Drugo

Rosa Luxemburg: pri 13 je nemškemu cesarju priporočila boljše ravnanje z ljudmi, pozneje je postala najpomembnejša ženska mednarodnega delavskega gibanja

Pogovor o manj znanih dejstvih o Rosi Luxemburg in dogajanju v Berlinu v mesecih po koncu prve svetovne vojne
Polona Balantič|21.01.2019 ob 06:47
MMC RTV SLO

To je nekaj manj znanih dejstev o Rosi Luxemburg. 15. januarja je minilo 100 let od njene smrti.

Dejansko to grozno nasilje, ki so ga vodili Noske in Freikorps, pa tudi zveza s staro vojsko: to je travma SPD-ja, s čimer stranka še danes – kar sicer ni potrebno – težko shaja. In zelo težko ji je reči, ja, to je bila zgodovinska napaka in nasilje tedaj ni bilo upravičeno in je temeljilo tudi na propagandnih lažeh. Zagotovo so te obstajale na obeh straneh in gotovo je tudi, da je tudi do prvih vstaj prišlo zaradi levih in levih radikalnih sil, to je nedvoumno, a ne opravičuje takšnega posredovanja.

Mislim, da ni nobenega poglavja v nemški zgodovini, ki bi bilo tako sporno v nemškem zgodovinopisju kot čas po koncu prve svetovne vojne, mi pove zgodovinar Ernst Piper, avtor nove biografije o Rosi Luxemburg. Ob tem sem se spomnila na zanimiv pojem 'travma Gustava Noskeja v stranki SPD', na katerega sem naletela med študijem o nemškem politiku, tudi kanclerju Helmutu Schmidtu. No, prav s Schmidtom naj bi bila ta travma, zaradi katere naj bi bili nemški socialni demokrati v Zvezni republiki Nemčiji zadržani do angažiranja v vprašanjih, povezanih z vojaškimi zadevami, bolj kot ne presežena. Schmidt je bil namreč prvi politik iz vrste socialne demokracije, ki je postal nemški obrambni minister oziroma je bil prvi po Gustavu Noskeju, njegov pozitiven odnos do vojske pa naj bi bil posledica njegovega mnenja, da naj bi bil Wehrmacht edina spodobna ustanova v Tretjem rajhu.

Ampak kaj je bila ta travma … Šlo je za to, da je Noske ukazal vojaško posredovanje proti levičarskim revolucionarjem v tisti berlinski revolucionarni pozni jeseni in zimi 1918-19 s krvavim sklepom v marcu 1919 in znamenit je njegov ukaz: "Vsakogar z orožjem v rokah, ki nastopi proti vladnim enotam, je treba nemudoma ustreliti." Seveda ni nepomembno, da se je vodja začasne vlade po koncu prve svetovne vojne, sicer prav tako socialni demokrat Friedrich Ebert v želji po pomiritvi razmer povezal s preostanki vodstva stare cesarske vojske in v pomanjkanju vojakov dopustil novačenje prostovoljcev (freikorps), med obojimi pa so prevladovali nasprotniki idej levičarske preobrazbe družbe. To je bila osnova za poznejšo travmo …

Tisto grozno nasilje, ki stranko SPD 'muči' še po 100 letih
"Dejansko to grozno nasilje, ki so ga vodili Noske in Freikorps, pa tudi zveza s staro vojsko: to je travma SPD-ja, s čimer stranka še danes – kar sicer ni potrebno – težko shaja. In zelo težko ji je reči, ja, to je bila zgodovinska napaka in nasilje tedaj ni bilo upravičeno i
n je temeljilo tudi na propagandnih lažeh. Zagotovo so te obstajale na obeh straneh in gotovo je tudi, da je tudi do prvih vstaj prišlo zaradi levih in levih radikalnih sil, to je nedvoumno, a ne opravičuje takšnega posredovanja," pove dr. Bjoern Weigel, sicer strokovni svetovalec programa 100 Jahre Revolution, ki v Berlinu poteka na 100 krajih, na katerih so se odvijali pomembni dogodki revolucionarnega vrenja, ki je Nemčijo pretresalo od konca prve svetovne vojne pa vse do maja, ko je bila poražena münchenska republika svetov. Politično motivirani boji pa so se po Nemčiji odvijali še do leta 1923.

