Spomenik, na katerega bi najraje priklenili kolo, potlačeni frankizem in kaj ima vse to s sodobno katalonsko literaturo

Pogovor s prevajalko iz katalonskega jezika Simono Škrabec
Polona Balantič|06.10.2017 ob 09:54
Ljubljana/Barcelona - MMC RTV SLO
"Seveda ne smemo pozabiti, da je bila španska državljanska vojna ideološka, tu ni šlo za vojno Špancev proti Kataloncem, ampak je tudi Katalonce razcepila na obe opciji, na nacionalistično na eni in pa republikansko z vsemi strujami: ljudsko fronto, anarhiste, komuniste, tu je bila intervencija Sovjetske zveze ..." med drugim opomni prevajalka iz katalonščine Simona Škrabec. Foto: EPA

Najbolj žalostno je, da katalonskemu procesu niti podpore niti solidarnosti ne izreka skoraj noben član španske intelektualne ali literarne srenje; njihov diskurz se je skoraj izenačil s trdim diskurzom španske vlade, pravi prevajalka iz katalonskega jezika Simona Škrabec.

"Do zdaj sta se pravica in krivica zdeli tako čudovito preprosti," ali pa: "Kot Anglež sem neomajno verjel, da te ne morejo aretirati, če nisi zgrešil zločina. To je najbolj nevarno prepričanje, ki ga lahko imaš med političnim pogromom," ali pa še: "Ko vidim delavca iz mesa in krvi v boju s svojim naravnim sovražnikom, policistom, se mi ni treba spraševati, na čigavi strani sem." Ja, te dni je ponovno modno citirati Georgea Orwella in njegov Poklon Kataloniji (slovenski prevod je leta 2009 izdala založba Modrijan). Ampak to je ena tistih modnih muh, ki je tudi koristna, saj so Orwellovi spomini na sodelovanje v španski državljanski vojni čtivo, ki nas uvede v enega konstitutivnih trenutkov sodobne zgodovine, začenši z drugo svetovno vojno in pa z očitno večnim fenomenom frakcionarstva znotraj leve politične pozicije. Poleg tega je Orwellova knjiga pomembna tudi zato, ker dogajanje v španski državljanski vojni, predvsem pa frankistična diktatura in njeno ravnanje z manjšinskimi narodi znotraj španske države odzvanja tudi v aktualnem dogajanju, povezanem s katalonskim stremljenjem po neodvisnosti in suverenosti.

V poskusu, z nekim dodatnim vidikom osvetliti razmere v Kataloniji, smo se v uredništvu oddaj o kulturi odločili raziskati vlogo intelektualcev in literatov v razvoju gibanja, ki je rezultiralo v referendumu. Seveda je odločitev za to povezana tudi z našimi osebnimi spomini na priprave na trenutek, ko smo si upali in smo smeli z upanjem na uspeh zahtevati slovensko lastno državo. Tedaj smo se za podporo obrnili tudi h Kataloncem. In tedaj so – če se spomnimo le tako imenovane pisateljske ustave pa angažmaja okoli Nove revije – pomembne nastope v javnosti in artikulacije zahtev podali intelektualci in literati. Nekaj dni pred referendumom smo zato v Barcelono poklicali dr. Simono Škrabec. Ena od ključnih prevajalk katalonskih avtorjev v slovenski jezik, tudi dobra prijateljica nekaterih od njih in pa profesorica na barcelonski odprti univerzi v katalonski prestolnici živi od leta 1992. Predvsem tudi zaradi še živega spomina na nedavno razstavo o Picassovi Guernici, še enega zločina frankističnih sil med špansko državljansko vojno pred natančno 80 leti, v madridskem muzeju Reina Sofia, sva pogovor začeli v zgodovini ...

Gospa Škrabec, ali obstaja v katalonski zgodovini podoben katarzičen moment, skoraj mitski dogodek, kot je bilo za Baske bombardiranje Guernice, spomin na katerega vedno znova obudi grozote, ki so jih sile zagrešile nad nekaterimi manjšinskimi narodi? Torej dogodek, ki ga je še vedno mogoče instrumentalizirati tudi za potrebe aktualne zgodovine.
Bombardiranja so se tako ali tako začela z Barcelono, ki pa je popolnoma pozabila to izkušnjo. Se pa seveda ti trenutki pojavljajo tudi v literaturi. Tu gre za izbrisan in zamolčan spomin, povezan z nekimi slepimi pegami. Samo bombardiranje Barcelone je izredno pozabljen dogodek in tudi spomenik na Gran Vii, kjer so bile hiše zbombardirane, je tak, da bi pomislili, da bi nanj priklenili kolo. Nihče ne ve natančno, zakaj te palice stojijo tam sredi ulice. In to je res zelo žalostno, saj je katalonska zgodovina tako polna takšnih represivnih ukrepov, da se včasih tudi ljudje sami odločijo pozabiti ali pa preskočiti neko obdobje.

