Dediščina

"Prevode samo za silo!" ali kako so Slovenci dobili prve učbenike v svojem jeziku

Iz oddaje Ars Humana
Tina Kozin, iz oddaje Ars Humana, 3. program Radia Slovenija (ARS)|18.01.2018 ob 09:06
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija
Za leposlovje ne moremo trditi, da se je znašlo v rokah prav vseh otrok in mladine, medtem ko za učbenike velja, da so jih imele v rokah in jih prebirale cele generacije, pravi Karin Almasy z Univerze v Gradcu. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Ko se je v 19. stoletju začel proces izgrajevanja slovenske narodne identitete, je ključno vlogo odigral slovenski jezik, ki se je postopno razvijal v enoten, standardiziran in kodificiran jezik naroda. Pri tem so pomembno vlogo odigrali slovenski učbeniki in šolske knjige, saj si je z njimi slovenščina – kot učni predmet ali učni jezik – utrla pot v izobraževalne ustanove.

O tem, kako smo Slovenci sploh dobili prve učbenike v slovenskem jeziku, o družbenem, političnem in kulturnem kontekstu 19. stoletja, pa tudi o kulturi prevajanja in vlogi in pomenu prevajalcev in prevodov v takratnem času, se lahko podrobneje poučimo v monografiji Vloga in pomen prevajanja učbenikov v 19. stoletju: kulturnozgodovinski in jezikovni vidiki. Podpisali so jo Tanja Žigon, Karin Almasy in Andrej Lovšin. Delo je izšlo pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete.

O tematiki smo se pogovarjali z doc. dr. Tanjo Žigon s Filozofske fakultete v Ljubljani in asist. dr. Karin Almasy z Univerze v Gradcu.

Monografija Vloga in pomen prevajanja učbenikov v 19. stoletju se, kot nakazuje že naslov, ukvarja s prevajanjem šolskih učbenikov v slovenščino v točno določenem obdobju. Ob tem na podlagi poznavanja kulturnozgodovinskih in jezikovnih okoliščin obravnava tudi širša vprašanja takratne kulture prevajanja, statusa prevajalcev in prevodov. Zakaj ste se osredotočili prav na prevajanje učbenikov, ne pa, na primer, leposlovja?
Žigon: Če hočem odgovoriti na vprašanje o tem, zakaj nas je zanimalo prevajanje učbenikov v historični perspektivi, moram najprej povedati nekaj besed o avtorjih. Naša skupna točka je vsekakor prevajanje. Ker je bilo to poglavje doslej zapostavljeno in ga raziskovalci skoraj niso obravnavali, je bilo precej hitro jasno, da tematika odpira številna vprašanja in da samo prevodna analiza ne more dati zadovoljivih, širše kulturno in družbeno pomembnih odgovorov ter da bo potreben bolj interdisciplinaren pristop.

Namen je bil rekonstruirati in prikazati kulturnozgodovinske, pa tudi jezikovne in prevodne okoliščine na področju prevajanja strokovnih knjig na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Prav to pa je vidik raziskovanja, ki bi moral biti zanimiv tudi za zgodovinarje. Včasih se namreč prav v prevodih zrcali velik razpon družbenih in kulturnih dejavnikov, ki jih pri raziskovanju ne smemo prezreti.

Almasy: V tem tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj smo se osredotočili na učbenike in ne, na primer, na leposlovje. Skratka, za raziskovalca je vedno zanimiveje, če se loti še neobravnavane tematike. Poleg tega se prav pri učbenikih pokaže, kaj se je dogajalo na področju nastajanja specifične slovenske terminologije. Prevodi seveda vnašajo novosti in jezik se močno razvija tudi zaradi njih. Dejstvo je, da jezikoslovci in tudi raziskovalci s področja literarnih ved to pogosto prezrejo in obravnavajo po večini izvirno literarno produkcijo.

In še eno pomembno značilnost izkazujejo učbeniki. Za leposlovje ne moremo trditi, da se je znašlo v rokah prav vseh otrok in mladine, medtem ko za učbenike velja, da so jih imele v rokah in jih prebirale cele generacije. Seveda ne smemo posploševati: to velja predvsem za ljudskošolske učbenike. Pri gimnazijskih učbenikih pa velja, da se je v tistem obdobju oblikovala nova narodno zavedna elita. Pri raziskavi smo seveda upoštevali samo potrjene učbenike, za katere lahko z gotovostjo trdimo, da so jih uporabljali v šolah in na gimnazijah.

Kot ste že za uvod zapisali tudi sami, prevajanje vedno določa konkreten družbeni, politični in kulturni kontekst. Kaj v zvezi s tem je treba imeti v zavesti, ko govorimo o drugi polovici 19. stoletja, obdobju tik po marčni revoluciji, ko so nastajala in se uveljavljala nacionalna gibanja? Kakšen je bil takrat položaj Slovencev v habsburški monarhiji, kakšne so bile jezikovne razmere, kaj je zaznamovalo njihovo takratno kulturno-politično življenje?
Almasy: Kot že stoletja prej so Slovenci takrat sobivali v pogosto mešanih pokrajinah habsburške monarhije: na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem skupaj z Nemci, na Primorskem pa z Italijani. Prekmurje je pripadalo translajtanski, torej madžarski polovici monarhije in se je zato razvijalo precej drugače. Življenjske razmere in razvoj so bili v različnih kronovinah različni. Ljudje so se tudi močno identificirali s svojo »ožjo« domovino, svojo deželo.