Weigel dopolni svoje razmišljanje o še vedno nepozabljenih in za socialne demokrate neprijetnih dogodkih: "In če je SPD verjel, da bodo ti stari vojaki postali njeni prijatelji, je to tudi bila zgodovinska napaka. Stara cesarska vojska oziroma njeni člani niso nikoli postali prijatelji SPD-ja in vsaj ob Kappovem puču leta 1923, ki je bil puč skrajne desnice, SPD in pa tudi Noske sprevidita resnico: poklicali smo vojsko in nihče ne pride, ne streljajo pač na svoje ljudi. In leta 1933 dokončno spoznajo, da so ti ljudje le čakali na novo pravo priložnost."

Berlinska bilanca mrtvih v obdobju 1918-1919
Pretresi, ki so kovali pot k ustanovitvi weimarske republike, so zunaj Nemčije slabše poznani, a od jeseni, ko so bili predvsem izraz protesta proti vojni in naveličanosti bojev, so vedno bolj dobivali tudi obličje socialne in politične revolucije, razmere pa so se zaostrovale. Da dogodki niso bili nedolžni in da se je nasilje stopnjevalo, pričajo podatki o žrtvah, ki jih navede Weigel: "9. novembra imamo v Berlinu 15 mrtvih. In če vemo, koliko orožja je tedaj bilo tam in koliko vojakov, je to seveda zelo malo. 6. decembra (torej v obdobju, ko je že razmere poskušala obvladovati začasna vlada oziroma svet ljudskih pooblaščencev, 10. 11. 1918-13. 2. 1919, op. P. B.) pa imamo že streljanje z brzostrelkami proti demonstrantom in 16 mrtvih, med njimi žensko, ki se je po naključju znašla v bližini demonstrantov. Januarja je mrtvih 170, ko pa marca pride v okrožju Lichtenberg do uporabe artilerije, je mrtvih več kot 1.200, od katerih je večina nedolžnih in neudeleženih v demonstracijah," Weigel povzame človeški davek do pomladi, ko je vsaj v Berlinu 'obglavljen' vrh revolucionarjev, "To nasilje in tudi politični umori, vse to se dogaja z vedenjem ali celo s soudeležbo SPD-ja in to je natančno to, kar še danes bremeni SPD. Eskalacija nasilja je ena stvar, po drugi strani pa je bila huda hipoteka tudi prikrivanje umorov in pa puščanje prostih rok vojski. Ta sprega s staro vojsko vodi ne nazadnje tudi do tega, da postane nasilje postopoma dojemano kot popolnoma legitimno sredstvo in to vidimo potem tudi 1933, ko vse skupaj eskalira."

Simbolni žrtvi vsega tega dogajanja v Berlinu sta bila Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg, ključna simbola januarja ravno ustanovljene nemške komunistične partije in pa januarske vstaje, ki jo najbolj poznamo kot vstajo zveze Spartak. Tedaj sta bila oba zelo znana, a danes je mitska figura predvsem Rosa Luxemburg. In preden se v pogovoru z dr. Piperjem posvetimo zadnji razpravi o njenem delu in življenju, naj kot drobno zastranitev še omenim, da so slovenski časopisi v naslovih poročanja o njunem umoru navajali le dr. Liebknechta, Roso Luxemburg pa omenjali zgolj v besedilu in to brez doktorskega naziva, čeprav ga je imela prav tako kot Liebknecht. No, Slovenski narod je celo zagrešil hudo napako in 20. januarja poročal o umoru Viljema Liebknechta, torej tedaj že več let pokojnega Karlovega očeta …

V resnici je bila zelo meščanska in to je tudi bila velika razlika med njo in njenim dolgoletnim partnerjem Leom Jogichesom, ki je bil polnokrven revolucionar in je 24 ur na dan razmišljal le o revoluciji. V tej drži je zelo konsekventno vztrajal in je pogosto spal na tleh ob postelji, da bi se utrdil za primer, da bi ga zaprli. Pogosto je tudi spreminjal prebivališče, uporabljal različna imena. In zanimivo je, da čeprav sta bila par kar nekaj let, nimamo niti ene njune skupne fotografije. Rosa pa je tudi hotela imeti družino, otroke in lepo urejeno hišo in dejansko obstaja pismo, v katerem piše, da je svojo pomočnico tako zdresirala, da ni nikjer videti niti drobca prahu. Zelo rada je je tudi hodila v opero, všeč ji je bilo, če so jo peljali v dobro restavracijo in v knjigi imam tudi fotografijo, kjer s Klaro Zetkin sedita v najboljših oblekah v kočiji in gresta na kongres socialistične internacionale.