Seveda ne smemo pozabiti, da je bila španska državljanska vojna ideološka, tu ni šlo za vojno Špancev proti Kataloncem, ampak je tudi Katalonce razcepila na obe opciji, na nacionalistično na eni in pa republikansko z vsemi strujami: ljudsko fronto, anarhiste, komuniste, tu je bila intervencija Sovjetske zveze ... Zares kompleksno je to poglavje, ki pa vedno znova prihaja na dan. To se kaže tudi v književnosti. Nedavno je, denimo, Leonardo Padura v romanu Mož, ki je ljubil pse pisal o morilcu Trockega, ki je bil Katalonec. Roman se dogaja med špansko državljansko vojno v Barceloni, ki je še vedno nekakšen skrivnosten prostor, ki ga je treba šele odkriti.

Treba pa je povedati, da je katalonska književnost to izkušnjo državljanske vojne predelala že v obdobju med 50. in 70. leti v besedilih avtorjev, ki so imeli neposredno izkušnjo. Teh literarnih pričevanj je veliko. Tu bi jaz izpostavila izjemno Rodoredo Merce in njena dva romana, ki ju imamo že pred leti prevedena v slovenski jezik. Najprej je to Demantni trg v še nekoliko starinskem prevodu in pa Razbito ogledalo. In potem je v mojem prevodu izšel roman Blaia Boneta Morje, ki je izjemen roman o represiji na Majorki o skupini dečkov, ki potem to opazuje.

Teh pričevanj je toliko, da ni neke posebne potrebe po tem, da bi danes poskušali reflektirati nekaj, česar današnji pisatelji ne poznajo več iz prve roke. Književnost gre tako bolj v smer, da pisatelji, denimo Maria Brabal in Jaume Cabré, pišejo, kako ustvariti neki odnos do preteklosti z današnjega stališča, torej kako naj se vnuki spominjajo tistega, česar niso nikoli vedeli; kako preskočiti te lagune v spominu, vse tisto, kar so ljudje pozabili ali pa česar niso povedali svojim sinovom, ker je bilo preveč strašno, boleče ali pa je bilo o tem prepovedano govoriti. Gre za neko ponovno odkrivanje tega, kar je bilo prej ljudem zakrito. Tu pa se dogajajo zelo zanimive in tudi pomembne stvari. Ogromno je mladih pisateljev, filozofov, zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem, kako bi odkrili bolj objektivno linijo zgodovine. In to je ena pomembnejših linij v katalonski književnosti danes nasploh.

Kje pa je mogoče najti glas književnikov in drugih akterjev v polju kulture v boju za večjo avtonomijo s kulminacijo v suverenosti in samostojnosti Katalonije?
Mislim, da je res treba razumeti to gibanje v zadnjih sedmih letih kot nekaj, kar se ni začelo od zgoraj, pri političnih in intelektualnih elitah, ampak med ljudmi. Iz civilne družbe so izšli pritiski na špansko vlado v zvezi z nerazrešenimi vprašanji. In zaradi tega je tudi vloga posebej literatov veliko bolj omejena, kot bi smeli pričakovati na neki začetni ravni boja za samostojnost, kjer gre za ozaveščanje ljudi, za ustvarjanje kulture, grajenje narodne identitete. Treba se zavedati, da je katalonska narodna identiteta kot taka popolnoma zgrajena. To je dežela, ki je popolnoma zgrajena in ki ne potrebuje pesnikov, ki bi jo šele definirali. In tudi v političnem pogledu je Katalonija zelo dobro organizirana. To je parlamentarna demokracija z različnimi političnimi opcijami. Gre za zelo zapleten sistem, zaradi katerega te kulturne sile ne morejo delovati s takšnim vplivom, kot je bilo to v našem primeru.