19. stoletje je bilo pomembno obdobje modernizacije, v katerem se je svet močno spreminjal. K temu procesu modernizacije je sodilo tudi to, da se je avstrijska monarhija preoblikovala v ustavno in administrativno državo, posledica tega pa je bila demokratizacija javnega in političnega življenja. Svet se je bolj povezoval, npr. z graditvijo južne železnice čez naše pokrajine, pa tudi s tem, da je bilo uvedeno centralizirano splošno obvezno šolstvo. To je bil torej prvi zelo pomembni proces, ki ga je treba omeniti za drugo polovico 19. stoletja. Sicer pa so se tedaj prepletli trije opaznejši procesi: razvoj šolstva, razvoj jezika in razvoj narodnih identifikacijskih kategorij. To pa pomeni, da se je hkrati razvijal standardizirani jezik ter se krepila narodna zavest.

Prav poenotenje in centralno vodeno področje šolstva je veliko pripomoglo k razvoju enotnega standardnega jezika in s tem tudi k izoblikovanju skupne slovenske identitete. Centralizirano šolstvo je namreč omogočalo in pospeševalo oblikovanje enotnega »narodnega« jezika in kodificiranega slovenskega slovstva. To je tudi pripomoglo k temu, da se je oblikovala in razširila narodna identifikacijska kategorija. Povezovanje množic in oblikovanje skupne narodne zavesti je namreč mogoče le, če otroci in mladina skupaj obiskujejo šolo, torej če se znajdejo v istem izobraževalnem sistemu.

Z vidika razvoja šolstva, njegove ločitve od Cerkve in uvedbe splošne šolske obveznosti je pomembno celotno 19. stoletje. Katere letnice, katere premike v šolstvu velja omeniti?
Almasy: Šolstvo je tako pomembno predvsem zato, ker je število pismenih bistveno rastlo. Sicer se vsi v šoli učimo, da je Marija Terezija leta 1774 uvedla splošno šolsko obveznost, in to seveda drži. A pot do njene uveljavitve je bila dolga, ni se vse zgodilo čez noč.

Okoli leta 1810 je v naših pokrajinah hodil v šolo vsak sedmi otrok, sto let pozneje – po podatkih popisa iz leta 1910 – pa je znalo na Koroškem, Kranjskem in Primorskem pisati in brati približno 60 odstotkov prebivalcev, na Spodnjem Štajerskem malo več (kakšnih 70). Delež v mestih in bolj razvitih kronovinah je bil višji, v zelo kmečkih pokrajinah pa nižji.

Glavna letnica za razvoj našega šolstva oz. prelomnica pa je vsekakor leto 1848. Prej, v fevdalnem državnem sistemu, so bile šole stanovsko ločene, torej je bila za vsak družbeni sloj predvidevana drugačna izobrazba. Kmečki sin je imel skromnejšo izobrazbo od meščanskega, ker je pač izhajal iz manj privilegiranega okolja. Temeljna naloga šole pa je bila moralno-verska vzgoja, šele potem posredovanje znanja. Šolstvo je v celoti pripadalo Cerkvi; ta je imela nadzor nad njim, namen šole pa je bil vzgojiti pridne, ubogljive, pobožne podložnike.

Leta 1848 je bilo ustanovljeno prosvetno ministrstvo in šolstvo naj bi bilo domena države. Sicer se to ni uresničilo čez noč. V obdobju neoabsolutizma in konkordata je država spet prepustila Cerkvi precejšen vpliv. Leta 1869 se je šolstvo z državnim osnovnošolskim zakonom končno osvobodilo cerkvenega vpliva in uveljavil se je državni nadzor nad osnovnimi šolami. V tistem času so uvedli osemletno šolsko obveznost, maturo, učitelji pa so prvič postali javni uslužbenci. Šole niso bile več fevdalne, nastajale so nove oblike šol, ki niso bile več razdeljene po družbenih slojih, temveč so jih definirale potrebe moderne države.

Kdo je v obdobju po marčni revoluciji, torej v 2. polovici 19. stoletja, določal izobraževalno politiko? Kakšna je bila pot do aprobacije učbenika?
Almasy: Država je imela monopol nad potrjevanjem šolskih knjig, t. i. aprobacijo – torej zadnjo besedo, kar zadeva vsebino. Še danes mora vsak učbenik potrditi pristojno ministrstvo, potrebna je torej aprobacija učbenikov za uporabo v šolah.

Država je imela tudi posebno založbo za izdajanje šolskih knjig, to je bila cesarsko-kraljeva založba šolskih knjig. Precejšen delež slovenskih šolskih knjig je torej izšel na Dunaju v tej založbi. Načelno pa je smela tudi vsaka zasebna založba izdati učbenik; postopek potrjevanja je bil enak.