dr. Ernst Piper

Dr. Ernst Piper, preden se poglobiva v samo 'revolucijo' in pa delo Rose Luxemburg, me zanima, ali vas je kakšen podatek o Rosi Luxemburg presenetil, ko ste raziskovali gradivo za knjigo?
Veliko je bilo novega … Denimo ena stvar, ki me je presenetila, je bila njena močna zasidranost v meščanstvu. V resnici je bila zelo meščanska in to je tudi bila velika razlika med njo in njenim dolgoletnim partnerjem Leom Jogichesom, ki je bil polnokrven revolucionar in je 24 ur na dan razmišljal le o revoluciji. V tej drži je zelo konsekventno vztrajal in je pogosto spal na tleh ob postelji, da bi se utrdil za primer, da bi ga zaprli. Pogosto je tudi spreminjal prebivališče, uporabljal različna imena. In zanimivo je, da čeprav sta bila par kar nekaj let, nimamo niti ene njune skupne fotografije. Rosa pa je tudi hotela imeti družino, otroke in lepo urejeno hišo in dejansko obstaja pismo, v katerem piše, da je svojo pomočnico tako zdresirala, da ni nikjer videti niti drobca prahu. Zelo rada je je tudi hodila v opero, všeč ji je bilo, če so jo peljali v dobro restavracijo in v knjigi imam tudi fotografijo, kjer s Klaro Zetkin sedita v najboljših oblekah v kočiji in gresta na kongres socialistične internacionale.

Zato sem tudi zapisal v knjigi, da je bila revolucionarna političarka, da pa po značaju ni bila nikakršna bojevnica v podzemlju. Za partizansko vojsko ne bi bila primerna. Raje se je borila z besedo kot z orožjem. In tudi če pomislimo, da je rahlo šepala in bila zelo majhna (zato je med govori pogosto stopila na stol, op. P. B.), si lahko mislimo, da bi težko pobegnila in se izdajala za nekoga drugega …

Če še za trenutek ostanemo pri zasebnem življenju Rose Luxemburg. Kako pa se oblikuje Rosa Luxemburg?
Rojena je bila v zelo liberalni družini. Njena starša sta brala liberalne časopise in hitro si je lahko ustvarila neko predstavo o razmerah v svetu. V Varšavi je obiskovala gimnazijo, v kateri je pouk potekal v ruskem jeziku, poljsko pa je bilo prepovedano govoriti, kar je gotovo tudi vplivalo nanjo.

Bila je zelo inteligentna deklica, pri trinajstih letih pa je eno leto doma preležala v gipsu in v tem času nenehno brala. In zdi se, da je hitro razvila čut za pravičnost in spoznala, da veliko ljudi živi v zelo slabih razmerah. In že kot gimnazijka se je pridružila poljski stranki Proletariat. Pomembno je tudi vedeti, da Poljska tedaj ni bila država, saj je bila razdeljena med Avstro-Ogrsko, Nemško cesarstvo in pa cesarsko Rusijo.

Rojena je bila v zelo liberalni družini. Njena starša sta brala liberalne časopise in hitro si je lahko ustvarila neko predstavo o razmerah v svetu.

dr. Ernst Piper

To njeno zgodnje zorenje potrjuje tudi to, kar bi lahko imeli za njeno prvo (ali eno prvih zapisanih političnih izjav)…
Ja, ko je nemški cesar Viljem I. prišel v Varšavo, je 13-letna Rosa napisala pesem, da naj se v prihodnosti bolje obnaša in bolj skrbi za ljudi in njihove socialne potrebe. Že zgodaj je bila zelo samozavestna in čeprav je bila najboljša gimnazijka, ni dobila zlate medalje za ta uspeh, in sicer prav zaradi njenega političnega angažmaja.

In še nekaj potrjuje njeno nenavadno odločno osebnost. Kot 17-letnica je čisto sama odpotovala do Züricha, kar sicer ni ravno na drugem koncu sveta, vendar pa je bila to tedaj dolga pot. Kako ji je to uspelo, ne vemo. Obstajajo zgodbe o tem, kako je prišla čez več meja, da se je menda zaprla v s ponjavo prekrit voz. In to tedaj v resnici ni bil neobičajen način prečkanja meja.