Torej tudi ni bilo primerljivih manifestov ali deklaracij, kot so bili 'dokumenti', ki so jih objavljali naši intelektualci, denimo majniška deklaracija itd.
Manifestov je bilo toliko, da se jih ne da povzeti. Ampak veste, Katalonci pravijo: imaš dva Katalonca in imaš klub. Saj jih vidite, vsak dan so na cesti. Če potrebuješ dva milijona ljudi na cestah, jih dobiš. (smeh) Skratka teh manifestov, izjav debat, javnih miz je bilo ogromno. Ogromno je ljudi, ki zares verjamejo v to, da je treba nekaj spremeniti, ki se res angažirajo v oblikovanju idej, kako naj bi ta nova država ali družba – tu je tudi zanimiva meja – delovala. Seveda so bili nekateri manifesti bolj vplivni, drugi manj.

Vendar pa je pomembno, za kaj gre pri tej obnovi, za katero si katalonsko nacionalno gibanje prizadeva. Bistvena je zahteva, da bi lahko ljudje neposredno vplivali na politiko, na odločitve vlade, da bi bila ta povezava med politiko in civilno družbo neposredna. To pa potem tudi pomeni, da ne samo umetnosti, ampak da se vsak navaden človek čuti poklicanega za to, da izrazi mnenje. In res so organizirali kanale, ki so to omogočili. Asemblea nacional catalana ima mrežo razpredeno do zadnje vasice po vsej deželi in tako omogoča, da se lahko glasovi ljudi in skupin slišijo. Zato se mi to ne zdi primerljivo z našim položajem, saj smo v slovenskem primeru vseeno iz enopartijskega sistema, ki ni spodbujal te posameznikove vloge v političnem sistemu, in so si potem morali pisatelji nekako oprtati ta koš, da bodo oni ta glas ljudstva, ampak tu pa ta glas ljudstva ni več potreben. Pisatelji so danes bolj glas vesti in opozarjajo na vse tisto, na kar ljudje v svojem navdušenju tudi pozabljajo in tu imamo nekaj izjemnih primerov.

Vendar bi tu tudi lahko govorili o vsaj posredno politični vlogi, politični v smislu aktualne politike, saj opozarjajo na anomalije. Tudi Jaume Cabré, vaš dobri prijatelj, ki ste ga prevajali v slovenščino, je tak primer ...
Ravno pripravljam nov prevod. Gre za roman o podkupljivem sodniku, napisan pred 20 leti, ampak se mi zdi da postaja vsak dan bolj aktualen. Govori o tem, kako človek deluje v sistemu, kjer so sodniki podkupljivi. Cabré je primer človeka, ki je znal iz zelo ozke optike nekoga, ki se odloči, da bo razumel zgodovino in posameznika v svetu, postaviti vprašanja, za katera mislim, da si jih moramo v sodobnem svetu postavljati. Zato mene ne preseneča njegov uspeh v Nemčiji in tudi drugod, ker gre za človeka, ki je od začetka gradil delo, ki stoji samo za sebe. On ne potrebuje države sistema.

Drug primer je Maria Barbal, ki sem jo tudi prevajala. Ona je pomembna, ker je znala neko zgodbo z obrobja pripeljati v središče. Rojena je v Pirenejih, v neki majhni vasici. Zaznala je razkriti, kako močen vpliv je imelo frankstično nasilje v teh malih okoljih. Tega se ne zavedamo. Če ima Katalonija danes kakšen problem, je to, vprašanje, kako naj se predstavlja. Sama Katalonija pozablja na svojo pokrajino in se vidi kot eno samo veliko mesto. V šali rečemo, da je Katalonija kot dojenček, da ima veliko glavo, pa nobenega telesa. Brabalovi pa je uspelo ljudi spomniti na to, da Katalonija ni le mesto, ni le glava, ampak da ima tudi pokrajino, vasi, včasih tudi zelo dramatične zgodbe preseljevanja iz vasi v mesta, kar je izredno zaznamovalo povojno obdobje.