Žigon: Ministrstvo je pri svoji odločitvi zaupalo recenzentom, torej strokovnemu mnenju izvedencev na področju, s katerega je prihajal učbenik, ki so ga dali v pregled. Deželnim šolskim svetnikom, v večini primerov iz Kranjske ali Štajerske, je dunajsko ministrstvo za bogočastje in uk naložilo, naj pridobijo mnenje strokovnjaka s področja, ki je bilo obravnavano v učbeniku. Ti strokovnjaki so bili slovenski šolniki. Bili so učitelji, ravnatelji in šolski nadzorniki ali pa so tudi sami pisali in izdajali učbenike. Deželni svetniki so potem recenzije poslali dunajskemu ministrstvu. Če je ocenjevalec predlagal spremembe, so mnenje anonimizirali in ga poslali avtorju ali uredniku učbenika ter prosili, da besedilo ustrezno popravi. To je bilo zelo podobno današnjemu postopku, imenovanemu peer-review.

Almasy: Zanimivo je, da na podlagi številnih pregledanih arhivskih dokumentov lahko trdimo, da so deželne šolske oblasti in ministrstvo za bogočastje in uk vedno upoštevali priporočila in predloge ocenjevalcev. Če kateri izmed predloženih učbenikov po letu 1869 ni bil potrjen, mu na poti niso stali sovražni nemški uradniki in dunajska administracija, temveč so njegovo aprobacijo preprečili kar slovenski kolegi. S tem pa lahko ovržemo mit oz. posplošeno tezo, ki pravi, da »Slovenci niso sami odločali v šolstvu in so bili pod tujim vplivom«.

Dodana vrednost vaše monografije se zdi prav v tem, da ovržete nekaj tradicionalnih narativov, npr. tega, da je bila temeljna naloga osnovnih šol ponemčevanje. V čem so bile reforme šolstva koristne za slovenski narodni prerod?
Almasy: Res je, centralizacija šolstva v tradicionalnem slovenskem zgodovinopisju ima bolj slabo podobo, češ da so bile šole orodje ponemčevanj. V tem narativu že Jožef II. velja za velikega germanizatorja. To drži samo delno, in sicer na prelomu stoletij v kontekstu narodnih bojev, ker so zasebne zaščitne ustanove, na primer nemški Schulverein, prepoznale graditev šol kot učinkovito orodje v narodnem boju. Isto strategijo pa je imelo, na primer, društvo sv. Cirila in Metoda, ki se je tudi trudilo graditi slovenske šole. Nacionalizem oz. strategije imenovanih društev so bili torej na obeh straneh enaki. A to so bili posamezniki na lokalni ravni, nikakor pa ne država. Osrednje državne ustanove so se se trudile za nadnacionalne in uravnotežene rešitve.

Zato menimo, da so bili vplivi splošnega in centraliziranega šolstva za Slovence precej pozitivni. Splošno opismenjevanje smo že omenili. Seveda lahko dodamo še splošni razvoj zaradi izobrazbe; do tega je prišlo le zato, ker se je šolstvo osvobodilo cerkvenega vpliva.

Vpliv na razvoj slovenščine je bil vsekakor pozitiven. Menim, da so prav centralizacija šolstva in prevodi odločilno prispevali k normiranju, standardizaciji in oblikovanju knjižne slovenščine. Za razvoj slovenščine je bilo brez dvoma pozitivno, da so izšli poenoteni učbeniki za vse kronovine in da se niso uveljavile ožje jezikovne predstave regionalnih akterjev. Zelo verjetno današnje slovenščine ne bi bilo, če ne bi bilo centraliziranega šolstva na Dunaju in če bi vsem regionalnim akterjem, na primer lokalnim škofijam, pustili, da uveljavijo svojo voljo. Vsekakor pa moramo upoštevati, da tudi politični predstavniki Slovencev in šolnikov nikoli niso nastopali enotno in tudi niso bili istih misli, kar zadeva šolsko politiko in politiko na splošno. Črno-belo slikanje tu ne zadostuje, še bolj neprimerno pa bi bilo predstavljati Dunaj kot negativen vpliv v odnosu do Slovencev.

Kako se je v šolstvu postopno spreminjal položaj slovenščine? Ali je bil njen položaj odvisen tudi od tipa šole in stopnje šolanja?
Almasy: Če poskušamo opisati, kakšen je bil položaj glede jezika v šolah v letih od 1848 do 1918, je težko odgovoriti na kratko, saj so bile razlike med različnimi tipi šol in različnimi kronovinami precej velike. A vendarle lahko rečemo, da se je v teh letih položaj slovenščine v šolstvu počasi utrjeval. Precej tipične so bile tako imenovane »utrakvistične« dvojezične ljudske šole. Načelno velja: Čim nižja je bila stopnja šolanja in čim elementarnejši je bil pouk, več je bilo v šolah slovenščine kot učnega jezika in čim višja je bila stopnja izobraževanja, tem bolj »nemška« je bila šola. Najpozneje na univerzah v Gradcu ali na Dunaju so se študentje srečevali samo še z nemščino. To do neke mere zagotovo izraža tudi dihotomijo med mestom in podeželjem. V mestih, v katerih so bile navadno izobraževalne ustanove, se je govorilo nemško oz. na obali italijansko, ljudske šole pa so bile na deželi in tam se je govorilo slovensko. Na Kranjskem (razen na Kočevskem) in na Primorskem (razen v Trstu) se je slovenščina na nižjih šolskih stopnjah hitro uveljavila, medtem ko je na Spodnještajerskem in Koroškem nemščina v šoli postajala vedno dominantnejša.

