedežih. Nadalje so na podlagi raziskav z zvočniki ugotovili, da se je govor igralcev do vrhnjih ravni gledališča razločno slišalo le, če so govorili zares glasno.

Morda so rezultati takšni pač zaradi današnje perspektive
Vendar izredni profesor klasične književnosti na univerzi v Oxfordu Armand D'Angour trdi, da medtem ko raziskava sicer res razkriva trenutno stanje akustike teh treh amfiteatrov, ni nujno, da tudi dejansko odstira stanje v preteklosti. "Raziskava temelji na gledališču, ki se je skozi stoletja spreminjalo, zato je vse videti grozno precizno in matematično, vendar na koncu ne moremo biti prepričani, da je način, kako zveni danes, lahko natančna ponovitev tega, kako je bilo slišati takrat," je skeptičen D'Angour. Dodal je, da raziskave kažejo na možnost, da so Grki nemara uporabljali vse vrste pripomočkov za ojačitev zvoka, vključno s postavljanjem votlih posod na strateške lokacije.

Oglasil se je tudi Damian Murphy, profesor računalniške zvočne in glasbene produkcije na Univerzi v Yorku. Po njegovem je dotična raziskava verjetno res najnatančnejša na področju akustike tovrstnih lokacij, vendar profesor opominja, da nemara sodobni um težko razume, kakšno je bilo doživetje za obiskovalce amfiteatra v antičnih časih. "Za katero koli umetniško prizorišče že gre – ne gre le za to, kako zveni, temveč gre tudi za izkušnjo obiska tega prizorišča," je po pisanju časopisa The Guardian zaključil Murphy.


Ne moremo biti prepričani, da je način, kako zveni danes, lahko natančna ponovitev tega, kako je bilo slišati takrat.

Armand D'Angour, univerza v Oxfordu


Za katero koli umetniško prizorišče že gre – ne gre le za to, kako zveni, temveč gre tudi za izkušnjo obiska tega prizorišča.

Damian Murphy, univerza v Oxfordu


Amfiteater v Argosu so zgradili v tretjem stoletju pred našim štetjem in je lahko sprejel do 20 tisoč gledalcev ter je viden s katerega koli dela mesta. Foto: Wikimedia Commons
Ta amfiteater, ki stoji na jugozahodnem pobočju Atenske akropole, je bil zgrajen leta 161 našega štetja po naročilu atenskega bogataša Heroda Atiškega v spomin na njegovo ženo Aspazijo Anio Regila. Foto: Wikimedia Commons

Drugo