Vendar pa bi bil vesel, če bi se bolj ukvarjali z njo kot s človekom kot pa z neke vrste 'izveskom'.

dr. Ernst Piper

V Švici je najprej je študirala botaniko, saj se je vedno zelo zanimala za rastline in živali, nato pa je prišla do ekonomije. Njen doktorski mentor je sicer napisal pismo, da je že kot narejena marksistka prišla v Zürich. Ali imamo to lahko za ustrezno dejstvom, sicer ne vem. Morda je ta sodba posledica tega, da je bila Rosa zelo samozavestna in je tudi vedno zelo odločno nastopala na predavanjih. Sam bi prej rekel, da je ključne zadeve prebrala šele v Zürichu.

Seveda me zanima, zakaj ste se sploh lotili knjige o Rosi Luxemburg. Verjetno jih je bilo v Nemčiji in tudi drugod napisanih že kar nekaj …
Ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne sem napisal kulturno zgodovino prve svetovne vojne, kar je seveda tema, znotraj katere ima veliko vlogo evropsko delavsko gibanje. To je bilo vendar glavna sila, ki se je zoperstavljala vojni. V teku vojne pa je prišlo do razkola znotraj delavskega gibanja, saj so socialni demokrati v mnogo državah, tudi v Nemčiji, potrdili vojne kredite, češ, napadli so nas in vendar se moramo braniti. Saj veste, v vojnah je vedno tako, da so vsi napadeni in se morajo braniti.

Poleg tega pa sem tudi že starejši mož in me je zaznamovalo antiavtoritarno gibanje 60ih let in v tem času so Roso Luxemburg ponovno odkrivali po celem svetu. Bila je ikona protestnega in antiavtoritarnih gibanj.

dr. Ernst Piper

Seveda pa so obstajali tudi disidenti znotraj socialne demokracije in v nemškem primeru pride leta 1917 do razkola v SPD-ju (Nemška socialnodemokratska stranka), torej v stranki, ki obstaja vse do danes, in dobimo dve levi stranki v Nemčiji, to je staro in večinsko SPD, neodvisne socialne demokrate (uSPD). In Rosa Luxemburg je ves čas bila ena od glavnih govornic levega krila socialnih demokratov. Pomembno je še omeniti, da je bila iz Poljske in da je bila njena domovina mednarodna socialna demokracija. V Nemčiji se nikoli ni dobro počutila in menim, da je bil najhujši dan njenega življenja 4. avgust 1914, ko je njena SPD potrdila vojne kredite.

Kar se tiče mene in Rose Luxemburg, tudi sam prej nisem vedel veliko o njej, ampak mi je bilo v veliko zabavo, ukvarjati se s poljsko in tudi švicarsko zgodovino. Švica je bila tedaj v Evropi avantgarda, država, kjer so ženske smele študirati in tja je odšla na študij tudi Rosa Luxemburg.

Poleg tega pa sem tudi že starejši mož in me je zaznamovalo antiavtoritarno gibanje 60. let in v tem času so Roso Luxemburg znova odkrivali po vsem svetu. Bila je ikona protestnega in antiavtoritarnih gibanj.

In še nekaj moram omeniti. Po propadu socialističnih držav obstaja nov interes za Roso Luxemburg tudi zato, ker je bila vedno velika antileninistka. Zavračala je idejo kadrovske partije in je verjela, da morajo ljudje svojo usodo sami vzeti v svoje roke in se boriti za politične spremembe ter da je za revolucijo potrebna široka množica. Množice sicer lahko delajo tudi napake, ampak napake spadajo k revoluciji. In vse to je danes zelo aktualno.

Osnovno vprašanje ob aktualnem jubileju je, zakaj sta Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg sploh morala umreti?
Bila sta simbolni figuri za to, česar stare elite niso hotele. Pravzaprav je bila nemška revolucija relativno nedolžna zadeva. Cesar je moral odstopiti, nemško cesarstvo se je parlamentariziralo, kar se ne zdi tako zelo revolucionarno. Bistveno pa je, da se je eno leto prej zgodila oktobrska revolucija in obstajal je strah, da bi se boljševizem uveljavil tudi v Nemčiji. In Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg, ki sta bila člana KPD-ja in njegovi simbolni figuri, sta bila prav zato tudi osovražena. Na berlinskih hišah so plakati pozivali k uboju Liebknechta in njegovih tovarišev. Neobičajno je, da bi v političnih obračunih ljudi obravnavali osebno, poimensko, in zahtevali njihovo smrt.