Pri zahtevi po »slovenščini v šolah« je treba diferencirati med učnim predmetom in učnim jezikom. Vedno se je več zahtev nanašalo na uvedbo slovenščine kot učnega jezika, čeprav je bila tudi slovenščina kot učni predmet zelo velikega pomena, ker je bila edini predmet, ki je mlade generacije s posredovanjem enotnega knjižnega jezika in slovenskega slovstva učil, da niso Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci, temveč Slovenci, in jim s tem širil zavest narodne pripadnosti onkraj deželnih meja. Še posebno na gimnazijah je bil ta predmet pomemben in čeprav je bilo slovenskih gimnazijcev razmeroma malo, so bili prav oni zaslužni za slovensko narodno prebujenje, saj je iz njih zrasla nova elita narodnomislečih domoljubov, ki so odločno vplivali na poznejši politični razvoj.

Kdaj in zakaj se je pojavila potreba po učbenikih v slovenščini?
Žigon: Z uvedbo modernega šolstva je naraščala tudi potreba po modernih učbenikih, kakršnih prej še ni bilo. Pred letom 1848 so obstajale le šolske knjige, ki so bile predvsem katekizmi oz. knjige z versko vsebino. Uvajanje slovenskih učbenikov je bilo silno pomembno predvsem za višje šole, kot so gimnazije, saj so bili slovenski učbeniki na njih pogoj za uvedbo slovenščine. Na sekundarni ravni je za slovenščino od petdesetih pa tja do sedemdesetih let 19. stoletja veljal argument, da kot jezik še ni dovolj razvita, da bi jo lahko uporabljali kot učni jezik, da še nima svoje književnosti, da ni primernih učbenikov ter strokovne literature, da ni strokovnega besedišča ter da primanjkuje kvalificiranih učiteljev. Treba je priznati, da so bili ti argumenti včasih na mestu in tudi zato so bili učbeniki v slovenščini, ki so počasi prihajali v šolske klopi, tako pomembni.

Kakšen pa je bil splošen pogled na vlogo in pomen prevajanja in prevajalca v takratni družbi? In kakšna je bila, na drugi strani, kultura prevajanja?
Almasy: Prevajanje je bilo vsakdanji kruh slovenskih izobražencev, bilo je nujno potrebno, samoumevno in vsakdanje početje. Kljub temu je bila vloga prevodov v slovenski kulturni zgodovini dolgo zapostavljena tema. Na splošno je narodni-emancipacijski diskurz prikril, kako potrebni in pomembni so bili prevodi za razvoj enotnega standardnega slovenskega jezika. To lahko tudi utemeljimo: pri slovenskem narodnem gibanju so se narodnostna prizadevanja osredotočila skoraj samo na jezikovnopolitične zahteve, torej je imel jezik vedno osrednjo vlogo v narodnem mišljenju. V narodnem diskurzu oz. nacionalističnem mišljenju ni bil več samo pragmatično sredstvo za komunikacijo, temveč je postal simbol narodnosti, narodnih sanj, glavni simbol tega, po čemer se Slovenci razlikujejo od Nemcev, čeprav – tako mislim – v resnici med njimi ni bistvenih razlik in tudi danes se ne razlikujemo tako zelo, kot si včasih mislimo. V zvezi z jezikom, še posebno v primeri z bolj razvito nemščino, pa je bilo takrat jasno, da je potreba po prevodih velika. Prevodi so torej pričali o tem, da obstaja vrzel v slovenskem jeziku, ki jo je treba zapolniti. Iz perspektive tistih, ki so svoje slovenstvo gradili na jeziku, je bila to sol na odprto rano. Na podlagi tega sklepamo, da so bili prevodi nekaj manjvrednega in slabega.

Kako so na prevajanje tujih leposlovnih in strokovnih knjig gledali slovenski izobraženci?
Žigon: Večina slovenskih intelektualcev in intelektualk, ki so v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja študirali na Dunaju (ženske od leta 1897 naprej) in v Gradcu, je govorila oba deželna jezika, slovenskega in nemškega, predvsem pa so vsi zelo dobro govorili nemško. Intelektualci so v svojem rojstnem mikrokozmosu velikokrat celo veliko bolje govorili nemško kot slovensko; to je bilo povezano s tem, da so brali nemško književnost, tako znanstveno in strokovno kakor tudi leposlovje, imeli pa so tudi dostop do dobro založenih zasebnih knjižnic. Že Levstik je sredi 19. stoletja v spisu Napake slovenskega pisanja opozoril, da »skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede, mislimo pa le nemški«. Danes to opazimo pri mladih, ki odraščajo z angleščino. Levstik je dodal še, da tako še dolgo ne bo izvirne slovenske proze; prevodov seveda niti ne omenja, saj je po njegovem mnenju jasno, da vsi, ki jih književnost zanima, prebirajo izvirnike v tujih jezikih. Položaj je bila torej med izobraženci vsekakor diglosičen.

