Filmska recenzija: mati!

(mother!, r. Darren Aronofsky, 2017)

Eden najtežje pričakovanih filmov tega leta je nekoherentna godlja versko-politične simbolike, ki za radikalno stiliziranostjo skriva praznino.

29. september 2017 ob 17:43
Ljubljana - MMC RTV SLO
Naj vas naslov, podkrepljen s klicajem, ne zavede: mati! je zgodba o moškem, o Umetniku, čigar ustvarjalna sla kanibalizira vse, kar ji prekriža pot. Foto: Kolosej

Od zadrogiranega pekla Rekviema za sanje prek delirične shizofrenije Črnega laboda do počasnega propada Rokoborca: Darren Aronofsky nikoli ni skrival, da ga zanimajo psihološke muke in najbolj temni predelčki človeške duše. Mati! navsezadnje niti ni tako presenetljiv in šokanten dodatek k njegovemu opusu, kot bi rad bil. Težava je v tem, da režiserjevo težnjo k hiperboli in alegoriji potencira do te mere, da mati! bliskovito zdrsne onkraj meja svojega žanra (psihološke grozljivke?) in konča v polju nenamerne komedije.

Darren Aronofsky seveda ni skušal posneti filma, v katerem bi uživali ali se z njim identificirali: mati! je namerna provokacija, ki naj bi občinstvo razdelila na goreče privržence in razdražene nasprotnike (sodeč po kritiških odzivih, ki so vse razen mlačni, mu je to tudi uspelo). Film, ki hoče polarizirati javnost, mora biti seveda odprt za različne interpretacije (od najbolj dobesednih do skrajno metafizičnih). Mati! ta predalček sicer odkljuka, a ne zato, ker bi premogla kak virtuozni narativni podvig ali čustveni uvid, pač pa zato, ker gledalca obmetava z vso mogočo alegorično navlako in upa, da bo zagrizel v katero izmed ponujenih vab. Jennifer Lawrence kot poosebitev matere Zemlje? Zavestna referenca na proteste gibanja BLM? Zdi se, da avtor nalašč ni izbral enega samega stališča ali zornega kota, vse to pa zato, da bi kritiki v dolgih esejih analizirali njegovo pretenciozno kvazipoglobljenost.

Protagonistka zgodbe je mlada ženska (Jennifer Lawrence), ki z možem (Javier Bardem) živi v škripajoči stari vili nekje na samem. (Ne, nobeden izmed likov v filmu nima osebnega imena, kar vam o vsem skupaj pove že ogromno.) Ona počasi in mukotrpno obnavlja hišo, ki jo je pred leti uničil požar, on pa se medtem zapira v svoj kabinet in išče navdih za novo pesniško zbirko. Njuno idilo - če temu, da žena ponuja brezpogojno, samožrtvujočo podporo in pomoč, mož pa se kuja, seveda lahko rečemo idila - zmoti prihod nenavadnega gosta (Ed Harris), zdravnika z vztrajnim kašljem in okusom za dober viski. Na njuna vrata naj bi potrkal pomotoma, a se ne pusti prositi prav dolgo, da se namesti v sobi za goste. Kmalu se mu pridruži še žena (Michelle Pfeiffer), ki se naliva s koktajli in vsiljivo komentira mlačno spolno življenje gostiteljice, ki jo je pravkar spoznala. V zraku visi oblak nelagodja in mlada ženska, ki jo občasno zvijajo krči nepojasnjene bolečine, se nikakor ne zna znebiti nepovabljenih gostov, ki ju je njun mož sprejel z odprtimi rokami.

Napovedniki mati! oglašujejo kot grozljivko, morda v daljnem sorodstvu z Rosemaryjinim otrokom, a v resnici to pogojno drži samo za prvo polovico filma. Je pa res, da si Aronofsky močno izposoja ne samo od Polanskega, ampak tudi od Kubricka. Kamera je ves čas klavstrofobično tesno za petami Lawrenceove in jo motri s skoraj obsesivno, malikovalsko pozornostjo. Težko je odmisliti (zunajfilmsko) informacijo, da sta Aronofsky in njegova muza par v resničnem življenju: implikacije tega, kar film v razpletu naredi z mučenico v glavni vlogi, so zato še toliko bolj odvratne.