Kakšne pa so bile razmere tedaj v Berlinu? Tudi če prelistamo slovenske časopise iz tistih dni, zveni vse skupaj precej divje. Slovenski narod denimo o dnevu umora, 15. januarja piše, da so spartakovci na cesti cesarice Avguste prevrnili več vozov cestne železnice in naredili barikade, da so vladne čete energično nastopile in upornike obmetavale z ročnimi granatami in da je bilo tudi proti poslanski zbornici oddanih nekaj strelov.
Položaj je bil vsak dan drugačen in v Berlinu je res vrelo: generalni štrajk, 5.000 ljudi na cestah … In takrat je tudi Rosa Luxemburg v nekaterih trenutkih malo pozabila na svoja načela in je rekla: revolucionarna situacija je tu. Ni se več dobro zavedala, da Nemčija ni le Berlin, da obstaja še 50 milijonov ljudi, ki živijo drugje, tudi na deželi, in da velika večina ni podpirala njenih idej. V več mestih so sicer v resnici ustanavljali delavske svete, vendar ni znan niti en primer sveta, v katerem bi vodilno vlogo imela komunistična partija, po večini so prevladovali ljudje, povezani z večinskimi socialnimi demokrati. Le v nekaj svetih v Münchnu je bil vodilen neodvisni SPD. Komunistična partija je bila res majhna skupina. In čeprav je do konca veljalo, da je bil Karl Liebknecht radikalec, ki je želel udariti, in da je ona želela počakati na čas, ko bodo na voljo proletarske mase, je včasih tudi ona popustila vročim razmeram. Leo Jogisches je denimo do konca govoril, da še ni čas za ustanovitev komunistične partije, da jih je še vedno premalo in bodo le sekta; in to je bilo tudi njej jasno.

Tako imenovana vstaja zveze Spartak je bila legenda, ki so jo zelo gojili v NDR-ju, čeprav je šlo zgolj za vstajo nekaj revolucionarjev. Tudi Lenin je v Berlin poslal Karla Radeka in ta je sporočil, da bo revolucija polomija, da naj je ne delajo. Delno je to vedela tudi Rosa Luxemburg, vendar pa je obenem imela za svojo revolucionarno dolžnost, da ostane ob strani delavcev, čeprav ji je bilo jasno, da je tveganje visoko in da verjetno ne bo preživela.

Imate kakšno predstavo o tem, kakšen sistem je Rosa Luxemburg želela izboriti?
Lahko poskusim odgovoriti, tako kot bi odgovorila ona. Morda bi rekla, revolucija je vedno proces učenja množic in vnaprej ni mogoče govoriti o tem, kaj naj nastane. Rosa Luxemburg je sicer govorila o socialistični demokraciji, kar naj bi bil sinonim za diktaturo proletariata in socialistična demokracija naj bi bila nekaj drugega kot meščanska demokracija. Meščanska demokracija je – če uporabimo marksistični jezik – demokracija meščanskega razreda, ki temelji na kapitalizmu. Meščanstvo ima vodilne položaje. In če proletariat izpelje revolucijo, dobimo socialistično demokracijo. Kako je to videti? Gre za diskusijo o modelu svetov. V Nemčiji je bila ideja, da bi delavci, vojaki in kmetje imeli svete, vendar pa da bi vsaj formalno paralelno še vedno obstajal tudi parlamentarni sistem, in sicer s to razliko, da ne bi bilo klasične delitve vej oblasti, da je vse skupaj.

Rosa Luxemburg je vehementno polemizirala proti volitvam v ustavodajno skupščino, in sicer na ozadju hipoteze, da je najprej treba uveljaviti te svete, sicer bo revolucija spodletela in obstal bo liberalni in kapitalistični sistem. Ona pa je hotela iz tega sistema ven.