Ravno s to raznovrstnostjo ljudi v mestih, središčih priseljevanja, vi tudi povezujete nekaj, čemur bi lahko rekli katalonski nacionalni program.
Kar je značilno za celoten trenutno aktualen proces, je to, da je Katalonija zrela kot družba; da ne potrebuje neke nacionalne definiranosti v smislu izključevanja drugih: mi smo taki, če ti nisi tak, pa pojdi drugam. Katalonija je izjemno vključujoča družba v najbolj političnem smislu, kot si ga lahko predstavljamo. In tu je imela povojna katalonska književnost izjemno vlogo, ker se zelo zgodaj pojavijo zgodbe imigrantov. Veste, po državljanski vojni je bila Katalonija najbolj gospodarsko stabilen in najbolj demokratičen prostor v frankistični Španiji in zato se je ogromno ljudi iz južne Španije, iz Estremadure, Andaluzije in nekaterih drugih pokrajin naselilo v okolici Barcelone. To so bili ljudje brez vsake ekonomske moči in nastale so prave favele: ljudje živijo na plažah, v barakah po deset let ali pa še več in milijone teh ljudi je Katalonija posrkala vase in jih spremenila v državljane, ki danes verjamejo v to, kar so skupaj zgradili. In ta zgodba je tudi povedana v književnosti. Če torej obstaja katalonski nacionalni program, je to program o tem, kako je treba verjeti v nekoga, ki je od tebe drugačen, ki ti lahko nekaj prinese, te bogati. Skratka, glede tega je katalonski nacionalizem zelo drugačen od tega, kar smo vajeni v Srednji Evropi

Zanimiva je teza, da je bil za uveljavitev katalonske književnosti prelomen frankfurtski knjižni sejem leta 2007, ker je bila Katalonija gostja.
Ta povzetek je videti zelo objektiven in verodostojen, če pa okoliščine poznaš od blizu, se izkaže kot nepravilen. Katalonska književnost je ena najstarejših evropskih književnosti; to je popolnoma razvit literarni sistem. V 20. stoletju je bila katalonska književnost izjemno pomembna v času frankizma, ko se je pisala v zelo težkih okoliščinah, ko je bil jezik prepovedan, ko ni bilo mogoče tiskati knjig. Do konca 60. let je bila prepovedana uporaba katalonskega jezika in ves ta čas so katalonski avtorji vseeno pisali knjige, in to tudi zelo pomembne in dobre knjige, ki so se prevajale. Zanimivo je, da je obstajala zelo tesna vez - kar se meni zdi pomembno poudariti – z Vzhodno Evropo. Romunija. Češka, Madžarska so imele katalonske lektorate in izjemne knjižne zbirke, v katerih so izdale tudi do 50 knjig. V tistih časih je bila Katalonija eden izmed vzorov odpora proti diktaturi. To je svet, ki je za nas (bil) pomemben, ampak na nekem svetovem zemljevidu je bil pa neviden, ker je bila katalonska književnost ali v angleškem ali nemškem ali francoskem jeziku in v primerjavi s temi jeziki nekaj obrobnega. In dejansko se je ta obrobnost prekinila leta 2007; vendar ne samo zaradi knjižnega sejma: tu gre za neki večji proces v svetovnji književnosti nasploh, ko so se veliki trgi začeli zanimati oziroma ko so ugotovili, da so te male literature postale izjemno produktivne, da je tu posel in denar, da je tu zanimanje in da obstajajo bralci, če jim omogočijo dostop do svetovnega trga. Tu torej ne gre le za knjige, ampak tudi za pomemben diskurz o tem, kaj pomeni ustvarjati v težkih razmerah ali pa na tem nekem obrobju.

Svet se je vendar spremenil, in jaz mislim, da na bolje, in zaradi tega je znala katalonska književnost ta veter v jadrih nekako izkoristiti in se postaviti kot ena izmed takih dejavnih dinamičnih evropskih književnosti. Po Frankfurtu se je gotovo zelo veliko prevedlo, ampak če bi natančno analizirali, bi videli, da marsikatere knjige tudi ni bilo treba, da bi jo prevedli. Ven je prišlo tudi veliko čisto zabavne literature. Katalonija je bogata dežela in politiki vedno hočejo le številke in jih niti ne zanima, kakšne vrste je književnost, ki se prevaja in proda. Tako da tista zavezanost, ki jo lahko odkriješ v zvezi s katalonsko književnostjo v 50., 60. in 70. letih, je danes redkejša, veliko težje jo je odkriti. Veliko težje je najti knjigo avtorja, za katero lahko rečeš: preberi to, to bo pa držalo … Jaz ne bi dala za vse roke v ogenj.