Naklonjen gledalec bo film bral kot alegorično biblično pripoved o stvarjenju, naravi človeka in vstajenju. (Na tej ravni je pred nami duhovno nadaljevanje Noeta, prejšnjega celovečerca Aronofskega, ki se je takrat zdel ponesrečen, a si v retrospektivi morda zasluži revizijo. Ob Noetu ima gledalec vsaj občutek, da avtor iskreno razmišlja o vprašanjih vere in fanatizma, medtem ko je mati! pridiga arogantneža, ki je vsem tem vprašanjem že prišel do dna.) V tej interpretaciji, ki jo je kot svojo intenco potrdil tudi režiser, Bardem igra Boga, nepovabljena gosta sta prva človeka v raju, njuna sinova (Brian in Domnhall Gleeson) pa Kajn in Abel.

Po prvi uri filma, ki je precej uspešno gradila tesnobno občutje, postane hiša prizorišče sedmine, na kateri nevrotični protagonistki dokončno popustijo živci: vdor gostov, njihovih zvokov, gomazenja in uničenja kuliso spremenijo v fresko pekla, vredno Hieronimusa Boscha.

Samo od sebe se sicer ponuja drugačno, malce bolj prozaično razumevanje zgodbe: mati! je, če odmislimo vso kvazisimbolično navlako, parabola o tem, kako zelo težko je biti ustvarjalna duša in poleg tega še slaven: oboževalci, novinarji in javnost jemljejo in jemljejo, vsak hoče delček genija, dokler ne ostane nič, kar bi jim lahko še dal. (Če vam ob tej metareferenčnosti ni nelagodno, ste močnejši od mene.) Tu je še naivna, popolnoma predana in ljubeča ženska, ki Umetnika navdihuje, on pa iz z nje vampirsko izsesava življenjsko moč, dokler ni popolnoma uničena. Kaotično sklepno dejanje, v katerem se hiša spremeni v bojno polje, je v tej interpretaciji ilustracija življenja, ki ne ponuja nobenega zatočišča in zasebnosti, ko si enkrat slaven; edini mogoči izid je dokončen propad.

Film premore subtilnost drvarja, ki prilomasti iz goščave in te s sekiro useka po glavi. Tisti neizrekljivo brutalni prizor, o katerem ste morda že kje brali, pride v trenutku, ko je absurd prignan tako daleč, da bi se človek raje krohotal, kot kričal od groze. Pod vsem truščem se skriva poanta o tem, kako se identiteta ženske lahko absorbira v brezmejni ego njenega partnerja, a Aronofski je preveč obseden s svojo apokaliptično "vizijo", da bi jo lahko artikuliral z vsaj malo občutka. Kljub tehnični neoporečnosti in vizualni spektakularnosti je mati! na mojem osebnem spisku najslabših filmov leta. Žal mi je le Michelle Pfeiffer, ki smo jo na velikem platnu pogrešali in je veličastna v svoji tiho grozeči prezenci, a v tej kolobociji verjetno ne more računati na kake igralske nagrade.

Ocena: 2; piše Ana Jurc


Kljub tehnični neoporečnosti in vizualni spektakularnosti je mati! na mojem osebnem spisku najslabših filmov leta. Foto: Kolosej
Vsi igralci so v svojih vlogah izvrstni, čeprav je kamera očitno obsedena z glavno junakinjo. Foto: Kolosej
Darren Aronofsky je pred premiero filma na beneškem festivalu objavil izjavo za javnost, v kateri je opisal genezo projekta. Prvi osnutek scenarija je nastal v pičlih petih dneh, piše, navdahnili pa naj bi ga dogodki v svetu, "nenehni piski obvestil na naših pametnih telefonih" in dogodki, ki jim je bil na Manhattnu priča med orkanom Sandy. Film je treba "spiti na dušek, kot žganico", pravi. "Zeksajte ga." Foto: Kolosej
V eni izmed zgodnejših stopenj predprodukcije je bil film naslovljen Day 6, kar bi najbrž še očitneje opozorilo na svetopisemske reference v strukturi zgodbe. Foto: Kolosej

Gledamo


Hamlet v mariborski Drami: Instant tragedija brez temeljnih vprašanj

Mesto žensk z uprizoritvami o materinstvu, ženskah, spolu in hoji

Marcello Potocco: Poznam te črne stvari

Filmska recenzija: Družinica