Zato je videti njen položaj protisloven: po eni strani je močno kritizirala Lenina, ker je bila konstituanta v Sankt Peterburgu nasilno odpravljena, po drugi strani pa je bila proti volitvam v konstituanto oziroma bila je proti vsaj v tistem trenutku, ker sistem svetov še ni bil vpeljan in utrjen.

Realnost je govorila proti njej ... Prvi kongres delavskih in vojaških svetov v Berlinu je potekal 16. decembra 1918 in v njih je imel večino SPD, Karla Liebknechta in Roso Luxemburg pa so vrgli ven, češ, kaj hočeta tu, so govorili. Saj nista niti delavca niti vojaka, od koga pa imata mandat … Ni jima bilo lahko in to je bil zelo napet čas in vse skupaj je nato propadlo. Bili so nastavki za sistem svetov, a je vse skupaj hitro obstalo.

Kakšen je bil odziv v Nemčiji na njuno smrt? V slovenskih časopisih iz dni po umoru beremo o demonstracijah v več srednjeevropskih mestih, denimo na Dunaju, proti umoru in proti posegom proti odredbam zoper komuniste v Srednji Evropi.
V Nemčiji je bil pretres res hud, in sicer tudi v vrstah večinskih socialnih demokratov. Ebert je bil šokiran in je menil, da mora odstopiti in da je to konec njegove sicer provizorične vlade. Ta dogodek je še poglobil prepad med komunisti in SPD-jem in to je bilo veliko breme za weimarsko demokracijo, ki je formalno začela obstajati poleti, po sprejemu ustave v mestu Weimar.

V 'DDR', torej v drugi nemški državi, so njeno delo prekleli. Luksemburgizem je bil smrtni greh. Vendar pa je bila pomembna kot mučenica Negovali so legendo o svetem paru Karl in Rosa. Zelo natančno in skrbno so delili njeno delo in njo kot osebo, naredili za posvetno svetnico in, kot pravim, jo zlorabili za državni mit.

dr. Ernst Piper

Vemo, da so njeno truplo našli štiri mesece pozneje, junija pa je bil pogreb. In nanj so prišli predstavniki mnogih držav ter socialističnih strank. To je bila tudi posledica tega, da je bila zelo dejavna v socialistični internacionali in da je velikokrat nastopila na njenih kongresih (od druge internacionale se je sicer med vojno prav zaradi drže socialnih demokratov oddaljila, op. P. B.) in na splošno je imela veliko mednarodnih zvez.

Bila je poliglot in obstaja znamenita zgodba, da je Jean Jaurès imel govor z njenimi popolnoma nasprotnimi stališči, pa je vendar, ker ni bilo prevajalca, Rosa še enkrat v nemščini ponovila ta govor, ki je bil usmerjen proti njej. In to ji je še utrdilo sloves. Res je bila ena vodilnih oseb v mednarodnem socializmu. Pozneje se je komunistično gibanje staliniziralo in tedaj so bili vsi privrženci Rose Luxemburg izključeni iz nemške komunistične partije.

Ker ste omenili to staliniziranje komunističnega gibanja, je treba nadaljevati s tem, da je bila misel Rose Luxemburg v nekdanjem Vzhodnem bloku demonizirana. Razlog za to je bil njen zagovor združitve socializma in demokracije in nasprotovanje boljševikom ter seveda prepričanje, da morajo ljudje sami v roke vzeti svojo usodo in da partija ne sme nastopati kot avantgarda, prepričana, da najbolje ve, kaj je najboljše za ljudi. Kaj se pa potem z Roso Luxemburg kot ikono dogaja v nekdanji Nemški demokratični republiki?
V 'DDR-ju', torej v drugi nemški državi, so njeno delo prekleli. Luksemburgizem je bil smrtni greh. Vendar pa je bila pomembna kot mučenica. Negovali so legendo o svetem paru Karl in Rosa. Zelo natančno in skrbno so delili njeno delo in njo kot osebo naredili za posvetno svetnico in jo, kot pravim, zlorabili za državni mit.