Če se vrneva k aktualnim razmeram. Kako pa je s solidarnostjo med španskimi intelektualci in Katalonci?
Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje. Tu gre za pomanjkanje razumevanja in za popolno pomanjkanje dialoga ne le z vlado, ampak z vsemi ljudmi v Španiji, ki te zgodbe nikakor nočejo razumeti in sprejeti. Prišlo je celo do javnih izjav in manifestov, recimo, progresističnih ali pa levičarskih intelektualcev, ki zanikajo - z lepimi besedami sicer – ampak zanikajo možnosti Katalonije za osamosvojitev in interpretirajo vse, do česar prihaja v Kataloniji, kot neko zavajanje ljudstva, kot napako, kot spodbujanje sovražnosti in podobno, tako da se je njihov diskurz popolnoma izenačil s trdim diskurzom španske vlade. Zelo redki intelektualci kar koli pišejo. Med njimi bi omenila Susa del Tora iz Galicije. On pa je postal neke vrste glasnik tega, kako pomemben je ta proces ne le za Katalonijo, ampak tudi za to, da Španija ostane demokratična država.

Imate kakršno koli predstavo o nadaljnjem razvoju zadev?
Res si ne upam ničesar napovedati. Stvari se spreminjajo iz ure v uro, in to zdaj že 14 dni. Vsak dan dobimo kakšno novico, ki bi nas v drugih časih vrgla iz postelje. Absolutno je nemogoče kar koli predvideti. Nekaj se bo zgodilo, verjetno se to ne bo pomirilo in stvari se ne bodo rešile, kot se včasih rešijo, če pogledaš stran ali se ne zmeniš zanje. Ampak kako se bodo stvari rešile ... Bojim se, da lahko vidim vse: od zelo miroljubnih rešitev pa do rešitev, ki nas lahko - se bojim - zakopljejo v probleme za naslednjo generacijo. Tako da smo na neki prelomni točki, in zdi se mi, da je razumevanje drug drugega še toliko bolj odločilno in pomembno kot kadar koli prej.


Kar je značilno za celoten trenutno aktualen proces, je to, da je Katalonija zrela kot družba; da ne potrebuje neke nacionalne definiranosti v smislu izključevanja drugih: mi smo taki, če ti nisi tak, pa pojdi drugam. Katalonija je izjemno vključujoča družba v najbolj političnem smislu, kot si ga lahko predstavljamo.

Simona Škrabec


To je dežela, ki je popolnoma zgrajena in ki ne potrebuje pesnikov, ki bi jo šele definirali. In tudi v političnem pogledu je Katalonija zelo dobro organizirana. To je parlamentarna demokracija z različnimi političnimi opcijami. Gre za zelo zapleten sistem, zaradi katerega te kulturne sile ne morejo delovati s takšnim vplivom, kot je bilo to v našem primeru.

Simona Škrabec


Najbolj žalostna zgodba tega katalonskega procesa je to, da ni podpore nekih razgledanih ljudi, intelektualcev, glede na to, za kakšna prizadevanja gre in kako miroljuben in odprt proces je to od samega začetka; te podpore ni niti na evropski ravni, in to je razočaranje.

Simona Škrabec


Bojim se, da lahko vidim vse od zelo miroljubnih rešitev pa do rešitev, ki nas lahko - se bojim - zakopljejo v probleme za naslednjo generacijo.

Simona Škrabec


Simona Škrabec od leta 1992 živi v Barceloni, tam predava in prevaja katalonske pisatelje, katerih področje osebno dobro pozna. Foto: Osebni arhiv Simone Škrabec
Simona Škrabec pravi, da je nemogoče napovedati, kako se bodo razvijale razmere v Barceloni, saj se skoraj vsako uro zgodi kaj novega. Foto: Reuters
"Mislim, da je res treba razumeti to gibanje v zadnjih sedmih letih kot nekaj, kar se ni začelo od zgoraj, pri političnih in intelektualnih elitah, ampak med ljudmi. Iz civilne družbe so izšli pritiski na špansko vlado v zvezi z nerazrešenimi vprašanji," pravi Simona Škrabec. Foto: Reuters
Simona Škrabec pravkar pripravlja prevod romana Jauma Cabréja: "Gre za roman o podkupljivem sodniku, napisan pred 20 leti, ampak se mi zdi da postaja vsak dan bolj aktualen. Govori o tem, kako človek deluje v sistemu, kjer so sodniki podkupljivi. Cabré je primer človeka, ki je znal iz zelo ozke optike nekoga, ki se odloči, da bo razumel zgodovino in posameznika v svetu, postaviti vprašanja, za katera mislim, da si jih moramo v sodobnem svetu postavljati." Foto: EPA

Ocenjujemo