Šele z začetkom opismenjevanja večjega dela prebivalstva so postali nujni tudi prevodi, ker novi sloji pismenih niso znali brati leposlovja v tujih jezikih. Sprva so bile temu ciljnemu občinstvu namenjene izbrane vrste besedil, npr. preproste moralne povesti, kratke zgodbe, vaške povesti, črtice, basni, pa tudi drame. Prevodni načrti so torej na začetku vsebovali precej tako imenovane književnosti »za prosti narod« – te naloge, torej izdajanja tovrstnih knjig, se je dejavno lotila zlasti Mohorjeva družba v Celovcu.

Iz povedanega je razvidno, da bil odnos do prevajanja in prevodov ambivalenten. Čeprav so se nekateri opaznejši intelektualci slovenskega javnega življenja v 19. stoletju brez dvoma zavedali, da so prevodi izjemno pomembni za razvoj enotnega narodnega jezika, so nekateri njihovi sodobniki raje stavili na izvirnike, in sicer v luči nacionalnoemancipacijskega diskurza. Želeli so izoblikovati temelj, na katerem bi se razvijal slovenski jezik, ki bi se tako navznoter kot navzven kazal kot simbolni kapital, s katerim bi Slovenci lahko pokazali, da so enakovredni Nemcem. Zato so se osredotočali na »izvirnost in čistost«, na »sveti original«; to je prevodom že vnaprej namenjalo podrejen položaj. Ta dolgo prevladujoča perspektiva je recimo opazna v besedah Josipa Stritarja, ki je zapisal: »Kar zadeva prevode, je moja misel taka: prevode samo za silo! Prevod je vedno le tuje blago; kdor more, naj napiše kaj izvirnega. Samo kar je izvirno, domače, to je naše.«

To pa ni bil edini pogled, zato tudi te problematike ne moremo slikati črno-belo. Številni izobraženci so menili, da so prevodi dobrodošli, vendar pa so opozarjali, da se je treba izogibati germanizmom ter več prevajati iz slovanskih jezikov; kajti – tudi take izjave se pojavljajo – slovenskemu značaju veliko bolj ustreza zdrava resnost ruskih piscev kot pa nezdravi duh, ki veje iz francoskih ali nemških knjig. Najbolj odklonilno držo je bilo opaziti, ko je šlo za prevode iz vsesplošno navzoče in dominantne nemščine, takratnega jezika izobrazbe in lingue france v monarhiji.

Kdaj so se potemtakem pojavili prvi slovenski prevodi monografskih učbenikov?
Almasy: Načelno velja, da so najprej nastala berila za ljudske šole in gimnazije. Monografski učbeniki, ki smo jih analizirali, so nastajali šele od šestdesetih let 19. stoletja. Prvi so bili učbeniki s področja matematike, geografije in zgodovine ter naravoslovja. Šele sčasoma se je pojavljalo vedno več učbenikov, ki so segali na različna področja, čeprav ta raznovrstnost nikoli ni bila tako bogata kot npr. med nemškimi ali češkimi učbeniki. Sezname potrjenih učbenikov so objavljali v Uradnem listu. V slovenščini je bil po večini na voljo en učbenik za en predmet, v veljavi je bil od 10 do 20 let, potem ga je nadomestil nov, saj stari ni več bil (jezikovno) aktualen. Nemci in Čehi so imeli po več knjig za isti predmet, poleg tega pa tudi take, ki jih v slovenščini ni bilo (učbenike za grščino, francoščino, angleščino ter druge žive jezike, atlase itn.). Za lažjo predstavo lahko povemo, da so bili v začetku 20. stoletja seznami naslovi učbenikov v nemščini natisnjeni na približno 40 straneh, učbeniki v češčini so zavzemali približno 15 strani, naslovi slovenskih učbenikov pa so zapolnili le 4 – to seveda zgovorno priča tudi o potrebi oz. uporabi teh jezikov v šolah monarhije.

Kdo so bili njihovi prevajalci?
Žigon: V monografiji smo predstavili učbenike s področja naravoslovja, matematike ter zgodovine in zemljepisa. Če si ogledamo le prevajalce učbenikov, ki so obravnavani v knjigi, se hitro pokaže, da so bili prevajalci strokovnjaki, ki so bili sami tudi učitelji na realkah ali gimnazijski profesorji. Spoznali so se na obravnavano tematsko področje in na šolsko okolje ter poznali svoje ciljno občinstvo. Naj navedemo samo dva primera: Ivan Tušek, ki je prevajal botanične učbenike, je na Dunaju najprej študiral naravoslovje, potem poučeval, v šestdesetih letih je deloval na višji realki v Zagrebu, pozneje pa je do upokojitve poučeval fiziko in prirodopis na ljubljanski gimnaziji. Podobno je Fran Erjavec študiral kemijo in prirodopis ter potem desetletja poučeval, najprej na zagrebški realki, nato pa v Gorici.