Položaj je bil vsak dan drugačna in v Berlinu je res vrelo: generalni štrajk, 5.000 ljudi na cestah … In takrat je tudi Rosa Luxemburg v nekaterih trenutkih je malo pozabila na svoja načela in je rekla: revolucionarna situacija je tu. Ni se več dobro zavedala, da Nemčija ni le Berlin, da obstaja še 50 milijonov ljudi, ki živijo drugje, tudi na deželi, in da velika večina ni podpirala njenih idej.

dr. Ernst Piper

Sicer je veliko ljudi, ki jo poveličujejo in to v teh dneh tudi zaznavam. Ampak večina jih občuduje njeno življenjsko pot, ne verjamem pa, da jih je dosti prebralo njeno Akumulacijo kapitala (smeh). K občudovanju Rose Luxemburg denimo veliko pripomore še to, da je bila tudi edina ženska z doktorskim nazivom med tedanjimi politiki.

Glede njenega trajnejšega vpliva v polju politike ‒ zanimivo je, da do danes obstajajo trockisti, nikoli pa v tem smislu ni bilo luksemburgistov. Vedno se je to uporabljalo bolj kot ne kot pojem za blatenje drugih, kar se vleče od časa, ko je luksemburgizem preklel Stalin. Tudi danes denimo v vrstah stranke Die Linke (Levica) nekateri pravijo: hočemo več luksemburgizma in s tem menijo antileninizem. Ni pa neke miselne šole luksemburgistov. Bolj se je govorilo o brandlerizmu, po Heinrichu Brandlerju, ki je bil nekako vodja te skupine, njenih privržencev, ki so jih vrgli iz nemške komunistične partije, potem ko je njeno vodstvo prevzel Ernst Thälman, ki je sledil Stalinovi liniji.

Ko govorimo o januarski vstaji v Berlinu ter o Liebknechtu in Luxemburgovi, se postavlja vprašanje, zakaj je Rosa Luxemburg danes veliko bolj kultna oseba kot pa Karl Liebknecht, čeprav sta bila tedaj oba simbola tako protivojnih protestov (zaradi česar sta bila tudi več let zaprta) kot prizadevanj za socialistično preobrazbo Nemčije ter seveda opozarjanja na to, da je večinska socialna demokracija zapravila svojo verodostojnost s podporo vojnim kreditom po letu 1914.

Tudi v času njune smrti je bila nekoliko bolj priljubljena. Komunistična partija je prodajala fotografije in njene fotografije so se nekoliko bolje prodajale, vendar ni bilo velike razlike v njuni priljubljenosti.

Bila je poliglot in obstaja znamenita zgodba, da je Jean Jaurès imel govor z njenim popolnoma nasprotnimi stališči, pa je vendar, ker ni bilo prevajalca, Rosa še enkrat v nemščini ponovila ta govor, ki je bil usmerjen proti njej. In to ji je še utrdilo sloves. Res je bila ena vodilnih oseb v mednarodnem socializmu.

dr. Ernst Piper

Danes je bolj znana iz več razlogov. Denimo, bila je pomembna razumnica. Hanna Arendt gre celo tako daleč, da zapiše, da je bila Rosa Luxemburg najpomembnejša nadaljevalka marksistične misli. Nisem še srečal človeka, ki bi se ukvarjal s teksti Karla Liebknechta. Teh je sicer veliko, debele knjige so sestavili iz njih, vendar pa gre predvsem za politične govore. Drugi razlog za to, da je sloves Rose Luxemburg danes večji od slovesa Karla Liebknechta, je seveda tudi njena nenavadna življenjska pot, ki se še danes zdi razburljiva. In kot tretje, bila je ženska, ki se je uveljavila v moškem svetu. In ko ubijejo žensko, ima to tudi neko drugo simbolično vrednost, čeprav je enako grozno, če ubijejo moškega.

Karl Liebknecht je bil predvsem politik in kot moški je za to tudi imel možnost. Rosa Luxemburg denimo pa se je 20 let borila za stranko SPD, a kot ženska stranke ni smela voliti, kaj šele da bi lahko volili njo. Celo življenje se je torej borila za stranko, ne da bi od tega kaj imela.

Zagotovo je imela tudi neko avro in kamor koli je prišla, so se zbrali tisoči. In ta avra do danes ni izpuhtela … Vendar pa bi bil vesel, če bi se bolj ukvarjali z njo kot s človekom kot pa z neke vrste 'izveskom' in simbolom in ne glede na to, ali delite njena politična prepričanja ali ne, je ukvarjanje z njenim življenjem zelo zanimivo.