Obsežnejša analiza prevodov slovenskih šolskih beril in življenjepisov njihovih prevajalcev, ki jo je naredila Karin Almasy, je pokazala, da je bilo skoraj pravilo, da se je tipični slovenski intelektualec, pisatelj, učitelj, duhovnik, politik itn. v tistem času preizkusil tudi kot prevajalec. V nasprotju z merili, ki veljajo danes, ko imamo precej jasno ločena poklicna področja in lahko rečemo, da je nekdo ali prevajalec ali pisatelj ali učitelj, za 19. stoletje ne moremo potegniti jasne ločnice med različnimi poklici. Izobraženci so bili takrat, bolj kot danes, univerzalisti, ki so med drugim tudi prevajali.

Kakšne so bile žanrske posebnosti, katera besedila so imela prednost in ali so bila za prevode predpisana posebna pravila?
Almasy: S prevodi so v jezik prihajali tudi novi žanri. Razlog za to je že omenjena diglosičen položaj Slovencev v 19. stoletju. Značilno za kulturo prevajanje v slovenskih šolskih berilih je še to, da je delež prevodov precej odvisen od žanra besedila. To lahko ponazorimo s tem, da je bil delež prevodov pesmi razmeroma nizek, strokovnih besedil pa zelo visok, npr. tistih s področja prirodopisja in prirodoslovja.

Dejstvo je, da so bili prevodi še posebno nezaželeni v tistih žanrih, v katerih je že bila na voljo izvirna produkcija besedil, te pa na področju strokovnih monografskih učbenikov ni bilo; torej so bila prevodna dela s področja različnih strok in znanstvene terminologije, ki se je v slovenščini šele razvijala, zelo zaželena.

Norm v smislu predpisov ni bilo, kakor tudi ni bilo državnih predpisov glede prevajanja. Prevajanje je bilo precej svobodno, bilo je samoumevno. Za dvo- oz. večjezično družbo habsburške monarhije je bilo to nekaj vsakdanjega, vsaj kar zadeva izobražence. Tipičen habsburški uradnik je znal več jezikov in je samoumevno povzemal oz. prevajal v drugi jezik.

S kakšnimi težavami so se srečevali takratni prevajalci, še posebno pri prevajanju strokovnih monografij?
Žigon: Prevajalci so opravljali pionirsko delo. Velika težava, s katero so se morali v drugi polovici 19. stoletja spoprijeti, je bilo pomanjkanje ustrezne terminologije in ustreznih slovarskih virov. Oprli so se lahko na Pohlinovo slovnico, na Gutsmanovo in Murkovo delo, uporabljali so Janežičev slovar slovenskega in nemškega jezika, Cigaletov nemško-slovenski slovar in znanstveno terminologijo ter Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, a tu se zgodba počasi konča. Pomagali so si še s tujejezičnimi slovarji, k tem sodijo na primer Habeličev hrvaško-latinski slovar, Jungmannov nemško-češki, Vukov srbski in ruski slovarji Pavlovskega.

Izjemno zanimiv pa je tudi pristop, ki ga najdemo pri prevajalcu botaničnih del Ivanu Tušku. Ko je naletel na terminološke težave, se je odločil, da za pomoč poprosi strokovno javnost. V Slovenskem glasniku je leta 1862 objavil prispevek s področja botanike ter mu dodal botanično terminologijo. Obsežni seznam poimenovanj je končal s pozivom javnosti, naj sodeluje in pomaga pri zbiranju podatkov ter predvsem sporoči svoje mnenje in kritike glede zbrane terminologije. Gre za izrazito moderen pristop, ki bu mu danes rekli crowdsourcing.

Koliko so prevajalci prevode prilagajali potrebam uporabnikov?
Žigon: Prav zanimivo je pogledati, kako so reševali težave, ko so imeli pred seboj različno ciljno občinstvo, recimo učence v ljudski šoli in gimnazijce. Prevajalci so se zavedali, da morajo uporabiti različne prevajalske strategije ter besedilo prilagajati ciljnemu občinstvu. Tako so ljudskošolski učbeniki posredovali znanje o tem, kako matematiko uporabiti v praksi; za to terminološko znanje ni bilo potrebno. Drugače je bilo seveda na gimnaziji, ki je izobraževala bodoče študente in jih pripravljala na univerzitetni študij (v nemščini). Prevajalca matematičnih učbenikov Tomšič in Celestina sta enake nemške termine prevedla različno glede na to, kateri stopnji šolanja je bil učbenik namenjen. Za osnovnošolske učence je bilo dovolj, če so poznali termine z besedotvorno podstavo v slovenščini (zmanjševanec, odštevanec). V gimnazijskih učbenikih pa so bili na prvem mestu termini tujega izvora (minuend, subtrahend), šele za njimi so prišli na vrsto slovenski. Predvsem v gimnazijskih prirodoslovnih učbenikih se poleg slovenskega in nemškega poimenovanja pogosto pojavi tudi latinsko – to lahko razumemo tudi kot dokaz, da je šlo za novotvorjenke, ki še niso bile ustaljene, in je prevajalec dodal nemško ali latinsko besedo tudi zato, da bi gimnazijci besedo in njen pomen bolje in laže razumeli.

Številni so tudi primeri lokalizacije, razširitev in dodajanj, ki upoštevajo slovenski kontekst. Na primer, v Erjavčevem Prirodopisu živalstva naletimo na številne take primere. Pri opisu volka je prevajalec dodal, da je ta zver na Kranjskem bolj razširjena kot v drugih nemških kronovinah, o štorklji pa je slovenski bralec izvedel, da jo lahko vidimo tudi pri nas. Tako je bil identifikacijski učinek na bralca večji, slovenskega dijaka pa je besedilo bolj pritegnilo.

Podobno je tudi prevajalec zgodovinskih učbenikov Anton Kaspret v učbenik o zgodovini novega veka vključil podatek o Primožu Trubarju kot najpomembnejšem protestantu na Slovenskem. Medtem ko je nemški izvirnik pisal le o protestantizmu na splošno, je prevajalec v svoj prevod med dve povedi spretno vpletel dodatno informacijo, ne da bi ta zmotila. V tem lahko prepoznamo emancipacijsko vlogo prevodov, ob pomoči katerih se je utrjevala tudi narodna zavest.

Kako pa je nastajala slovenska strokovna terminologija?
Žigon: Pri oblikovanju terminologije je na podlagi analiziranih učbenikov in njihovih prevajalcev opaziti tri temeljne pristope. Prvi je bil, da so se zgledovali in iskali rešitve pri avtorjih, ki so pisali v slovanskih jezikih. Iz Cigaletove Znanstvene terminologije je razvidno, da so se za uveljavitev potegovali različni izrazi, na primer izpeljanke iz češčine, ruščine in hrvaščine, s katerimi so nekateri želeli nadomestiti kalke iz nemščine, ali pa je šlo za izpeljanke iz latinščine, ki so konkurirale slovenskim neuveljavljenim in neustaljenim novotvorjenkam.

Drugi pristop je bil bolj romantičen in idealiziran, še posebno če imamo v mislih znanstveni jezik in strokovno terminologijo, se pa pojavlja, ko gre za iskanje slovenskih izrazov. Spominja na Luthrove besede »aufs Maul schauen«, kar bi v slovenščini pomenilo »gledati usta ljudi«, torej prisluhniti preprostim ljudem na podeželju, ki še govorijo čist in nepokvarjen jezik, medtem ko je govorica meščanov že kontaminirana zaradi številnih tujih vplivov.

Tretji pristop pa je bil izjemno ustvarjalen. Gre za novotvorjenke, ki so se včasih ohranile, drugič ne. Naj navedem primer. Ptiče, ki tečejo, vendar ne letijo, je Erjavec po nemški analogiji poimenoval brzoteki (nem. Laufvögel), Cigale je v svoji Znanstveni terminologiji navedel še prevod tekavci, danes pa jim rečemo tekači.

Prevajalci so besede navadno kovali po vzorcu nemških besedotvornih postopkov. Take primere najdemo na primer pri Cigaletu, ki je poskušal na osnovi nemškega termina najti novo slovensko poimenovanje za sesalce. Ker nemški samostalnik Säugetiere pomeni, da gre za živali, ki jih samica doji, je nastala novotvorjenka dojivke. Že v Cigaletovem slovarju iz leta 1865 najdemo novo rešitev, in sicer doječa žival, medtem ko je v Znanstveni terminologiji dvajset let pozneje Cigale že navedel tudi izraz sesavci; ta se je v slovenskem jeziku tudi uveljavil.

Premiki so bili kar hitri, želja po slovenskih izrazih je bila včasih tako močna, da so prevajalci »na silo« poskušali izumiti novo besedo. Včasih se je izkazalo, da se je v splošni rabi »prijela«, drugič pa jo je bilo čez čas treba nadomestiti z novo. Toda ali ni danes še vedno tako? Včasih se novotvorjenke ne ustalijo, spet drugič pa se hitro udomačijo; pomislimo na primer na zgoščenko za CD ali pa piškotke za cookies.

V čem je temeljni pomen prevodov učbenikov za slovenski jezik?
Žigon: Prevodi so bistveno prispevali k razvoju standardiziranega slovenskega jezika, prevodi učbenikov pa so (so)oblikovali slovensko strokovno in znanstveno terminologijo, vendar nanje velikokrat pozabimo in njihovo vlogo relativiziramo. V tem kontekstu se pokaže tipična recepcija prevajalcev in prevajalskega dela na Slovenskem. Veliko večji pomen in vlogo kot prevajalskemu pripisujemo avtorskemu delu. Radi opozarjamo na prispevke pisateljev in pesnikov k slovenski kulturi oz. jeziku, veliko manj pozornosti pa posvečamo prevajalskemu delu. Pomislimo na primer na to, kako veliko vemo o Stritarjevih književnih delih, to, da je več kot dvajset let delal kot prevajalec Državnega zakonika, pa nas je do zdaj precej manj zanimalo. Verjetno je krivo tudi to, da raziskovalci, še posebno humanisti, raje in laže beremo pesmi ali prozo kot pravna ali matematična besedila; tudi zato, ker ta področja preprosto premalo poznamo in so nam tuja.