Ob stoletnici konca prve svetovne vojne in zdaj že tega prehodnega obdobja do ustanovitve Weimarske republike je izšlo kar nekaj knjig na to temo. Koliko pa je to poglavje obdelano v nemškem zgodovinopisju in kako so se interpretacije tedanjega dogajanja morda tudi spreminjale?
Mislim, da ni nobenega poglavja v nemški zgodovini, ki bi bilo tako sporno in zato je bilo tudi ogromno napisanega in ponovno se bližamo še enemu takšnemu vrelišču. Zelo veliko je ljudi, ki se sicer zanimajo zgolj za smrt Rose Luxemburg. Vendar pa je pomembno tudi to, da gre tu za pojme izdaje in revolucije, ki vedno privlačijo. Friedrich Ebert naj bi bil preprosto kriv in to je ta teza o izdaji revolucije. Vendar to so neke vrste vojne različnih mnenj.

Problem je, da sta obstajali dve krili socialne demokracije in sta tudi hoteli različne stvari. Ebert naj bi rekel, da ničesar ne sovraži tako kot revolucijo. Ni nujno, da je to zares rekel, ker so dokazi za to šibki. Vendar pa je nesporno, da je bil reformist in da najprej niti ni želel razglasitve republike in je dejal, da naj nacionalna skupščina odloči, ali naj bo cesar, ki se seveda ne bi več imenoval Viljem II., ali ne. Bil je oklevajoč in malo ga je bilo strah, revolucija pa ni čas, ko lahko čakaš, saj se na hitro vse spremeni. Saj veste, tudi v Franciji so obglavili kralja, ne da bi prej o tem glasovali. Tako pač v revoluciji je. Marsikaj ostaja do danes nedorečeno, tudi denimo to, kako bi se stvari odvijale, če bi si Ebert vzel več svobode ravnanja.

Zanimivo je, da do danes obstajajo trockisti, nikoli pa v tem smislu ni bilo luksemburgistov. Vedno se je to uporabljalo bolj kot ne kot pojem za blatenje drugih, kar se vleče od časa, ko je luksemburgizem preklel Stalin. Tudi danes denimo v vrstah stranke Die Linke (Levica) nekateri pravijo: hočemo več luksemburgizma in s tem menijo antileninizem.

dr. Ernst Piper

Problem obravnave weimarskega obdobja je tudi to, da se je pogosto obravnavalo od zadaj naprej, torej od poraza republike in prehoda v čas nacizma, kar sicer – to je danes jasno – ni bil edini mogoč razvoj dogodkov. Weimarska republika je bilo dolgo podcenjena in tudi ta revolucija, pa je to vendar prineslo prvo demokracijo na nemškem ozemlju. In pomisliti je treba, da je na ozadju izgubljene vojne in milijonov mrtvih težko ustvariti nekaj novega, neki demokratični sistem, ki bi bil tudi širše sprejet. Še vedno so bile tam stare elite iz cesarstva.

In treba je dodati, da bi bilo treba izvesti več personalnih menjav. Ebert se je preveč zanašal na stare sile. Napaka je bila tudi, da že v kontekstu januarske vstaje ni vzpostavil republikanskih oboroženih sil, ampak se je zanesel na stare sile, na Freikorps in na spomladi leta 1918 ustanovljeno združenje gardistov (Garde-Kavallerie-Schützen-Division), torej je šlo za iste ljudi v vojski, ki so potem s Kappovim pučem leta 1923 želeli odstraniti te iste republikance.

Ampak vedno je treba vedeti, da različni zgodovinarji prihajajo do različnih ocen, ki niso najbolj osvobojene njihovih političnih stališč.

Kako bi za konec pogovora povzeli pomen Rose Luxemburg?
Lahko rečemo, da je bila najpomembnejša in tudi najslavnejša ženska, kar jih je delovalo v delavskem gibanju. Medtem ko Lenina do leta 1917 ni poznal skoraj nihče, pa je bila ona njegova najpomembnejša antagonistka. On je hotel ustanoviti komunistično internacionalo, ona pa je bila proti, češ da je prekmalu, sploh v Moskvi. Pozneje so boljševiki prevzeli krmilo in Rosa ni hotela sodelovati. Rekla je, naj jo ustanovijo v Berlinu, če jo že morajo. Ko je odposlanec prišel v Berlin povedat, da je Lenin pripravljen centralo ustanoviti v Berlinu, je bila že dva dni mrtva.


Drugo