Almasy: Zdi se tudi, da se v našem kulturnem spominu laže ustalijo in imajo večji pomen tisti, katerih imena najdemo na knjižnih platnicah. Osebnosti, ki so iz ozadja (so)oblikovale slovensko kulturno zgodovino, laže spregledamo. Zato je še toliko pomembneje, da pri raziskavah, kot je naša, vedno upoštevamo in raziščemo zgodovinsko ozadje, se opremo na arhivske vire in zakonske predpise in se ne zanašamo le na objavljena dela, ki morda ne razkrivajo celotne zgodbe.

In čisto za konec: morda sta si preteklost in sedanjost vendarle podobni; pogosto namreč pozabimo, kako zahtevno intelektualno delo je prevajanje in koliko ustvarjalnosti in znanja zahteva.



K temu procesu posodobitve je sodilo tudi to, da se je avstrijska monarhija preoblikovala v ustavno in administrativno državo, posledica tega pa je bila demokratizacija javnega in političnega življenja. Svet se je bolj povezoval, npr. z graditvijo južne železnice čez naše pokrajine, pa tudi s tem, da je bilo uvedeno centralizirano splošno obvezno šolstvo. To je bil torej prvi zelo pomembni proces, ki ga je treba omeniti za drugo polovico 19. stoletja. Sicer pa so se tedaj prepletli trije opaznejši procesi: razvoj šolstva, razvoj jezika in razvoj narodnih identifikacijskih kategorij. To pa pomeni, da se je hkrati razvijal standardizirani jezik ter se krepila narodna zavest.

Karin Almasy


Okoli leta 1810 je v naših pokrajinah hodil v šolo vsak sedmi otrok, sto let pozneje – po podatkih popisa iz leta 1910 – pa je znalo na Koroškem, Kranjskem in Primorskem pisati in brati približno 60 odstotkov prebivalcev, na Spodnjem Štajerskem malo več (kakšnih 70). Delež v mestih in bolj razvitih kronovinah je bil višji, v zelo kmečkih pokrajinah pa nižji.

Karin Almasy


Čeprav so se nekateri opaznejši intelektualci slovenskega javnega življenja v 19. stoletju brez dvoma zavedali, da so prevodi izjemno pomembni za razvoj enotnega narodnega jezika, so nekateri njihovi sodobniki raje stavili na izvirnike, in sicer v luči nacionalnoemancipacijskega diskurza. Želeli so izoblikovati temelj, na katerem bi se razvijal slovenski jezik, ki bi se tako navznoter kot navzven kazal kot simbolni kapital, s katerim bi Slovenci lahko pokazali, da so enakovredni Nemcem. Zato so se osredotočali na »izvirnost in čistost«, na »sveti original«; to je prevodom že vnaprej namenjalo podrejen položaj.

Tanja Žigon


Prevodi so bistveno prispevali k razvoju standardiziranega slovenskega jezika, prevodi učbenikov pa so (so)oblikovali slovensko strokovno in znanstveno terminologijo, vendar nanje velikokrat pozabimo in njihovo vlogo relativiziramo ... Veliko večji pomen in vlogo kot prevajalskemu pripisujemo avtorskemu delu. Radi opozarjamo na prispevke pisateljev in pesnikov k slovenski kulturi oz. jeziku, veliko manj pozornosti pa posvečamo prevajalskemu delu. Pomislimo na primer na to, kako veliko vemo o Stritarjevih književnih delih, to, da je več kot dvajset let delal kot prevajalec Državnega zakonika, pa nas je do zdaj precej manj zanimalo. Verjetno je krivo tudi to, da raziskovalci, še posebno humanisti, raje in laže beremo pesmi ali prozo kot pravna ali matematična besedila; tudi zato, ker ta področja preprosto premalo poznamo in so nam tuja.

Tanja Žigon


Monografija Vloga in pomen prevajanja učbenikov v 19. stoletju: kulturnozgodovinski in jezikovni vidiki je izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Foto: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Naslovnica Cigaletovega prevoda učbenika Kratek popis Cesarstva Avstrijanskega sploh in njegovih dežel posebej (1861). Foto: Dlib
Prav poenotenje in centralno vodeno področje šolstva je veliko pripomoglo k razvoju enotnega standardnega jezika in s tem tudi k izoblikovanju skupne slovenske identitete. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Notranja naslovnica Cigaletove terminologije iz leta 1880. Foto: Dlib
Z uvedbo modernega šolstva je naraščala tudi potreba po modernih učbenikih, kakršnih prej še ni bilo. Pred letom 1848 so obstajale le šolske knjige, ki so bile predvsem katekizmi oz. knjige z versko vsebino. Uvajanje slovenskih učbenikov je bilo silno pomembno predvsem za višje šole, kot so gimnazije, saj so bili slovenski učbeniki na njih pogoj za uvedbo slovenščine. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Dediščina






Več rezultatov iskanja